V lastno skledo / Križi in težave resnih medijev

Janko Lorenci

29. 8. 2025  |  Mladina 35  |  Kolumna

V Sloveniji ni veliko resnih medijev – RTV, trije dnevniki, Mladina, še kaka revija in kak portal, pa je konec. Večinoma so bolehni ali grdo shirani.

To Slovenijo ogroža. Resni mediji skrbijo, da je družbena realnost opazovana, opisovana in vrednotena s profesionalno novinarsko distanco. Kot skupna točka branja, gledanja, poslušanja so tudi nekakšno družbeno lepilo. V sedanjem prelamljanju sveta so še posebej pomembni za demokracijo in razvoj nasploh. Vendar le, če so vitalni – družbeno angažirani, a ne politaktivisti, ampak kritični do vseh, finančno solidni, z dovolj novinarji. Dobri mediji so zahteven pogon, ki ga razni portali (nekateri sicer dragoceni), družbena omrežja in vplivneži nikakor ne morejo nadomestiti.

V največjih težavah so dnevniki. Muči jih več stvari. Predvsem so v rokah lastnikov, ki so jim časopisi postranski posel, imajo pa jih, da jim prinašajo dobiček, političnoekonomski vpliv in osebno promocijo. Če te pričakovane koristi usihajo (to se že lep čas dogaja Delu), časopis finančno in kadrovsko siromašijo in še pospešijo upadanje profesionalnosti in naklade.

Dnevni tisk še bolj muči spreminjanje bralnih navad, povezano s preobiljem zastonjkarskih polinformacij z interneta, družbenih omrežij, pametnih telefonov … Podobno deluje splošna družbena klima z značilno individualizacijo in sesuvanjem občutka za skupno, kolektivno, solidarno. Časopisom škodi tudi nezaupanje v elite, saj novinarji veljajo in se deloma imajo za njihov del. Kaj malega bi popravili, a pretežno so za status quo.

V toliko so problem mediji sami. So odraz razmer v družbi, hkrati pa njihov sokreator in s tem vplivajo tudi na svojo usodo. Če vso politiko enačijo, pomagajo njenim skrajnežem in ogrožajo sebe. Če širijo neoliberalizem, lastniki laže stiskajo zasebne medije, politika pa javne.

Eno in drugo je izrazit problem našega najvplivnejšega medija – RTV. Časopisi so žrtev predvsem kapitalskih pritiskov, RTV pa političnih. Njihov nesporni zastavonoša je slovenska skrajna desnica, SSD, beri SDS. V prejšnjem mandatu je kadrovsko okupirala nacionalko in jo spravila v eksistenčno stisko – pognala gledalce v množični beg. TV se je zasedbi po malem upirala, se po osvoboditvi počasi normalizirala in si povrnila gledalce.

Lekcije pa ni vzela. Prvič, še naprej ne daje prednosti tistemu, kar je javno in skupno, čeprav je sama javna ustanova in čeprav je Golobova koalicija jadra nekoliko zasukala v to smer. Drugič, četudi jo je SDS ponižala, razdejala in skoraj uničila, znova obravnava

to stranko enako kot levo sredino. S političnim uravnoteževanjem, s to oportunistično in dozdevno udobno držo, se odpoveduje lastnemu mnenju in si koplje grob. Janša tako dobiva verodostojnost in od časa do časa toliko laže pride na oblast. Nacionalka uravnotežuje tudi zato, ker ne zna ali noče rešiti problema notranjih janšističnih kolaborantov (Možina in druščina), brez katerih okupacija ne bi mogla zaživeti.

Lekcijo bi morali vzeti vsi resni mediji, a izjem je malo. Tudi zato utegne Janša spomladi znova zmagati. Če bo postal premier, bo, enako kot njegov vzornik Trump, bistveno bolj brutalen kot v prejšnjem mandatu. Pomaga mu tudi zunanje dogajanje – razraščanje skrajnežev in nacionalizmov, slabokrvna Unija … Ne glede na svoje slabosti ostaja korpus resnih medijev za demokracijo in razvoj dobesedno nepogrešljiv. Medijska kriza daleč presega zgolj medije – v bistvu gre za to, kakšna bo Slovenija. Z Janšo na oblasti ji grozi dramatično poslabšanje vseh standardov.

Utrujenim, obubožanim medijem bo najbolj pomagano, če bo Slovenija ostala demokratična. To je prvi pogoj, da ne bodo utišani, ustrahovani ali ukinjeni. Janša torej ne sme zmagati. Ko bodo volivci rekli svoje, so na vrsti mediji sami in zmerna politika. Ta bralnih navad ne more spremeniti, medijem pa lahko pomaga. Radioteleviziji mora zagotoviti dostojno in predvidljivo, ne ad hoc financiranje, pomoč dnevnikom (vlada jim je, pohvalno, že namenila več denarja za distribucijo) pa urediti tako, da bo prišla do časopisov in novinarjev, ne izginila v žepe lastnikov, ki jih časopisi in njihova družbena vloga v resnici ne brigajo.

Velikopotezna, daljnovidna politika pa bi lahko za tisk (ki s svojimi vsebinami napaja tudi RTV) storila še nekaj: dala zagonski denar za nov dnevnik, zasnovan tako, da bi ga imeli v kolektivni, zadružni in neodtujljivi lasti novinarji. Tak časopis bi lahko v deželi z mnogimi dobrimi novinarji, ki pa so brez prave prihodnosti, zbral odlično ekipo, ki bi hotela biti družbeni korektor in ne le opisovalec in branitelj statusa quo. Zanj bi se našlo tudi dovolj bralcev.

Tak projekt bi lahko spravilo v življenje že nekaj tisoč državljanov (delničarjev?), ki jim ni vseeno. Sanjarimo? Vsi trije sedanji dnevniki in RTV pa bi morali že zdaj storiti kaj za tisti prvi pogoj za svoje preživetje. Če bodo pomagali, da ostanemo demokratična in kar spodobna družba, bodo pomagali tudi sebi. Politično uravnoteževanje je čudaški mazohizem, samomor na obroke.