»Celo pri najgrozljivejših posilstvih sodniki izrekajo blage kazni«

Izkušnje žrtev spolnih deliktov kažejo splošno sliko neprimernih pravosodnih in drugih uradnih postopkov. Kažejo presenetljivo mero razumevanja za domnevne storilce, moške, in nerazumevanja za žrtve, ki so večinoma ženske. V sodbah lahko beremo vprašljive in preživete argumente v prid storilcem in se čudimo in zgražamo. A kaj se zgodi, ko tovrstne subjektivne, anekdotične resnice dobijo potrditev v objektivnih podatkih, ki dejansko kažejo blažjo, celo posebej blago obravnavo spolnih predatorjev? O tem smo govorili z dr. Mojco Mihelj Plesničar, ki je skupaj s kolegi z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani analizirala na stotine sodb s področja spolne kriminalitete.

Zdi se, da imamo na področju spolne kriminalitete težavo. V sodbah lahko prebiramo neprimerne argumente, ki jih navajajo sodniki za oprostilne sodbe ali milejše kaznovanje storilcev spolnega nasilja: »mladost« storilcev, pa njihovo »hormonsko neravnovesje« ali pa to, da storilec dejanja ni izvršil »iz spolnih pobud« ali »z namenom zadovoljitve spolnega nagona«, še bi lahko naštevali … Kaj naj si mislimo o tem? 

To res ni prav in je neprimerno. Razlika med povprečnim bralcem, ki to spremlja prek medijev, in nami, ki smo večje število sodb sistematično analizirali, je v tem, da ima povprečen bralec vtis, da je to običajna praksa, mi pa smo vendarle dobili vtis, da je takšna argumentacija v manjšini. Hočem reči, da to ni pravilo in da imamo na področju spolne kriminalitete tudi primerne sodbe s primerno argumentacijo, ki bi jo človek pričakoval v takšnih sodnih procesih. Občutek je morda celo, da je takšnih neprimernih postopkov in sodb iz leta v leto manj, žal pa se neprimerne sodbe z neprimerno argumentacijo in neprimernimi izrazi ter celo z neprimerno vrednotenimi dejanskimi okoliščinami še vedno pojavljajo.

Žrtve družinskega in spolnega nasilja opisujejo odklonilen odnos, poln dvomov in nerazumevanja, ki so ga doživele pri pristojnih, tudi pri sodnicah in sodnikih. Videti je, kot da je za domnevnega storilca pred sodiščem precej razumevanja, za žrtev, za žensko, pa precej manj …

Najprej je treba omeniti koncept sekundarne viktimizacije. Gre za dejstvo, da žrtev, potem ko je že doživela kaznivo dejanje ali travmatično izkušnjo, doživi dodatno škodo prav zaradi postopkov, ki naj bi ji pomagali. Žrtev je že doživela travmatično izkušnjo, nekaj groznega se ji je zgodilo, potem pa je v postopku prisiljena o njej znova in znova govoriti, jo podrobno opisovati in odgovarjati na težka vprašanja. To je samo po sebi nujno boleče. Nihče od nas ne želi podoživljati nečesa najhujšega, kar se mu je zgodilo. Včasih so bili ti postopki res ostri, včasih celo kruti in popolnoma nerazumevajoči, sodobni trendi pa gredo vendarle v smeri zmanjševanja sekundarne viktimizacije. Še posebej, ko so žrtve otroci, se vedno bolj poskuša te postopke izvajati drugače, bolj spoštljivo in manj obremenilno, postopki v Hiši za otroke so tak primer. Tudi pri odraslih ranljivih žrtvah gre evropska direktiva o zaščiti žrtev, ki smo jo pred leti implementirali, prav v to smer. Recimo, da žrtvi ni treba biti v istem prostoru s storilcem ali da se uporabi tehnična oprema za zaslišanje na daljavo. Seveda to ne pomeni, da so postopki danes lahki ali prijetni. Žrtev bo tudi v najboljših okoliščinah težko zadovoljna z izkušnjo postopka, saj ta neizogibno pomeni podoživljanje travme. Toda postopek, ki je hladen, distanciran in ponižujoč, prinese dodatno breme, ki naredi težko situacijo še težjo. Čeprav ves čas uvajamo institucionalne in postopkovne spremembe, tudi v sodobnih postopkih ni vse optimalno ali idealno, daleč od tega.

Kadar ni bila uporabljena sila ali ni bilo izkazano izrazito upiranje žrtve, so sodišča oproščala storilce.

Je problem tudi v tem, da lahko še tako formalno uvidevne sodne postopke »pokvari« tako imenovani človeški faktor? 

Da, to je gotovo pomemben razlog, najbrž ključen. Ljudje, ki delujejo v kazenskem sistemu, so porazdeljeni ali zastopani podobno kot zunaj sistema. In naša družba v širšem smislu pogosto nima popolnoma razjasnjenih pojmov glede žrtev družinskega ali spolnega nasilja – ali so si same krive za to, kar se jim dogaja, ali ne. Jasno je, da bo v nekem odstotku to reproducirano tudi v uradnih postopkih, čeprav se temu poskušamo izogibati. Ljudje v sistemu so del družbe, katere del smo tudi mi sami. Ko smo med našo raziskavo brali na stotine sodb, smo naleteli tudi na primere, ko si rečeš, ta postopek so pa res dobro peljali, se trudili, dobro argumentirali, pazili na besede, niso dovolili neprimernih izvajanj zagovornika in tako naprej. Na drugi strani pa smo našli tudi primere, kjer sodišče sprejema širši neprimeren diskurz in ga potem tudi reproducira in legitimira.

Med zgodbami žrtev družinskega nasilja najdemo tudi zgodbo, naslovljeno »Pripravi se, sodnik bo s tabo brisal tla«. Žrtve že vnaprej vedo, da se jim verjetno v teh postopkih obeta kalvarija, zato se jim še raje izognejo in kaznivih dejanj sploh ne prijavljajo.

Gotovo so takšna sporočila neprimerna z več vidikov. To, da dobiš sodnika, ki je nespoštljiv v konkretnih postopkih, je katastrofa. To, da žrtev razmišlja, ali bi se raje izognila postopkom, da ne bo zanjo še huje, pa je le še slabše. To res ni nekaj, kar bi si želeli. Za najhujše primere res ekscesnih primerov vedenja, ravnanja ali vodenja postopka s strani sodnika ali sodnice sistem sicer predvideva vzvode, kako takšne primere sankcionirati, vprašanje pa je, kako pogosto žrtve po njih posegajo, saj pomenijo še dodatno breme.

Tožilci, ki so specializirani za pregon spolne kriminalitete, povedo, da je kar težko najti sodnika ali sodnico, ki bi obsodil spolnega napadalca, ampak se kar iščejo in iščejo dvomi v nedogled.

Študente prava že od začetka učimo, da stremimo h kazenskemu sistemu, ki ne bo po krivem obsodil ljudi. Od tu tudi reklo, raje devet krivih na svobodi kot en nedolžen v zaporu. Temu radi rečemo pridobitev modernega kazenskega prava. Jasno pa je, da v nekih konkretnih postopkih, ko gre za izpostavljene storilce, ko gre za večje goljufije, korupcijo, zlorabe položaja in so potem izločeni obremenilni dokazi iz nekih formalnih razlogov, ki jih kot laična javnost ne razumemo, ta naša civilizacijska pridobitev dobi neko patino, ki ni več tako svetleča in nam ni tako všeč. A moramo se odločiti, ali bi radi imeli veliko zaprtih kar počez in glede na trenutne prioritete ali kriterije, ali zgolj tiste, ki so zares krivi. Obojega v resnici ne moremo imeti. Iz pogovorov s sodniki in drugimi delavci v pravosodju bi sicer ugotovila, da sodišča pri nas na splošno niso zelo naklonjena oprostilnim sodbam. Ali so pri tem kakšne razlike med splošnim povprečjem in področjem spolne kriminalitete, ne bi mogla z gotovostjo trditi, lahko pa si predstavljam, da zelo verjetno so. Tudi pri hudih kaznivih dejanjih zoper življenje in telo ima sodstvo običajno bolj tresočo se roko pri kaznovanju oziroma obsodbah.

… in še več krivih uide roki pravici kot na splošno?

Morda. Kriva obsodba za tatvino je vendarle nekaj drugega kot kriva obsodba za posilstvo. To, da koga obsodiš na pogojno kazen šestih mesecev ali pošlješ v zapor za tri leta, sta povsem različni stvari. Prvo je precej lažje storiti kot drugo. Zahtevana stopnja prepričanosti o storjenem kaznivem dejanju, ki jo določa zakon, je seveda enotna, a na človeški ravni si lahko predstavljamo, da ne gre za enak primer. Dvomim, da se da to, človeško plat odločanja standardizirati kako drugače, bolje, kot velja sedaj. Pri spolni kriminaliteti je pogosto težje doseči obsodbo že zato, ker je dokazni postopek zelo zahteven in bistveno težji kot v veliko drugih oblikah kriminalitete. Pri številnih drugih kaznivih dejanjih imamo določene fizične dokaze, listinske dokaze in podobno, s čimer si sodnik lahko pomaga, pri spolni kriminaliteti pa tega praviloma ni. Dokazni postopek je vedno otežen, ker temelji na pričanjih dveh ali morda več ljudi, ki so bili udeleženi v tem dogodku. In sodišče se mora običajno odločiti, kateri zgodbi bo na podlagi morebitnih drugih informacij in okoliščin verjelo, katera ga prepriča.

Tožilci se zdaj tudi pritožujejo, da je redefiniranem sistemu privolitve oziroma »samo ja pomeni ja« včasih še težje prepričati sodnika, da verjame žrtvi, da spolni odnos ni bil konsenzualen. > Kakšno je stanje v praksi sedaj, ne vem, saj tega še nismo raziskovali, naša raziskava se je osredotočila na stanje pred redefinicijo. Se mi pa zdijo vse te težave, ki jih omenjate, zelo verjetne in pričakovane ter tudi sorodne tujim izkušnjam. Ko se izvede tako velika sprememba na tako občutljivem področju, je popolnoma jasno, da zakonska dikcija ne more biti tako natančna, da bi predvidela vse mogoče življenjske položaje, ki se bodo zgodili. Da razumemo, kako bomo te določbe vnesli v realno življenje, potrebujemo prakso, torej neizbežno prehodno obdobje, za katero si želimo, da bi bilo čim krajše, v katerem praksa sodišč niha, preden se ustalijo neki pričakovani standardi.

Pred časom ste raziskovali tudi prakso preteklega obdobja, ko je veljalo, da je posilstvo mogoče storiti le s silo, sicer pa je šlo za dovoljen spolni odnos. 

Pred spremembo zakonodaje, pred redefinicijo v sistem privolitve, smo na željo ministrstva za pravosodje izvedli raziskavo o stanju na tem področju, kar se mi je z njihove strani zdelo res dobra praksa. Tedaj smo preverjali, kaj zahtevajo sodišča, da se odločijo za obsodbo, in ali res mora biti prisotna sila in prisila ali sprejemajo, da lahko do posilstva pride tudi na druge načine. In ugotovili smo, da je bila potrebna prisotnost sile. Kadar ni bila uporabljena sila ali ni bilo izkazano izrazito upiranje žrtve, so sodišča oproščala storilce. Kaj se dogaja sedaj, v novem sistemu privolitve, je verjetno še težko reči, saj bo analiza mogoča, ko se bo nabralo dovolj sodne prakse.

Pri sodnicah se psihologija izrazi v strožji presoji žrtev, pri sodnikih pa v večjem poudarjanju nevarnosti krivičnih obtožb in posledičnem dvomu o žrtvini verodostojnosti.

V času, ko se je sistem spolnih deliktov reformiral v sistem privolitve, so tudi nekateri akademiki vztrajali, da je logično, da je potrebna sila, saj že posilstvo vsebuje besedo sila, in kadar sile ni, gre za običajen spolni odnos. 

Kazensko pravo, kot pravo na splošno, odraža, kako družba dojema neka vprašanja. In posledično se sčasoma nenehno redefinira pomen določenih besed in s tem tudi kaznivih dejanj. Posilstvo je do leta 1977 pomenilo samo spolni odnos, storjen s silo ženski, ki ni bila tvoja žena. Potem pa se je zakonodajalec, tudi po pritiskih mojih predhodnikov na našem inštitutu, odločil, da bo za posilstvo veljal tudi spolni odnos, storjen s silo proti lastni ženi. Definicija posilstva se je po tem še večkrat spremenila. Recimo, ko smo kot žrtev dodali moškega in žensko kot storilko ali pa moškega kot storilca in žrtev. To je proces, ki je včasih hitrejši, včasih počasnejši. Pred dvema letoma smo bili na konferenci, kjer je kolegica iz Kitajske predstavljala njihovo ureditev, ki še vedno določa, da lahko posilstvo stori le moški nad žensko. To, kar razumemo kot kaznivo dejanje, je odraz našega časa, razumevanja družbe in vrednot, ki prevladujejo v danem trenutku. Vztrajanje pri nekih preživetih pomenih je po mojem mnenju neproduktivno in na dolgi rok nevzdržno. Res pa je, da je v danem trenutku vendarle nujno vedeti, kaj pomeni določena beseda, in to ni zmeraj tako jasno, kot bi si želeli ali mislili.

Lahko to pojasnite s primerom? 

Lahko. Je nekonsenzualni oralni spolni odnos posilstvo ali spolno nasilje? Na teoretični ravni je to zelo jasno, gre za posilstvo. V praksi pa ni tako in imamo kar nekaj primerov, kjer je bil storilec obsojen za spolno nasilje in ne za posilstvo.

Omenjali ste razvoj kaznivega dejanja posilstva pri nas. Kaj pa je glede tega pokazala vaša raziskava? Saj so v veliki večini storilci moški in žrtve ženske, kajne? 

Slika, da so storilci moški in žrtve ženske, je empirično povsem jasna. Na strani žrtev smo sicer zaznali tudi kar nekaj moških, storilk pa je bilo v vseh več kot 400 sodbah le pet. Veliko teh kaznivih dejanj izhaja iz patriarhalnega, mačističnega odnosa do žensk. Na drugi strani pa imamo tudi vprašanje spolne avtonomije, ki ni vezano na spol, je univerzalno in se nanaša na vse. In pričakovati, da se bodo ženske vedno poistovetile z žrtvami, sploh ni samoumevno.

To izhaja tudi iz izkušenj, ki jih imajo ljudje pred sodišči. In sicer da so pogosto prav ženske sodnice tiste, ki so precej razumevajoče do moškega oziroma domnevnega spolnega napadalca ali storilca družinskega nasilja, in nasprotno, dokaj nepopustljive do žrtve, torej ženske. 

Ja, obstaja kar nekaj raziskav, ki kažejo, da so ženske lahko strožje do žrtev spolnih kaznivih dejanj, še posebej, ko okoliščine ne ustrezajo stereotipu »idealne žrtve«. To razlagamo z željo verjeti, da se hude stvari ne zgodijo brez razloga. Če je žrtev pila ali šla sama ven, ji je odgovornost lažje pripisati. Sodnice, ki se morda same počutijo ranljive, pa so do žrtev še zahtevnejše, saj si s tem ustvarijo občutek, da imajo same več nadzora: »Meni se to ne bi zgodilo, ker jaz tega ne bi naredila.« A ta psihološki mehanizem deluje pri obeh spolih: pri ženskah se izrazi v strožji presoji žrtev, pri moških pa v večjem poudarjanju nevarnosti krivičnih obtožb in posledičnem dvomu o žrtvini verodostojnosti. V tem pogledu so tudi sodniki in sodnice predvsem preslikava družbe. In glede tega bi se dalo marsikaj narediti. Švedska je področje spolne kriminalitete redefinirala nekaj let pred nami in danes že lahko opravljajo analize stanja. Ena od njenih ugotovitev je, da tudi po sedmih letih od spremembe potrebujejo še veliko usposabljanja in izobraževanja ljudi, ki delajo v pravosodju, ki so del sistema. En del tega je izobraževanje z vidika razumevanja novih pravnih norm, drugi, še pomembnejši del pa izobraževanje glede dela z ljudmi. Na ljubljanski pravni fakulteti imava s profesorico Katjo Šugman Stubbs izbirni predmet, naslovljen Pravo in psihologija, in to je med študijem bolj ali manj edino, kar se tiče psihologije. Ko pa se pogovarjaš z ljudmi v praksi, pogosto rečejo, da je to eden izmed pomembnejših delov njihove službe. In to velja za sodnike, tožilce, odvetnike, policiste, kriminaliste. Njihovo delo je resda ukvarjanje s travmami ljudi z nekega specifičnega, pravnega vidika. A če ignoriramo vse ostale, nepravne, vidike, potem imamo take, nezadovoljne, žalostne retravmatizirane žrtve, o katerih sva že govorila. Na tem področju je gotovo prostor za izboljšave. To, da je kdo empatičen sodnik, nikakor ne izključuje tega, da je tudi pravičen in formalno brezhiben. To dvoje se ne izključuje, je pa res oboje težko združevati.

Vrniva se k stanju na Švedskem, ki ste ga omenjali. Kakšne posledice redefinicije v sistem privolitve pa ugotavljajo glede prijav, postopkov, obsodb? 

Ugotavljajo, da je precej naraslo število prijav, se je pa trend rasti začel že pred to spremembo. Tudi obsodb je več in so tudi v primerih, kjer jih pred spremembo definicije posilstva ne bi bilo, vendar v nekoliko manjšem odstotku, kot to velja za prijave. To morda kaže na to, da še vedno obstaja sito in da nikakor ne prihaja do obsodb kar tako, na kar opozarjajo tisti, ki zdaj govorijo o krivih ovadbah in lažnih prijavah. Ugotavljajo tudi, da je imela novost močen simbolni pomen in povečala družbeno zavest o pomenu privolitve, hkrati pa ni bilo negativnih učinkov v smislu povečanja neutemeljenih prijav.

Naleteli smo tudi na res grozljive primere, pa sodišče s kaznijo vseeno ni šlo niti v zgornjo polovico zagroženega razpona kazni.

Ko omenjate lažne prijave, ne moremo mimo izjave nekdanjega direktorja psihiatrične bolnišnice Bojana Zalarja, ki je povzel svoje izkušnje v vlogi sodnega izvedenca in dejal, da je bilo »pred 20 leti od prijavljenih desetih spolnih zlorab devet resničnih. Danes od desetih ne vem, ali je ena.« S tem je želel reči, da je delo državnih organov v teh primerih težko, ker ženske danes lažejo in izkoriščajo prijave … 

Analize po drugih državah, tudi takih, ki so uvedle sistem privolitve, kažejo, da je od dva do deset odstotkov prijav spolnih kaznivih dejanj lažnih. Močno dvomim, da je stanje v Sloveniji kaj posebej drugačno. In gre za odstotke, ki se popolnoma nič ne razlikujejo od odstotkov lažnih prijav pri drugih kaznivih dejanjih. Pa še nekaj je v tem kontekstu neizpodbitno, in sicer obseg temnega polja kriminalitete pri spolni kriminaliteti. Celotna kriminaliteta so vsa storjena kazniva dejanja, delimo jo na temno polje, torej neprijavljeno kriminaliteto na eni strani in prijavljeno na drugi. In temno polje je na različnih področjih kriminalitete različno obsežno. Umorov, na primer, ostane razmeroma malo neprijavljenih, tatvin koles pa ogromno. Spolna kriminaliteta spada med področja z največjim temnim poljem, ogromno teh kaznivih dejanj je neprijavljenih. To sta vsaj dva močna argumenta proti teoriji, da se ženske kar tako izmišljujejo in prijavljajo ta kazniva dejanja. Prej sva že rekla, da so ti postopki zelo zahtevni in neprijetni. Res si težko predstavljam, da bi neki razmeroma zdrav človek to počel tako malo za zabavo ali pa ker se mu zdi, da je emancipiran in da to lahko počne.

Raziskovali ste tudi višine izrečenih kazni, razmerje med zapornimi in pogojnimi kaznimi, v bistvu »kaznovalno politiko« oziroma kaznovalno prakso, ki jo uporabi sodstvo, kar se tiče kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost. 

Drži. Naj najprej poudarim, da se dejanja na tem področju med seboj razlikujejo. Posilstvo načeloma razumemo, kaj je, spolno nasilje, spolna zloraba – to pa so že izrazi, za katere povprečen bralec ne ve, kaj vse predstavljajo, včasih tudi pravniki sami ne vedo, kaj zares zajemajo ti izrazi. Zato lahko pojasnimo nekatere razlike pri kaznovanju različnih kaznivih dejanjih na tem področju. Kaznovalni razpon imamo tudi znotraj enega kaznivega dejanj – za različne izvršitvene načine, ki so lahko blažji ali pa hujši. Če se za začetek osredotočim na razmerje med pogojnimi obsodbami in kaznimi zapora, je treba povedati, da v našem sistemu nasploh izrekamo velik delež pogojnih obsodb. Kriminologi, kazenski pravniki to po navadi ocenjujemo kot smiselno in primerno, saj kaže na zmerno kaznovanje, ki tudi nima kakega negativnega vpliva na kriminaliteto, ki je razmeroma stabilna. Večje število pogojnih obsodb samo po sebi ni problematično. To bi lahko bil tudi kazalnik, da nasploh ali na določenem področju ni kriminalitete v tako zelo hudi obliki. Zato tudi imamo v razponu določene kazni. Ni enako, ali ukradeš sendvič v trgovini ali pa najnovejši model elitne znamke mobilnega telefona, zato je logično tudi kazen različna, čeprav gre za isto kaznivo dejanje, tatvino. Pri spolni kriminaliteti pa smo našli razmeroma velik delež pogojnih obsodb tudi tam, kjer tega ne bi pričakovali.

Pojasnite, prosim. 

Ključni razlog za to je priznanje storilca. Če storilec prizna dejanje, je verjetnost, da bo dobil pogojno obsodbo, precej večja. Ko smo pred desetletjem uvajali to novost, je bil ključni argument ideja ekonomičnosti postopka – hitreje, ceneje. Dodatno v prid taki rešitvi govorijo tudi bolj vsebinski argumenti – če kdo prizna, se izognemo vsaj delu postopka, ki poteka pred sodiščem. Žrtvi tam ni treba ponovno razlagati, kaj se ji je zgodilo, in tega podoživljati. Varčujemo torej ne le pri resursih pravosodja, ampak tudi pri psihičnem obremenjevanju žrtev. Ali je primerno to nagraditi z blažjo kaznijo, je pa vprašanje zase. Sama se bolj nagibam k temu, da ni, a mnenja so različna in nižja, blažja kazen je glavni motivacijski element za priznanje. Rezultat je, da tudi v primerih, kjer bi pričakovali zaporno kazen, najdemo pogojne. In ko prebereš na stotine sodb, se včasih začneš spraševati o smislu: ali so storilci res ustrezno sankcionirani?

V praksi imamo kar nekaj primerov, kjer je bil storilec za nekonsenzualni oralni spolni odnos obsojen zgolj za spolno nasilje in ne za posilstvo.

Pojavil se vam je celo ta pomislek? 

Da, a najbrž je treba to razumeti v kontekstu. Potem ko prebereš na stotine sodb s področja spolne kriminalitete, si dejansko pod vplivom teh primerov in dobiš neki negativen vtis. Saj potem z malo distance ugotoviš, da ni vse tako slabo, a neko nelagodje ostane. In o tem se veliko pogovarjamo, doma in s kolegi, ki to področje raziskujejo v tujini. Vtis, ki ga mnogi delimo, je, da gre za drugačno kriminaliteto, ki bi jo morda bilo treba obravnavati strožje. Te pomisleke imam sama, kljub temu da sem po navadi na strani tistih, ki trdijo, da prestrogo kaznovanje ne daje rezultatov, nima smisla in posega v človekovo dostojanstvo. In potem analiziraš kaznovanje storilcev spolne kriminalitete in se znajdeš v precepu. Ali to, kar ponavljam že celo kariero, res drži ali ne? Pa mojem še vedno drži, a vendar je neki grenak priokus … Priokus, da so storilci spolne kriminalitete deležni blažje obravnave kot drugi storilci hudih kaznivih dejanj? > Ne nujno. Ne zdi se mi problematično, da izrekamo na splošno blage kazni. Tudi to, da se izrekajo pogojne kazni, samo po sebi ni problematično. Videli smo sodbe, ko smo prebrali opis, razlago in se povsem strinjali, da se izreče pogojna kazen. Skrbi pa nas lahko dvoje. Ni toliko težava, da imamo težišče na blagih sankcijah, kot pa je težava, da sodišča ne posegajo po strogih sankcijah. Ko smo prebirali sodbe, smo naleteli tudi na res grozljive primere, pa sodišče s kaznijo vseeno ni šlo niti v zgornjo polovico zagroženega razpona kazni. To je treba poudariti, saj je kar posebnost določanja kazni za spolne delikte. Drugo pa je neenaka obravnava. To opažamo tudi na drugih področjih, in sicer da vsi sodniki ne upoštevajo enakih okoliščin enako. Jasno je, da to nikoli ne more biti popolnoma enako vrednoteno, a po naši oceni bi se to dalo izboljšati, da bi sodniki in sodnice enotneje vrednotili podobne okoliščine.

Na primer.

Na primer intimen odnos med žrtvijo in storilcem. V primerih, ko je ta odnos obstajal in sta bila žrtev in storilec pred dogodkom v razmerju, so nekatera sodišča to štela kot olajševalno okoliščino za storilca, druga pa kot oteževalno. V prvem primeru so pojasnjevali, da je storilec imel neka pričakovanja do žrtve in je zato njun odnos olajševalna okoliščina zanj. V drugem pa je sodišče po mojem bolj primerno dejalo, da je to še huje, kot če se prej ne bi poznala, saj je šlo za neki odnos zaupanja, ki je bilo s posilstvom zlorabljeno, in je to štelo kot oteževalno okoliščino.

Prej sva govorila o tem, da se s priznanjem žrtvi prihranijo travme sodnega postopka. A ko na koncu izvejo za to – še dodatno znižano kazen, je to zanje pogosto šok. V zakonu piše, da je kazen od enega do deset let zapora, izrečena pa je polletna zaporna kazen. 

Mislim, da sama kazen žrtvi ne prinese olajšanja ali zadoščenja. Dejanje je grozno, če temu dodamo še grozen postopek, nobena kazen ne bo prinesla srečnega konca. Niti ni kazen v sodobnih sistemih namenjena žrtvi ali njenemu zadovoljstvu – žrtev je preveč vpletena v postopek, da bi lahko bila dobro merilo za to. Kazen je uperjena v storilca in morda v nekem delu v družbo nasploh – nosi sporočilo o moralni obsodbi storjenega in priložnost za spremembo vedenja. V tem pomenu po mojem tudi ni težava, če imamo blago kaznovalno politiko, nasprotno. Se mi pa zdi problematična specifika, ki jo najdemo prav na področju spolne kriminalitete. Tudi kaznivih dejanj, kot so umor, uboj in drugi hudi posegi v življenje in telo, recimo hude telesne poškodbe ali pa rop. Tam sodišča v hujših primerih posegajo tudi po kaznih iz zgornje polovice predvidenega razpona kazni, v primeru umorov tudi po 30-letni kazni. Na področju spolnih kaznivih dejanj pa tega niti v najhujših primerih nismo opazili. Tudi tedaj, ko bi sodniki najbrž res morali poseči po strožji sankciji, tega ne storijo. Od tod najbrž tudi izhaja naše skupno nelagodje – čeprav je za večino kaznivih dejanj glede na njihove značilnosti v praksi morda primerno kaznovanje na spodnjem robu, obstajajo tudi dejanja, za katera bi pričakovali najstrožje sankcije – pa teh praviloma ni.