TV komentar / Čas normalnosti ubijanja

Vojna je res prekletstvo. Nas sploh še ganejo mrtvi v Ukrajini? Koga še zanima, da ljudje v Kijevu spijo na postajah podzemne železnice? Da po vsej Ukrajini ponoči komaj zatisnejo oči, ker čakajo, kdaj bodo zaslišali pritajeni zvok dronov? Vse to je le še novička. Da, z Gazo in Palestinci je nekoliko lažje. Tam pač vidimo umiranje, rane, izstradanost, stisko in grozo, vidimo tudi izraelske vojake, kako se izživljajo med ubijanjem. Palestinci nimajo drugega, le posnetke, to je njihovo edino orožje. A koliko naših celic se še sploh premakne, ko vidimo desettisočo fotografijo tega trpljenja? In kaj naj naredijo mediji, da bomo sploh še hoteli videti in gledati? Kako ljudem pokazati in povedati, kaj se dogaja, ne da bi v tem videli zgolj ponovitev včerajšnjega posnetka, tokrat z drugim umirajočim otrokom? Nekateri mediji so poročanje z vojnih območij Palestine in Ukrajine že popolnoma opustili, ker pač – nič novega ni. Ni novice, vse je enako kot včeraj.

In zato je tako dobrodošlo, ko novinarji najdejo nove vidike ali pa zgolj ljudi, ki nam na drug način spregovorijo o vojni, ki traja že dolgo. Edvard Žitnik je v nedeljo v oddajo Intervju na TV Slovenija pripeljal filozofa in antropologa Nicka Vovka, ki kot humanitarec dela v Gazi za Danski svet za begunce. Gre za eno največjih humanitarnih organizacij v Evropi, ki je v Palestino prišla šele po začetku izraelske ofenzive in genocida v Gazi – in Nick Vovk z njo. Žitnik je bil dober – spraševal je elementarne stvari. Kaj pomeni biti humanitarec, kaj pomeni delati kot humanitarec v Gazi? Kaj pomeni biti profesionalni humanitarec? Večina nas ni vedela, da je treba človeka izobraziti, da lahko postane humanitarec, da zmore živeti v vojni, da zmore živeti v bedi in grozi, da zmore ne nazadnje preživeti ta uničujoči tempo in pritisk življenja in seveda umiranja v vojni. Vovk se je izobrazil v britanskem Cambridgeu – gre za resno profesionalno delo. A Vovk nam je razmere res opisal bolje kot večina poročevalk in poročevalcev, tudi o izraelskem genocidu smo izvedeli več kot izvemo sicer. Tudi to, da je hrana pet minut stran od ljudi, na milijone ton hrane. Si lahko to sploh predstavljamo, to čisto zlobo, da ljudi tako načrtno stradajo? Tudi o ravnanju izraelske vojske smo izvedeli več, pa tudi o do vlade kritični izraelski javnosti, propagandni vojni Izraela, ne nazadnje tudi o Hamasu, seveda pa tudi o tem, kako izraelska vlada vidi delo humanitarnih organizacij in samih humanitarcev. V resnici jih niti videti ne more, ker so to pričevalci, ki vedo, kaj se v resnici dogaja. In o tem tudi govorijo, tako kot Vovk. Res si velja pogledati ta Intervju.

Zdaj pa še dve, tri besede o Edvardu Žitniku. Čeprav smo na tem mestu že prosili, naj nikar ne uporablja besedne zveze »pripovedujte nam o tem«, ker res ni simpatična, jo odtlej uporablja še pogosteje. A pogovor s tem izgubi čar. In to je res škoda.