Politiki lahko lažejo in zavajajo tako rekoč brez posledic 

Z novim aktivističnim projektom znanega borca za tradicionalne vrednote Aleša Primca bodo prihodnji teden začeli zbirati podpise za referendum o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Volivce bi radi – spet, saj je na to temo že potekal posvetovalni referendum – vprašali, ali se strinjajo, da bi morali peščici posameznikov, neozdravljivo bolnih in trpečih, ki si tega želijo, proti koncu življenja omogočiti dostojnejšo smrt. Pri tem uporabljajo zavajajoče, če ne kar v celoti lažne trditve. Začenši s to, da bi šlo za referendum proti »zastrupitvi bolnih in starejših«, ki jo najdemo na promocijskem gradivu pobude. Glede na Primčeve utemeljitve bi človek lahko verjel, da je državni zbor res sprejel zakon, ki bo ljudi silil v smrt, zdravstveni delavci pa bodo tako rekoč hodili po domovih in jih zastrupljali.

Takšni prijemi za Primca in njegove akcije niso nič novega – tako so volivci pred referendumom o družinskem zakoniku lahko poslušali, da bo ta omogočil nakupe otrok. Primc laž razume kot orodje za doseganje političnih ciljev. Pri čemer mu, žal, pritrjuje tudi ustaljena praksa. Stranka SDS, ki ji takšne taktike niso tuje, si je ob referendumu o izjemnih pokojninah umetnikov privoščila zlorabo podobe in umetniškega dela umetnice Maje Smrekar. Nanj je prilepila geslo »Ljudstvu drobiž, izbrancem prestiž«, ljudem v nabiralnike pa razposlala letake, na katerih je napačno zapisala, da zakonu nasprotuje tudi Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec.

Res nič ne preprečuje politikom, da bi tako lagali, grdo zavajali in zlorabljali druge? Ob zlorabi umetniškega dela Maje Smrekar je Levica na državno tožilstvo podala kazensko ovadbo, v kateri je SDS očitala kršitve avtoričinih pravic, pa tudi kaznivo dejanje kršitve proste odločitve volivcev. Po kazenskem zakoniku bi morala tiste, ki s silo, podkupovanjem, pa tudi preslepitvijo volivcev vplivajo na njihovo odločitev, doleteti denarna kazen ali celo zapor do enega leta. A so na tožilstvu kazensko ovadbo zavrgli, češ da ne gre za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Za zasebno tožbo zoper SDS se je zaradi kršitev svojih pravic odločila tudi umetnica sama.

Da je prišlo do preslepitve, bi lahko vsaj v teoriji na sodišču poskušal dokazati posameznik, ki so ga ukanili, dejansko pa takšnega ravnanja verjetno ni mogoče preganjati. Pri Srebrni niti, kjer so predlagali sprejetje zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, za zdaj ne razmišljajo, da bi v zvezi s Primčevimi lažmi posegli po pravnih sredstvih. »Vemo, da sodni mlini po navadi potrebujejo nekaj več časa, da se zganejo, do takrat pa bo ta referendum že zdavnaj mimo,« je povedal Andrej Pleterski, eden od predlagateljev zakona. »Hkrati nismo prepričani, ali se je res smiselno odzivati na vse njihove laži, saj jim s tem samo odpiramo prostor in delamo reklamo. Namesto tega se nam zdi pomembneje, da pozivamo ljudi, naj spet odidejo na volišča, če bo referendum razpisan.«

Pri volilnih in referendumskih kampanjah se kdaj zdi, kot da je zakonodaja pretirano prizanesljiva, resno se ne preganjajo niti kršitve najosnovnejših zapovedi, kot je volilni molk. Ko se je prav pri referendumu o izjemnih pokojninah umetnikov izkazalo, da je SDS v času volilnega molka članom poslala SMS-sporočilo, naj se udeležijo referenduma in k temu pozovejo tudi omahujoče volivce, je inšpektorat za notranje zadeve izdal zgolj opomin. Malo pred zaprtjem volišč pa je na družbenih omrežjih k udeležbi na referendumu pozval tudi predsednik stranke Janez Janša – inšpektorat pa je presodil, da to ni bila kršitev volilnega molka.