Intervju / »Naleteli smo tudi na res grozljive primere, pa sodišče s kaznijo vseeno ni šlo niti v zgornjo polovico zagroženega razpona kazni«

Izkušnje žrtev spolnih deliktov kažejo splošno sliko neprimernih pravosodnih in drugih uradnih postopkov. Kažejo presenetljivo mero razumevanja za domnevne storilce, moške, in nerazumevanja za žrtve, ki so večinoma ženske. V sodbah lahko beremo vprašljive in preživete argumente v prid storilcem in se čudimo in zgražamo. A kaj se zgodi, ko tovrstne subjektivne, anekdotične resnice dobijo potrditev v objektivnih podatkih, ki dejansko kažejo blažjo, celo posebej blago obravnavo spolnih predatorjev? O tem smo govorili z dr. Mojco Mihelj Plesničar, ki je skupaj s kolegi z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani analizirala na stotine sodb s področja spolne kriminalitete.

Zdi se, da imamo na področju spolne kriminalitete težavo. V sodbah lahko prebiramo neprimerne argumente, ki jih navajajo sodniki za oprostilne sodbe ali milejše kaznovanje storilcev spolnega nasilja: »mladost« storilcev, pa njihovo »hormonsko neravnovesje« ali pa to, da storilec dejanja ni izvršil »iz spolnih pobud« ali »z namenom zadovoljitve spolnega nagona«, še bi lahko naštevali … Kaj naj si mislimo o tem? 

To res ni prav in je neprimerno. Razlika med povprečnim bralcem, ki to spremlja prek medijev, in nami, ki smo večje število sodb sistematično analizirali, je v tem, da ima povprečen bralec vtis, da je to običajna praksa, mi pa smo vendarle dobili vtis, da je takšna argumentacija v manjšini. Hočem reči, da to ni pravilo in da imamo na področju spolne kriminalitete tudi primerne sodbe s primerno argumentacijo, ki bi jo človek pričakoval v takšnih sodnih procesih. Občutek je morda celo, da je takšnih neprimernih postopkov in sodb iz leta v leto manj, žal pa se neprimerne sodbe z neprimerno argumentacijo in neprimernimi izrazi ter celo z neprimerno vrednotenimi dejanskimi okoliščinami še vedno pojavljajo.