Yoko Tawada: Gledališki roman (zapiski pokojnika)

+ + + +

Roman zavozlanih usod

V Nemčiji živeča japonska pripovednica Yoko Tawada (1960) postavlja zgodbo v ne tako daljno prihodnost; zaradi podnebnih sprememb so izginili otoki, mislimo si, da japonski, velja prepoved civilnih potovanj z letali in Kitajska je že pred časom prepovedala ves izvoz. Vse drugo je podobno, le angleško govorečim migrantom preti izgon iz Evrope v Ameriko, saj ta nujno potrebuje delovno silo, ker so ji zaradi hitrejšega razvoja južnoameriških sosed nazaj pobegnili Mehičani in Latinskoameričani nasploh.

Zgodba se zaplete, ko jezikoslovec, sicer zadržan in močno navezan na mater, s katero sta v stalnem klinču, na televiziji ugleda šarmantno eksotično govorko panska, med begunskim pretikanjem po deželah od nje same izumljene mešanice skandinavskih jezikov. Namesto da bi se naučila jezikov, si je enega izmislila, ta je splošno razumljiv povsod in vsem, pa še očarljiv, vsaj za jezikoslovca. Po oddaji se srečata, in ker on beži od mame in je malo zaljubljen, se odpravita na sentimentalno potovanje. Najprej z namenom, da bi na festivalu petega okusa v hrani, okusa iz alg in morskih rib, srečala enega redkih govorcev jezika z otoka, ki je potonil, ker so zravnali hribe in je bil potem vpliv podnebja poguben. Vendar se govorec izkaže za priučenega, zaradi videza namreč velja za velikega mojstra sušija, čeprav je grenlandski Inuit in mu je od sušija blizu le surova riba in kitovina – in ga seveda zaprejo, na plaži leži poginuli kit in storilce iščejo med pripravljavci sušija.

Yoko Tawada govori o svetu tik pred apokalipso, ki se je ponekod že zgodila, vendar je njena pripoved kramljajoča, skoraj austerjevsko si prizadeva, da bi se zgodba poganjala sama od sebe, in za kopičenje potem poskrbijo še risarji gore Fudži v Skandinaviji pa nemški Indijci ravno v menjavi spola, pa cela vrsta stranskih oseb, ki sodelujejo pri lovu na prave govorce japonščine in se v ta namen, tudi sentimentalno podkleteni, potikajo po evropskih prestolnicah in zgodovinskih mestih. Pri tem je Tawada, kot nekateri cenijo tudi pri Murakamiju, kar najnatančnejša pri popisovanju vpliva(nja), torej medkulturne izmenjave med Evropo in Japonsko, predvsem v slikarstvu, vendar se zdijo izpeljave tu in tam hitre in všečne, popreproščene.

Kljub temu je Razkropljeni po zemlji – ki se lahko vsak hip nadaljuje z novim romanom – zanimiva pripoved o evropskem rasnem in nacionalnem in siceršnjem konglomeratu. Z veliko hitrostjo brzi med usodami in evropskimi mesti, odkriva ostanke rimske dediščine od Sredozemlja do Nemčije, predvsem pa kaže, da je svet postal mesto razpršenih – in včasih ponarejenih – identitet, v katerem izvor ni več pomemben, bolj posameznike zaznamuje, kaj želijo postati. Nostalgija za jezikom, ki ga ni več, je tako le izgovor za poseben, japonski pogled na Evropo in njeno demografsko in priseljensko barvitost.