Človek z veliko začetnico

Zadnje čase se spet zelo intenzivno ukvarja z dvojezičnimi krajevnimi napisi na avstrijskem Koroškem. Ampak ali se pravzaprav sploh kdaj z njimi ni zares ukvarjal? No, dokler se z Dunaja, kamor se je konec petdesetih let prejšnjega stoletja preselil zaradi študija slikarstva, ni vrnil na Koroško, ga niso posebej zanimali. Ni se ukvarjal s 7. členom avstrijske državne pogodbe, ki določa, da bi morale biti table v obeh jezikih, nemškem in slovenskem, postavljene v kar 836 krajih. Potem pa je občutil, kako je to videti v praksi. Kako je, če so slovenske krajevne table postavljene le v 164 naseljih, kjer živi manjšina, v preostalih pa ne. To je vse bolj občutil kot sistematično zatiranje slovenske manjšine, katere del je tudi sam. In to zatiranje je vrhunec doživelo s skrajno desnim politikom Jörgom Haiderjem iz Svobodnjaške stranke, ki si je konec osemdesetih in v devetdesetih volilno bazo gradil z napadi na slovensko manjšino in še zlasti na dvojezične krajevne table.

Celo prestavljal jih je. Takrat se je umetnik Valentin Oman zaobljubil, da se bo, če Haider postane koroški deželni glavar, ovil v kulturni molk. Haiderju je uspelo dvakrat. Valentin Oman pa na avstrijskem Koroškem skupno kar 13 let ni razstavljal ali sodeloval na javnih natečajih, podprtih z deželnimi sredstvi. Potem je Haider leta 2008 nepričakovano umrl. Valentin Oman pa je v Celovcu pripravil razstavo z naslovom Nazaj.

»Kdo bi si mislil, da mi bo Haider nekega dne spet dal prosto pot,« Valentin Oman še danes ne more verjeti, kako se je takrat življenje odvrtelo. Haider je bil namreč precej mlajši od njega. »Bili smo v Italiji pri nekem vinogradniku in zjutraj je prišel in rekel, Haider je ’morto’. Nisem mogel verjeti. Šele potem sem slišal za prometno nesrečo ...«

Valentin Oman danes priznava, da je upal, da se mu bo pri kulturnem molku zoper Haiderjev nacionalizem, zaradi katerega danes velja za enega najpokončnejših borcev za slovenski jezik, za vzor drugim, zlasti mlajšim generacijam, pridružil še kdo. A je ostal sam. Morda pa je to še bolj utrdilo njegova prizadevanja, da bi manjkajoče krajevne table, ki bi jih morali po njegovem razumeti kot kulturno dediščino, nekako pripeljal v javni prostor.

Na avstrijskem Koroškem kar 13 let ni razstavljal. Kulturnemu molku se je zavezal v znamenje protesta zoper Haiderjevo nacionalistično politiko, uperjeno zoper koroške Slovence.

Če ne skozi politiko, pa skozi umetnost.

Pred leti je z dvojezičnimi krajevnimi imeni poslikal stene prevajalske sobe na Univerzi v Celovcu. Prišel je le do črke R, potem je prostora zmanjkalo. Kasneje je imena vlival v bron, a izkazalo se je, da je projekt preobsežen in predvsem predrag. Pred časom pa sta moči združila z nekaj desetletij mlajšim umetnikom in arhitektom Karlom Voukom, prav tako koroškim Slovencem, in ta projekt – projekt 800+ – obudila. Načrtujeta postavitev 14 (morda 15) bronastih stebrov z vsemi 836 krajevnimi imeni.

Štirje stebri danes že stojijo, najdemo jih pri koncertni dvorani v Celovcu. Tri izmed njih je sofinancirala celo deželna oblast pod vodstvom sedanjega, manjšini precej bolj naklonjenega dolgoletnega deželnega glavarja Petra Kaiserja. O tem, kamor bi umestili preostale, umetnika sta predlagala Evropski park ob Vrbskem jezeru, pa bodo deželni odločevalci odločali konec septembra. Če bodo lokacijo podprli in bo umetnikoma uspelo zbrati še preostala sredstva (sponzorje za nekaj stebrov namreč že imata), bodo v javnem prostoru prvič v zgodovini zapisana vsa slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem.

Ja, priznani umetnik Valentin Oman, na obeh straneh meje prejemnik najvišjih državnih odlikovanj in najvišjih priznanj za ustvarjanje, je še vedno neusahljivo aktiven in angažiran. Ob tem je težko verjeti, da bo v kratkem dopolnil častitljivih 90 let. Rojen je bil leta 1935 v slovenski družini v zamejski vasici Šteben, kjer je odraščal v skromnih razmerah. Danes ruši stereotipe, ki jih imamo o ljudeh njegove starosti. Še vedno živi razpet med podeželjem in mestom. Redno potuje med avstrijsko Koroško in metropolitanskim Dunajem, kjer ima drugi atelje, ki ga je v zimskih mesecih precej lažje ogreti. Še vedno ga mikajo potovanja, čeprav priznava, da ni več rad predolgo v letalu. Še vedno rad tudi muhari po okoliških jezerih in rekah. Pred nekaj dnevi so bili z družbo na Soči, a so vsi skupaj ujeli le eno ribo (in jo nato izpustili). Več sreče je imel enkrat prej, takrat je ujel dve ribi. Pred časom pa se je eno od muharjenj zanj končalo z zdrsom in pristankom v vodi. K sreči mehkim, zato se ob tej prigodi le nasmehne.

Valentin Oman nikakor ne navdušuje le s svojo čilostjo, temveč tudi s skromnostjo, prijaznostjo, človečnostjo, svetovljanskostjo ter seveda z občudovanja vrednim umetniškim opusom, ki se je iz slikarstva, ki ga je med letoma 1958 in 1962 študiral na današnji dunajski Univerzi za uporabno umetnost, hitro razširil še na grafiko, iz katere je specialko opravil na tej strani meje, pri Riku Debenjaku v Ljubljani, instalacije, skulpture, tudi risbo. Povsem mogoče je, da sta k njegovi dolgoživosti znatno prispevala tudi njegovo nenehno umetniško raziskovanje ter zavračanje rutine in s tem pričakovanega. »Če lahko delaš v miru in svobodi, to ni delo. To je nekaj drugega, to je veselje pri delu,« je prepričan. Seveda še vedno ustvarja. »Drugače bi mi bilo dolgčas,« skomigne z rameni.

Ja, letos bo dopolnil 90 let in v galerijah po Sloveniji, Avstriji in na Slovaškem se mu ob visokem jubileju že vse leto poklanjajo z razstavami. Skupno jih bo osem. V starem mestnem jedru Kranja je trenutno (in še vse do 20. septembra) na ogled osrednja – velika, obsežna razstava kar 136 umetnin iz vseh ustvarjalnih obdobij, ki jih je umetnik podaril Galeriji Prešernovih nagrajencev, sicer tudi pobudnici tako imenovanega »Omanovega leta«. V Kranju so pod skupnim naslovom Tišina, ki pušča sledi pravzaprav pripravili tri razstave; največjo si lahko ogledamo v treh etažah Galerije Prešernovih nagrajencev, manjšo v Prešernovi hiši, razstava v mestni hiši pa se je žal že iztekla. Razstavo spremlja dvojezična knjiga (v sozaložništvu Galerije Prešernovih nagrajencev, Koroške galerije likovnih umetnosti, Galerije Božidar Jakac ter Slovenske akademije znanosti in umetnosti, katere dopisni član je Oman), v kateri si lahko ogledamo umetnikovo zbirko, preberemo pesmi koroških pesnikov, pa tudi zapise kustosov in umetnikovih občudovalcev. Vodja Galerije Prešernovih nagrajencev Marko Arnež je med drugim zapisal, da Omanovo delo danes še zdaleč ne izreka zadnje besede – tako kot pri vseh velikih, ko njihova dela postanejo brezčasna.

V kratkem se bosta zvrstili še zadnji dve letošnji otvoritvi – septembra onstran meje, v galeriji Walker oziroma na gradu Ebenau v Bistrici v Rožu, in novembra v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. In potem, sredi decembra, bo umetnik praznoval.

»Ah, kje je še december,« zamahne z roko in se zasmeji. »Saj ne vem, ali ga bom dočakal. Tega nihče ne ve.«

Da to še kako drži, nas le nekaj minut kasneje opomni nepričakovano srečanje. Umetnika med našim pogovorom v Galeriji Prešernovih nagrajencev – kamor se je iz uro oddaljenega Bekštanja ob Baškem jezeru, kjer živi, samoiniciativno pripeljal sam – opazi gospa, ki si je z družbo pred tem ogledovala razstavo. Ogovori ga in umetnik jo prepozna in prisrčno pozdravi v nemščini. Pozneje nama s fotografom pove, da sta ga gospa in njen mož pred približno mesecem dni obiskala na njegovem domu. A moža danes ni več. Umetnik je gospe izrekel sožalje. jih je mladi slikar nanesel v njegovi notranjosti, takrat še kot freske, so se leta 1965 zlili v osupljivo skladno celoto. Pozneje je na obeh straneh meje opremil še kar nekaj poslovilnih objektov.

Prav človekova minljivost je ena od osrednjih tem Omanove umetnosti. Raziskovanje človeka od njegovih začetkov do danes – kdo je, od kod prihaja, kam gre. Zakaj ga je tako močno potegnilo v to smer? »Na to bi ne mogel odgovoriti. Zakaj je to v meni, zakaj me najbolj zanima človeška podoba? Še vedno tudi nisem prišel do konca temu, da bi rekel: to sem hotel narediti. Mislim, da tega niti ne dosežeš. Ampak trudiš pa se priti blizu, vedno na drug način,« pravi.

Je zanimanje za te teme pri njem povezano že s tem, da je njegova najranljivejša leta zaznamovala druga svetovna vojna? Ko se je obdobje grozot, v katerem življenje ni bilo samoumevno, končalo, je imel deset let. »Mislim, da ne, ker imam kljub vsemu na ta čas zelo malo spominov,« odgovori.

Te teme so ga h konkretnejšemu premisleku začele vabiti v času šolanja v marijanišču – semenišču za fante – v dvorcu na Plešivcu, ki se vzpenja nad Gosposvetskim poljem, in še bolj v času študija slikarstva. Njegove profesorice Hilde Schmid-Jesser ni presenetilo, da je leta 1962 diplomiral iz ureditve poslovilne veže. Napovedala mu je celo kariero v tej smeri. In res je bilo prvo javno naročilo, ki ga je na katerem od natečajev dobil, ureditev poslovilne kapele. Tedaj novi modernistični objekt na pokopališču v Celovcu in podobe človeških silhuet, ki ih je mladi slikar nanesel v njegovi notranjosti, takrat še kot freske, so se leta 1965 zlili v osupljivo skladno celoto. Pozneje je na obeh straneh meje opremil še kar nekaj poslovilnih objektov.

Njegove poslikave danes najdemo tudi v šolah – najobsežnejšo je ustvaril v slovenski gimnaziji v Celovcu, kjer je po prvotno dogovorjeni steni v avli »kot slikar v ateljeju«, torej brez skice, poslikal še vse šolske hodnike – in drugih javnih objektih. Najdemo jih tudi v cerkvah, od Šentjakoba do Podjune, zaradi česar je Valentin Oman obveljal za najpomembnejšega avstrijskega sakralnega sodobnega umetnika. Sam sicer pravi, da biti sakralni umetnik že dolgo ni več kompliment. A hkrati je prav on definicijo tovrstnega umetnika povsem spremenil. Njegove impozantne, monumentalne stenske poslikave z nešteto človeškimi silhuetami za cerkev, ki je del izobraževalnega kompleksa na Plešivcu, veljajo za sam vrh avstrijske povojne sakralne umetnosti.

Da je likovno opremil toliko cerkva, je po svoje pričakovano – po svoje pa tudi popolnoma nenavadno. Pričakovano je zato, ker mu je bilo kot semeniščniku sprva namenjeno, da bo duhovnik. A si je na veliko presenečenje domačih premislil. »Tega nikoli nisem obžaloval. Raje sem umetnik,« pravi.

Pravi, da so pridige, ki jih slišimo v cerkvah, vse preveč podrobne, naturalistične. »Toliko je besed, toliko opisov Boga, svetnikov in vsega drugega. A moja mama, ki je bila zelo verna, je, preden je umrla, vprašala, ’kako ki bo tam’. Odgovora na to vprašanje namreč nihče ne pozna. Nekateri pravijo, ’v nebesih sem doma’. Sam pa sem v besedi nebesa namesto črke B načrtno pričel uporabljati črko V, torej nevesa – ker se ne ve. In še marsikaj drugega ne vemo. Poglejmo samo odkritja Hubblovega vesoljskega teleskopa.«

Nikoli tudi ni slikal biblijskih prizorov. In ko so cerkve začele naročati njegova dela, je odločno povedal, da jih tudi ne bo – zanje bo ustvarjal popolnoma enako kot za galerije in vse druge prostore. To jih ni odvrnilo. Morda tudi zato, ker so za nekaterimi naročili stali njegovi nekdanji sošolci s semenišča, tedaj že duhovniki, ki so njegovo umetnost in njena sporočila pobliže poznali. Tako se je v cerkve namesto pričakovanih biblijskih ilustracij – in to je bila svojevrstna revolucija – vse bolj naseljevala abstrakcija, Omanove podobe človeških silhuet. Te ponekod – denimo v cerkvi v njegovem rodnem Štebnu – najdemo celo na oknih, izdelane v pečenem steklu.

Posebnost Omanovih podob je, da ne glede na prostor, v katerega so umeščene, vabijo k meditaciji. »In to je bil – tudi v cerkvah – moj namen. Da bi bile te podobe stik z vsemi tistimi, ki so pred nami že odšli,« pravi.

A to ni edina posebnost Omanovih umetnin. Na Plešivcu je prvič začel slikati na suhi zid (al secco). Na steno je v plasteh nanašal debele plasti barv. Te je, potem ko so se posušile, prekril s trakovi gaze in nato še z lepilom. Ko se je to posušilo, je trakove odtrgal in iz njih začel ustvarjati kolaže, nove in nove nepričakovane podobe. In tako znova in znova. Meje te tehnike raziskuje še danes. Na Koroškem si je dal na vrtu postaviti zid, na katerem ustvarja. »Ko si že tako dolgo v tem poklicu, imaš malo strahu, da to, kar delaš, ne bi postalo preveč rutinirano. S to tehniko pa rutino raztrgaš in hkrati uvedeš večplastnost, saj lepilo z zidu potegne številne predhodne barvne plasti. Te so sicer vidne le v fragmentih, a sam imam to veliko raje kot dokončnost. Takšna podoba namreč pušča odprt prostor za gledalca, ki v njej vedno lahko uzre nekaj novega. In ker raziskujem človeka od začetka do danes, lahko morda uzre tudi vse prejšnje generacije ljudi,« pojasni Valentin Oman.

Podobno misel je v knjigi Valentin Oman: Tišina, ki pušča sledi zapisal Marko Arnež: »Omanova umetnost je pričevanje. Kot da v njej vedno ostaja nekaj neizrečenega, kar čaka, da se znova srečamo z njo.«

Valentin Oman ima rad tudi ustvarjanje, ki je bliže grafiki. A ne glede na tehniko je na njegovih slikah vedno človek. Sprva je bil prepričan, da je to homo sapiens. V prevodu iz latinščine to pomeni moder človek. Poslikavo za cerkev na Plešivcu je še poimenoval Rekviem za homo sapiensa. »Potem pa sem izraz ta opustil. Ker si ga človek ne zasluži,« je neposreden. »Raje rečem ecce homo.« V prevodu iz latinščine to pomeni glej, človek. Tudi njegov dolgoletni osrednji cikel se imenuje Ecce homo.

Ne, Oman nikakor ni le izjemen umetnik, je tudi zelo pretanjen opazovalec družbe. Podrobno ni spremljal le vzpona skrajne desnice na avstrijskem Koroškem, temveč dogajanje po vsem svetu. V letih je tudi spoznal, da slikar mora biti družbeno angažiran. Ob njegovi osemdesetletnici je Vesna Teržan v Mladini zapisala, da je Valentin Oman »homo politicus«.

S svojimi deli se je pogosto odzival na najbolj grozovito dogajanje, ki ga je človek povzročal v naši bližini. V Piranskem križevem potu, ki je na ogled v cerkvi na Plešivcu, lahko prepoznamo trpljenje v času vojne na Hrvaškem. Med to morijo se je udeležil slikarske kolonije v Piranu. Zvečer je na televizijskem zaslonu fotografiral vojne podobe, vedno z dvojno ekspozicijo (»S tem so med drugim nastale tudi podobe, ki so Miloševića, Karadžića in Mladića že takrat poslale za rešetke.«), zjutraj so mu bile podlaga za slikanje. Nastalo je 14 slik, ki jih zaznamuje še en močan element, velik križ v obliki črke T, na katerem lahko, če si dela ogledamo dovolj ob blizu, razberemo naslove iz hrvaških časopisov, izdanih v vojnem času. Nanosi rdeče barve pa spominjajo na krvaveče rane.

Zaveda se, da umetnik vojno tematiko lahko obravnava le »estetsko«. Po drugi strani pa: »Kdo se danes še spomni vojne v Bosni?« Umetniška dela so trajen opomnik na najtemnejša dejanja naše zgodovine. Ob vojni v Bosni in Hercegovini je ustvaril Bosanski rekviem, serijo 14 slik, ki je razstavljena v prostorih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) na Dunaju.

Ko je Putinova Rusija leta 2022 napadla Ukrajino, je spet začutil, da se mora odzvati. Številne podobe iz vojne, ki so jih prenašale televizije, je posnel in računalniško obdelal, potem pa preinterpretiral na monumentalna platna. Nastal je cikel In memoriam Ukrajina. »Ne moremo kar delati naprej, kot da se blizu našega prostora nič ni zgodilo,« je odločen. Cikel je končal, potem ko je umrl ruski opozicijski voditelj Aleksej Navalni. »Oziroma ko je bil umorjen.«

Takrat smo bili že priča najhujšemu sodobnemu genocidu, ki v Gazi zdaj neovirano poteka že skoraj dve leti. Je svet s tem dokončno padel na izpitu iz humanosti? »Na ’handyju’ (nemški izraz za mobilni telefon, op. p.) vsak dan gledam sporočila, kako se to odvija naprej. Srečajo se na rdečem tepihu, smejijo se, vojna gre pa naprej. Doslej se ni še nič spremenilo.« Tako ob tej moriji je moral ustvarjati. Dela iz cikla In memoriam Izrael in Palestina bodo novembra – poleg drugih – razstavljena v Galeriji koroških likovnih umetnosti.

Vojne in nemiri v zadnjih letih, desetletjih na Bližnjem vzhodu so ga prizadeli, tudi na čisto osebni ravni. Veliko tamkajšnjih držav je namreč obiskal, sam ali z ženo Elisabeth, veliko ljudi spoznal. Po zaslugi sodelovanja med Avstrijo in Omanom je bil v državi, ki nosi enako ime kot on, trikrat. Bil je v Jemnu. Bil je v Siriji. Trikrat je bil v Meki, ki v islamu velja za enega najsvetejših mest. Veliko je raziskoval Severno Afriko, dvakrat Indijo. »Potovanja so bila vedno zanimiva. Tam si spoznal druge kulture.«

V vseh teh državah si je v skicirke beležil podobe ljudi, ki so se mu zdele v arabskem svetu v ohlapnih, v Indiji pa v živo barvitih oblačilih precej bližje njegovim slikarskim podobam kot zahodnjaške. Le v Egiptu je skicirka ostala prazna. Vpliv videnega je bil premočan. A prav Egipt si želi še enkrat obiskati. »Rad bi videl novi muzej,« pravi. Odprtje Velikega egipčanskega muzeja napovedujejo konec leta. Morda bi bilo to lahko darilo samemu sebi za rojstni dan.

Kako to, da je že vseskozi tako zelo odprt za vse kulture? Morda tudi zaradi nenehnega zavedanja, da bi različne kulture morale znati sobivati. To zavedanje je sam kot umetnik z dvojezičnega območja vedno imel. Ozračje na Koroškem se je pod sedanjim deželnim glavarjem Petrom Kaiserjem sicer izboljšalo. »Vsa ta leta je bilo v redu. Ampak Kaiser ne želi biti več na položaju, za novo generacijo pa ne vem, kako bo ravnala,« pravi Valentin Oman.

Zdi se, da ga prihodnost skrbi. Sploh po nedavni policijski raciji na antifašističnem taboru slovenskih študentov na Peršmanovi domačiji? »To potezo policije morajo preiskati in ji priti do dna. Me pa skrbi, seveda. Že pri zadnjih volitvah je bilo vse v modrem.«

Modra je barva Svobodnjaške stranke – stranke, ki jo je nekoč vodil Haider. Tega zdaj že dolgo ni več. A »Haiderji«, njegovi somišljeniki, nacionalisti, predstavniki skrajne desnice, so danes povsod. Najdemo jih po vsej Evropi. Eden vodi Združene države Amerike. Ni rečeno, da novega »Haiderja« ne bo dobila tudi Koroška. »V Nemčiji je enako z AfD. Človek se nič ne nauči ...«

Ob tej misli Valentin Oman obmolkne. In čez čas nadaljuje. »No, bomo videli, kako bo ...«

Dogajanje pozorno spremlja že zato, ker bo od njega verjetno odvisna tudi usoda bronastih stebrov s krajevnimi napisi, ki jih soustvarjata s Karlom Voukom. »Če Kaiser po prihodnjih volitvah ne bo več deželni glavar in če na oblast spet pridejo potomci Haiderjeve stranke, ideje s stebri s krajevnimi imeni prav gotovo ne bomo mogli realizirati do konca. Zato se mi zdi nujno, da bi to delo čim prej končali. To bi bilo za Koroško, kjer je težava ta, da 99 odstotkov časa živiš v nemškem okolju in imaš redkokdaj priložnost, da se pogovarjaš v slovenščini, zelo pomembno.«

A ne le za Koroško. »Mislim, da je to eno mojih najpomembnejših del za koroško zgodovino,« je prepričan Valentin Oman. Kaj pa vse slike, vse stenske poslikave, vse druge umetnine, ki jih je ustvaril in zaradi katerih je v dveh državah izjemno priznani umetnik, ki je veliko dal tudi precej širšemu prostoru? »Sliko je mogoče prestaviti, bronastih stebrov pa mogoče ne,« pojasni. »To je nekaj, kar bi lahko ostalo. Da slovenska krajevna imena ne bodo zapisana le v neki knjigi.«

Razstava:
Valentin Oman: Tišina, ki pušča sledi
Kje: Galerija Prešernovih nagrajencev in Prešernova hiša, Kranj
Kdaj: do 20. septembra 2025