Mihail Bulgakov: Gledališki roman (zapiski pokojnika)

+ + + +

Od nekdaj isto

Mihail Bulgakov (1891–1940), ruski romanopisec in dramatik, avtor tako pomembnih in igranih del, kot je Mojster in Margareta ali Zarota svetohlincev, se v Gledališkem romanu ponorčuje iz gledaliških banalij. Njegov lik, Masudov, literarni začetnik in hitro vzpenjajoča se zvezda, katere prvenec uvrstijo na repertoar, se zmedeno pretika med različnimi ravnmi in poklici v gledališču, malo cankarjansko ga poskuša vsak pridobiti na svojo stran in lobirati za že kakšne interese, revež pa je zmeden. Kako tudi ne, prava narava gledališča se mu razkrije, ko mu eden od insajderjev na večerjici zaupa: »Na svetu obstajajo zapleteni mehanizmi, ampak med vsemi je gledališče najbolj zapleteno …« Gledališki roman je Bulgakov končal leta 1937, dogaja pa se v zgodnjih sovjetskih časih, ko so ugledni emisarji in kulturne veličine ves čas kam potovali, od Indije do švicarskih zdravilišč, kjer so si ob izdatno obloženih mizah lahkotno pripovedovali anekdote iz pariških salonov, posebej tiste, v katere so bili vpleteni nemarni in zagovedni rojaki, vendar je še vedno vladal mnenjski pluralizem. Ravno žrtev tega je Masudov, sicer neambiciozni dopisnik Vestnika parniške plovbe, ki malce sanjari o literarni slavi, tej veliki temi mladih pisateljic po zgledu Sally Rooney. Vse dokler mu ob neizmernem odrekanju in celonočnem pisanju ne uspe končati dela, potem ga bere urednikom in eden od njih ga, za vse presenetljivo, objavi. In izgine z založbo in revijo vred.

Vendar se potem dodatno zaplete s povabilom njegove igre v gledališče, avtorjevo ime je že na plakatu za novo sezono, takrat pa udarijo ven vse razprtije in razmerja moči znotraj ansambla in uprave; v prepirih ekscentričnih umetniških vodij, za katere so bile povod in vzor izkušnje Bulgakova z MHAT in tamkajšnjimi veličinami, tudi Stanislavskim, pa vplivanju od spodaj, od igralcev in lojalnih tajnic, ki jim glumatanje ni nič manj tuje kot patetičnim igralkam, prepoznamo vse tiste silnice, ki še danes oblikujejo repertoarje. Neverjetno spretni razdeljevalci zastonjskih vstopnic, igralske veličine s svojo prepričljivo prezenco, ki včasih skrije pritlehne namene, torej pridobitev točno določene vloge, pa umetniški posegi v besedilo in izbiro režiserja – zgodba se kljub rahlo zaprašeni scenografiji, kočijam in portretom zaslužnih, ki so se medtem zamenjali, časovno in geografsko, bere kot sodobna. Tudi njen humor je še vedno učinkovit, nič manj satirična ost, usmerjena proti večnim viharjem in prepirom o uprizoritvenih politikah.

Čeprav je roman nedokončan, izgovor zanj pa najdeni rokopis Masudova, se je Bulgakov angažiral in njegova satira zadene v srce – v dobro izdelanih komedijskih portretih, ki mejijo na karikature in poudarjajo čudaštvo očrtanih, pa prepoznamo kulturna vrenja tistega časa. In pravi ustroj gledališkega pogona.