Anže Logar ni nikoli zares zapustil Janeza Janše

Anže Logar je svojo politično kariero dolgih 25 let skrbno gradil v SDS. Bil je stranki in predsedniku eden najbolj vdanih kadrov, nato pa je na presenečenje javnosti na predsedniških volitvah leta 2022 nastopil kot samostojni kandidat, čeprav se je pri tem še zmeraj močno zanašal na infrastrukturo stranke. A šlo je za prenos taktike, znane z lokalnih volitev, na katerih v Sloveniji županski kandidati že praviloma nastopajo kot neodvisni, čeprav je bil marsikateri med njimi prej član stranke. Kajti ljudje imajo radi neodvisne kandidate, naj gre pri tem za še tako očitno mimikrijo. Toda vrnimo se k Logarju: izide predsedniških volitev je nazadnje pričakal v družbi predsednika stranke Janeza Janše; drug ob drugem sta, sključena nad mobilnikom, na večer volitev spremljala preštevanje volilnih glasov. Ob porazu se je povzpel na govorniški oder tiskovnega središča na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču in napovedal: »Danes smo na začetku nečesa velikega.« To je bila uvertura v domnevno oddaljevanje od matične stranke in njenega predsednika – a danes sta si z Janšo enako blizu, če ne še bližje kot prej.

Leto po volitvah je Logar sprva ustanovil Platformo sodelovanja, nekakšno debatno potujočo okroglo mizo, ki naj bi bila podlaga za njegovo novo stranko, vendar ostal poslanec SDS. Takrat je Janša za Radio Ognjišče povedal, »da bo iz te platforme nastala politična lista ali stranka«, ki bo »nov faktor na naslednjih volitvah«. Novembra tega leta je Logar zapustil položaj predsednika sveta stranke, nekaj res redkih izjem, ko je v državnem zboru glasoval drugače od svoje poslanske skupine, pa so v izvršilnem odboru SDS pospremili z uradnim stališčem, da njegovih nadaljnjih nastopov ne gre več šteti za izražanje stališč stranke. Do nove navidezne zaostritve je prišlo, ko so v SDS od poslancev zahtevali, da podpišejo izjavo o zavezanosti stranki do konca mandata. Te poleg Logarja nista podpisala še Eva Irgl in Dejan Kaloh, kar je Janša v intervjuju za N1 označil za zametke novega »projekta ’Virant’ številka dve« (gre za namigovanje na nekdanjo stranko Gregorja Viranta), ki želi na volitvah »preprečiti relativno zmago SDS«.

Oktobra 2024 je Logar izstopil iz SDS in napovedal ustanovitev nove stranke. Na družbenih omrežjih je objavil posnetek, na katerem na violončelo igra skladbo My way (Moja pot) Franka Sinatre. In pa svojo izstopno izjavo, v kateri je citiral Johna D. Rockefellerja: »Ne bojte se odreči dobremu, da bi dosegli več.« Logar od začetka ni skrival ambicij postati predsednik lastne stranke. A nikoli, niti kot predsednik novonastale stranke Demokrati, ki jo je napolnil večinoma s kadri SDS, ni bil zares kritičen do bivše stranke ali se od nje distanciral. Večkrat je tudi povedal, da razlog za razhod ni bilo nestrinjanje v politikah. To se jasno vidi denimo pri glasovanju v državnem zboru. Po podatkih Parlametra, orodja, ki analizira delo v državnem zboru, je Logar pri skoraj 92 odstotkih glasovanj pritisnil enako tipko kot Jelka Godec, vodja poslanske skupine SDS. Dejansko je ves čas zastopal interese največje opozicijske stranke. Nasprotoval je denimo zakonu o izjemnih pokojninah umetnikov in s skupino nepovezanih poslancev vskočil, ko so bili odnosi med SDS in krščanskimi demokrati nekoliko načeti, a je bilo Novi Sloveniji vseeno treba zagotoviti glasove za vlaganje interpelacij.

Tudi medijska mašinerija SDS je bila do Logarja več kot prizanesljiva, enako Janša, znan po strupenem jeziku, saj si je na njegov račun le sem ter tja privoščil kakšno zbadljivo pripombo. Še dodatno se je omehčal, ko so meritve javnega mnenja pokazale, da Logarjevi Demokrati ta trenutek ne ogrožajo njegovega mandatarstva, so pa postali dovolj veliki, da bi bili lahko partner pri oblikovanju naslednje vlade. Tri leta po tem, ko je Logar prvič napovedal odhod na samostojno pot, se zdi, kot da še nikoli ni bil tako pomemben adut stranke SDS in njenega predsednika. Vse se kaže kot dobro odigrana predstava za pridobitev glasov zmernih volivcev.

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>