Darja Reichman / Igralka in Borštnikova nagrajenka za igro, ki do te goji neizčrpno ljubezen

Že po prvih nekaj izmenjanih besedah je jasno, da je polna zanosa, energije in ljubezni do svojega poklica. Pa ne le do igre – do literature, filma in umetnosti nasploh; do prodiranja v nove, še neodkrite in neraziskane svetove. »To je en tak resnično lep svet,« pravi gledališka, filmska in televizijska igralka Darja Reichman (1965), ki je s svojo izrazno močjo, predanostjo in širokim igralskim razponom že več desetletij nepogrešljivi del slovenskega gledališkega prostora. »Lep, čeprav se v njem ukvarjam tudi z grdimi stvarmi – travmami, boleznimi, psihičnimi stiskami. Ampak če odpiram oči sebi, jih lahko tudi drugim. Zato mislim, da ljudje potrebujemo umetnost. Da lahko vstopamo v različne svetove. Da nas vedno znova navdajajo z nečim skrivnostnim, nepoznanim. Da iščemo odgovore, morda kakšnega tudi najdemo. In to nikoli ni dolgočasno.«

Čeprav je odraščala obdana s slikami in ilustracijami – njena mama je legendarna ilustratorka in slikarka Jelka Reichman –, so bile knjige tiste, ki so jo iniciirale v svet umetnosti. Že zgodaj je vedela, da se bo tako ali drugače ukvarjala z besedo – in sprva je vpisala študij slovenskega in nemškega jezika na ljubljanski Filozofski fakulteti. Deloma tudi iz strahu pred sprejemnimi izpiti na študij dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, ki pa ga je nazadnje premagala in izpite uspešno opravila. Ljubezen do igre je bila nenadna in intenzivna. »Marsikdo ugotovi, da to ni poklic zanj. Če pa te potegne, te zasvoji,« pravi. »Mene je, in ta žar čutim še danes, za kar sem zelo vesela. Hkrati pa je to velik napor, ki si ga v mladosti niti ne predstavljaš. Poleg ustvarjalne energije potrebuješ tudi fizično moč in disciplino – predstave, gostovanja, vožnje po celi Sloveniji ter zunaj nje, vse to izčrpava in hkrati navdihuje.«

V teh desetletjih je nanizala vrsto markantnih, nepozabnih in nagrajenih vlog, s katerimi je pustila globok pečat v slovenskem gledališču in filmu, prenekatera je zaznamovala tudi njo samo. Spominja se Pirandellove drame Kot me ti hočeš v režiji Janeza Pipana, kjer je pri osemindvajsetih »stopila v ogromne (igralske) čevlje«, pa Čehovega Strička Vanje v režiji Mileta Koruna, kjer se je pri zadnjem Sonjinem monologu »soočila s transcendenco v gledališču in imela občutek, da to sploh nisem več jaz, da kar lebdim in da imam moč to predajati publiki«. V Helverjevi noči Ingmarja Villqista v režiji Alena Jelena, postavljeni v srž kristalne noči, je v vlogi rejnice Karle, ki pred nacizmom poskuša zaščititi umsko zaostalega mladeniča, »prvič zares začutila, kaj pomeni brezpogojna ljubezen«.

Zagotovo so med ključnimi vlogami, ki jih je ustvarila, tudi tiste za 25.671, avtorsko uprizoritev o problematiki izbrisanih v režiji Oliverja Frljića, Naš razred Tadeusza Słobodzianeka v režiji Nine Rajić Kranjac ter avtorski projekt Pravljice našega otroštva režiserja Jerneja Lorencija, kjer se je soočala z minevanjem in izgubo. Z Lorencijem je nazadnje sodelovala v predstavi Boj na požiralniku (Prešernovo gledališče Kranj in Mestno gledališče Ptuj), ki ji je letos prinesla še eno Borštnikovo nagrado za igro. Ko je Prežihovega Voranca »brala v šoli, si nikoli nisem mislila, da je to nekaj tako zelo lepega in poetičnega ter hkrati surovega in uničujočega«.

Prešernovo gledališče Kranj, kjer »domuje« že tri desetletja, je zanjo prav posebno gledališče. »Lahko bi bilo tipično repertoarno gledališče z nekaj ‘varnimi’ predstavami na leto, toda vedno smo hoteli več,« pravi. »Želeli smo preseči okvir ‘provincialnega’ gledališča in slediti zanimivim, relevantnim, družbeno pomembnim temam in raznolikim pogledom, kar se mi zdi ključno.« Navdušuje jo tudi, kako se v ekipo vključujejo mlajše generacije, ki so izredno družbenopolitično ozaveščene, odprte in pogumne ter jim je mar za svet, v katerem živimo. Ta hip se pripravlja na premiero uprizoritve Don Kihot, ki je bila sen v režiji prodorne Žive Bizovičar, ki bo premiero (v koprodukciji z Mestom žensk) doživela 13. septembra. Zgodba, ki sledi romanu ameriške avtorice Kathy Acker in jo je prevedel ter dramatiziral Nik Žnidaršič, v ospredje postavi žensko, ki v krutem in zblaznelem svetu išče ljubezen. Pred njo je torej še ena v vrsti predstav, ki zarežejo v naš čas. In še en igralski izziv, ki ga sprejema z navdušenjem in hvaležnostjo.