Mac DeMarco: Guitar

+ + +

Naslov nove plošče kanadskega indie trubadurja s kolikor le mogoče malo uporabljenimi črkami pove bistvo: Guitar je preprosto Macovo druženje s kitaro in komaj kaj več kot to, album pa je tudi sam spisal, odigral, odpel in sproduciral. Skoraj popolnoma »naredi-sam« projekt nas ponovno brez tehničnih filtrov in glasbenoindustrijskih vmesnikov nepretenciozno povleče v intimo prepevanja o neštetih preteklih napakah in zmernega optimizma za prihodnost. Še celo naslovnica je prostodušno dobesedna: na njej je on s svojo kitaro. No, in s (svojim?) psom.

DeMarco je naša srca osvojil prav z neposredno preprostostjo in splošnim nefejkerstvom. Njegova muzika je dostopna – navadno neobdelana, neokrancljana, rudimentarna, nekako življenjska, njegovo petje prav nič mojstrsko, igranje kitare prav nič virtuozno in tako se razni manj gatekeepersko zategnjeni segmenti (posplošeno rečeno) »ljubiteljev kitarskih muzik« z njo zlahka identificirajo. Zadnji album Five Easy Hot Dogs (2023) je bil instrumentalen, bil je počasno, ležerno in pritajeno brenkanje v čistem leru, komaj kaj več kot zbirka demo posnetkov. Novi ni kaj prida drugačen, le da je v celoti vokalen.

Guitar se začne z nežno kombinacijo brenkanja na akustično kitaro in šepetavega petja. Nastavek ni le nastavek, temveč princip, ki traja od prvega trenutka do konca albuma. Dinamika je minimalna – kitara je občasno elektrificirana, pogosto nasneta v dveh plasteh –, glavne spremljave ritem kitare in melodičnih vložkov, po polžje premikajoče se kantavtorske popevke, pa so podprte s popolnoma osnovnimi zankami pritajeno lenobnega bobnanja in res minimalno posejanega basa. In to je tako rekoč vse. To je DeMarco, oguljen do samega bistva, DeMarco, ki je pri 35 letih malce bolj reflektiven, melanholičen, ne povsem nihilističen in prav nič moralističen. Ta zvočna in vsebinska iskrenost je na trenutke privlačna in posebna, uspeh pa je že to, da izrazno tako nerazgiban dolgometražec ni preprosto samo enoličen in dolgočasen.

Macova naivna umetnost je simpatična, s tem nas navdihuje in opolnomoči: »Ja, mogoče in tehnološko preprosto je – vsak lahko posname album!« A hkrati tudi potrdi očitno: zato, da poslušalec skupek posnetkov posluša kot album, je potrebno »nekaj več«. To je lahko več stvari, lahko je nekaj več plasti, nekaj več aranžiranja, nekaj več dramaturškega loka, nekaj več produkcije, nekaj več neoprijemljive vznemirljivosti. Guitar je ravnica, ki ji verjamemo. A na koncu polurnega pozibavanja je še zmeraj ravnica med seboj nadvse podobnih posnetkov. Plošča, ki verjetno ni najprimernejša prva postaja na poti v čudovito razštelani svet Maca DeMarca.