Otrplost

Janko Lorenci

5. 9. 2025  |  Mladina 36  |  Kolumna

Donald Trump je na oblasti dobrega pol leta. Še pred zadnjimi ameriškimi volitvami so neredki analitiki napovedovali, da bo njegova zmaga silovito pretresla Ameriko in svet. Imeli so prav.

Doma Trump sistematično napada vrsto institucij, zlasti tiste, ki bi se mu lahko postavile po robu – sodstvo, medije, univerze, administracijo, centralno banko. V mesta, ki jih vodijo demokrati, pošilja nacionalno gardo. Varnostne organizacije s kulturo avtonomije (npr. FBI) obglavlja, si jih podreja in tako postopoma ustvarja nekakšno zasebno (para)vojsko. V osnovi slabi in sesuva vse, kar je javno, skupno, zeleno, solidarno. Amerika pod Trumpom se pred očmi vsega sveta postopoma spreminja v avtokratsko in izrazito nesocialno državo.

Enako kot doma ravna na mednarodnem prizorišču. Izsiljuje, strahuje, kaznuje (na primer s carinami), grozi tradicionalnim zaveznikom (Kanadi, Uniji), sistematično krši in razdira povojni mednarodni red, izrecno in posredno spodbuja rast avtokratov in skrajne desnice po svetu. A kažejo se tudi meje njegovega vpliva, najbolj pri trkih z drugima močnima avtokratoma, Putinom in Xijem. Scela vodi njegova zunanja politika v novo Jalto, tokrat brez Anglije; Amerika ostane dominantna sila, a si s Kitajsko in Rusijo razdeli svet na vplivne sfere.

Kako mu vse to uspeva? Trump ni nikakršen strateg, instinkte pa ima. Je nepredvidljiv, prelomi lahko vsako besedo in obljubo, z dejstvi ravna kot z ljudmi; če mu ustrezajo, jih povzdiguje, če ne, se iz njih norčuje. Hkrati je totalno brezobziren, ne meni se za nobene konvencije, pohodi lahko vsak zakon in tudi ustavo. Za normalnega človeka in politika so to slabosti, predmet zgražanja in obsojanja, Trump pa jih je spremenil v svoje orožje. Vse njegove neprevidljivosti, kozolce, improvizacije, trgovanje druži skupen element: nenehno kopičenje osebne moči. V ta namen zavestno ustvarja krize, kaos, nered, vali napad za napadom na vse po vrsti.

Ob vsem tem bi bil navaden klovn, če za njim ne bi stala močna, po njem ukrojena stranka, štab poslušnih, enako divjaških kameradov in številne prestrašene ali že podrejene ustanove. In če mu nasproti ne bi stala zbegana, frustrirana demokratska stranka, ki ga je s svojo jalovostjo in premajhno drugačnostjo navsezadnje omogočila. V razmerju do tujine pa stoji za njim ameriška trda (vojaško-ekonomska) moč. Amerika zdaj prvič povsem odkrito gradi na strahu.

Trump je nesreča za ves planet in hkrati simptom stanja sveta. V osnovi pospešeno spodjeda tri velike, a že pred njim načete sklope: demokracijo, mednarodni povojni red in že tako bolehen zeleni prehod. Liberalna demokracija, na Zahodu še prevladujoča, s Trumpom in njegovim predelovanjem Amerike ni pokončana, je pa bistveno bolj ogrožena. S takim človekom na vrhu prve sile sveta postaja še očitneje, da taka, kakršna je, dolgoročno ne more preživeti, saj nosi v sebi klice samorazkroja (zlasti silovito neenakost, prevlado kapitala nad politiko, zasebnega nad javnim …). In poglablja drugo veliko krizo – pešanje okolja.

Trumpov zdravstveni minister nasprotuje cepljenju, njegov šef se posmehuje svarilom podnebne znanosti in množično izganja priseljence, čeprav država brez njih ne more. To so simptomi zaostalosti. A svet Trumpa in sprememb, ki jih prinaša, v bistvu še vedno ne jemlje dovolj resno in ostaja čudno otrpel. Dva razloga za to navaja Guardianov kolumnist Freedland: Trumpovih šokov je toliko in si sledijo tako naglo, da človek otopi. Stvari, ki jih počne, pa so tako grozne, da preprosto ne verjameš – saj ne more biti res, to je vendar velika, demokratična Amerika!

Temu lahko dodamo tretji razlog: če bi Trumpa trezno in ustrezno ocenili kot resno, realno grožnjo, bi to terjalo nekaj poguma, odločen, trd odziv in dobršen odmerek samokritičnosti.

Kakorkoli obračamo, Amerika že lep čas ni tista dobra stara Amerika, ki je bila jasna alternativa Sovjetski zvezi, svet pa je obvladovala tudi s svojo mehko, kulturno privlačnostjo. Z drugimi besedami, Trump v osnovi ni naključje, ampak tako rekoč nujna posledica razvoja po ameriško. To ne pomeni, da so vsi politiki enaki. Kajti če pride taka »posledica« na oblast, prej počasne, postopne spremembe na slabše divje pospeši.

Tu lahko potegnemo vzporednice s Slovenijo. Janša je, podobno kot Trump, politik, ki v demokraciji uničuje demokracijo. V opoziciji je moč takih tipov omejena predvsem na zastrupljanje ozračja, na oblasti postanejo rušilni. Podobno je z Janšo: če bo prišel na oblast, bo v tem času vzpona avtokratov in razštelane EU Slovenijo spremenil po trumpovsko. Nauk: tak človek ne sme priti na oblast.

Toda Janše tudi naše slovensko vesolje ne jemlje dovolj resno. To velja za vse sfere, za zmerno politiko, sindikate, akademsko sfero, gospodarstvo, medije … Janšizem na oblasti bo življenje vsem temeljito poslabšal, vendar ostajajo čudno brezbrižni, otrpli, molčeči. Zakaj? Najbrž lahko ponovimo prej omenjeni tretji razlog: če bi Trumpa (Janšo) trezno in ustrezno ocenili kot resno, realno grožnjo, bi to terjalo nekaj poguma, odločen, trd odziv in dobršen odmerek samokritičnosti.