Komentar / Kdo se (ne) boji umetne inteligence?

Težko si predstavljamo, kako se je počutil sovjetski častnik Stanislav Petrov, ko je ponoči 26. septembra 1983 ob predirljivem tuljenju siren zrl v rdeče osvetljeni zaslon, na katerem je pisalo: Izstrelitev. Satelitski sistem za zgodnje opozarjanje Oko je sporočal najvišjo stopnjo gotovosti za alarm in navodila so bila jasna: nadrejenim mora sporočiti, da je Amerika pravkar začela jedrski napad na Sovjetsko zvezo. Pa vendar je Petrov otrpnil in nekaj trenutkov se ni mogel premikati. Zavedal se je, da gre za minute, da vsako odlašanje pomeni izgubljanje časa za učinkovit protinapad, a notranji glas mu je govoril, da je nekaj narobe. Med drugim, zakaj je raket le pet, jih ne bi bilo ob pravem napadu vsaj sto? Ko je končno vzpostavil zvezo z generalštabom, je javil napako sistema. Nato je sedel in čakal. Ko je minilo 15 minut in se ni zgodilo nič, si je oddahnil. Pravkar je bil rešil svet.