Besnilo

Heni Erceg

5. 9. 2025  |  Mladina 36  |  Hrvaška

Nekoč bodo znanstveniki preučevali nenavadni virus, ki se je razširil po balkanski državici, virus besnila, s katerim se je letos poleti okužila velika populacija državljanov te državice. So se okužili v igralnici, ki jo redno obiskujejo? Ali v bližnjem bifeju? Na delovnem mestu? No, to zadnje gotovo ne, saj nikjer ne delajo, potikajo se po propadlih domačih mestecih in prejemajo pokojnino, ki jim jo že 30 let zagotavlja država, za katero so med vojno menda prelili kri. Na Hrvaškem je teh zombijev, brezdelnih in popadljivih, na pretek, točno število je težko ugotoviti v polmilijonski množici, ki se vsako leto poveča še za kakih tisoč ljudi, tako da so med »prvoborce« zdaj vpisani že pionirji. Zato se ne smemo čuditi, če brezposelni in neizobraženi in togotni pobesnijo, saj dobro vemo, da je ničti bolnik – to je človek, ki je okužbo zanesel med prebivalstvo – prvi človek vlade in vladajoče stranke.

Le s težavo bi našteli vse nevarne izbruhe besnila tako imenovanih veteranov, ki napadajo vsako alternativno kulturno prireditev v dalmatinskih mestih in mestecih. Tako so v Benkovcu, otožnem mestecu na robu Dalmacije, zombiji celo fizično napadli soorganizatorko festivala Nosi se (Poberi se) in zanjo uporabili ljubkovalni izraz kurba. Vse to pa zato, ker jih motita režiser Oliver Frljić in »njegov film« – v resnici gre za predstavo – Mrzim istinu (Sovražim resnico) – intimna pripoved o njegovi družini po vojni v BiH, ki naj bi jo uprizorili na festivalu. Film, predstava … k vragu s finesami, bistveno je, da ti prekleti levičarji žalijo domovinsko vojno in pljuvajo po žrtvah iz tistega časa. Vse to je naklepano v težko berljivih sporočilih za javnost milijona njihovih združenj, v njih pa zahtevajo tudi ustavitev financiranja sovražnikovih kulturnih prireditev. Potem ko so organizatorji festival v Benkovcu odpovedali, je hitro sledila verižna reakcija in dala krila novim zombijem, ki so svoje »obveznosti« v gostilni in igralnici v Šibeniku za kratek čas zamenjali za svinčnik, ga ošilili, pljunili v dlan in sestavili sporočilo urbi et orbi, v katerem zahtevajo prepoved uglednega festivala alternativne levice FALIŠ, ki že 12 let poteka v Šibeniku. Kajti levičarji in antifašisti, ki se zbirajo na tem festivalu, naj bi bili v resnici Antihrvati, ki prezirajo njeno veličanstvo domovinsko vojno in vojne nasploh, mlade pa učijo antifašizma, ki je kakopak v popolnem nasprotju z nacihrvaštvom. Ki braniteljem omogoča plačano dosmrtno brezdelje.

Kmalu so se šibeniškim braniteljem pridružili še tisti iz Splita – katerih dobršen del je prelival kri med »osvobajanjem« stanovanj državljanov srbske narodnosti v Splitu iz rok njihovih lastnikov – in v desničarsko besnilo vnesli dodaten odmerek kretenizma. Od države zahtevajo, naj nemudoma ustavi financiranje vseh kulturnih prireditev, dokler se te ne uskladijo z deklaracijo o domovinski vojni, revizionističnim skrpucalom, v katerem so navedene tudi laži, na primer, da Hrvaška ni izvajala vojaških operacij v Bosni. Napol mrtvi so namreč od strahu, da bi zaradi »političnih zborovanj protihrvaške levice naši otroci odrasli v antifašiste in bi bili brez čuta za dom …«. Sprejel jih je minister za branitelje in jih skušal nekako potolažiti, strinja se z njihovimi zahtevami po kulturni revoluciji, oni pa so vendarle od srca hvaležni ničtemu bolniku – torej premieru – ki je zagotovil »politično okolje, v katerem se lahko odzovemo,« in legaliziral rabo nacističnega pozdrava »Za dom spremni!«. Za konec pa, kot je tudi prav, zahtevajo, da vsaka »žalitev domovinske vojne ali posmehovanje tej« postane kaznivo dejanje.

Ni pa kaznivo dejanje strašljivi grafit z grožnjo s smrtjo piscu in novinarju Miljenku Jergoviću na zgradbi, v kateri živi, čeprav gre seveda za neposredni učinek kulturnega terorizma pod pokroviteljstvom države. »Ena od avgustovskih noči se za Miljenka Jergovića ne bo dobro končala. Naša država, naša pravila,« je »junak« napisal v zavetju noči, ničti bolnik pa se je potem cinično oglasil, da si bo vlada še naprej prizadevala ustvarjati strpno ozračje v družbi, »za kar upamo, da se bo odločil tudi gospod Jergović«. Tako predsednik vlade oholo, s pozicije moči, svojim kritikom svetuje, kako naj pišejo, on in njegovi cerberji pa jim bodo odmerjali tudi dovoljeno količno svobode.

Zato za strmoglavljenje Hrvaške v ustaško besnilo ne smemo kriviti samo tistih brezdelnih, besnih lunatikov, ki z odvratnimi grožnjami napadajo umetnike, pisce, levičarje. Tudi vse politične analize njihovega ravnanja, ki jih spodbudi premier, da bi pomiril pobesnele desničarje v svoji vladi in stranki, ker on seveda ni zakrknjen desničar, so popolnoma brezpredmetne, saj se je sam postavil na čelo pretorijancev, pred katerimi bi moralo trepetati vse v državi, kar ne misli z nacionalistično zabito bučo.

No, denuncirani kulturni delavci ustvarjajo knjige, predstave, filme … Ta oblast pa nezdravo skupnost, prežeto z ideologijo laži o nikoli končanih vojnah, in neokusne učinke delovanja malega samodržca na čelu vlade, ki bi vklenil v okove vsakršno samostojno mišljenje, uničil demokratična pravila in za to mobilizira najslabše dele družbe, da branijo – kaj? Tisti mračni napis »Naša država, naša pravila«? Kot odgovor na malodušno vprašanje iz besedila pisca in novinarja Viktorja Ivančića: »Je svoboda res tako malo vredna, da bomo skrb zanjo prepustili osvoboditeljem?«