Končna rešitev palestinskega vprašanja

Naredite miselni preizkus: če bi o tem, kar se dogaja v Gazi, le slišali, če torej ne bi ničesar videli, če iz Gaze ne bi bilo nobenih fotografij in posnetkov, ali bi verjeli, da se res dogaja, kar govorijo, da se dogaja? Ali pa bi rekli: To ne more biti res! Gotovo zelo pretiravajo! Ne verjamemo, da bi se lahko danes dogajalo kaj takega! Ne verjamemo, da bi lahko Izraelci počeli kaj takega! Ne verjamemo, da bi lahko Izraelci, Judje, ki so bili sami žrtve nacističnega genocida, izvajali genocid nad Palestinci! Ne verjamemo, da bi lahko Izraelci skrivaj izvajali »končno rešitev palestinskega vprašanja«!

Kar pomeni, da bi še naprej gledali stran. Še naprej bi se delali neumne. Še naprej ne bi ničesar ukrenili. Še naprej bi se obnašali, kot da ni nič.

In tu je trik: v Gazi je tako jebeno hudo, da je za vse res bolje, da gledajo stran. V Gazi je tako jebeno strašno in grozljivo, da je za vse res najbolje, da se delajo preprosto neumne. V Gazi je tako jebeno pošastno in nečloveško, da je za vse res najbolje, da se še naprej obnašajo, kot da ni nič.

To nas spomni na drugo svetovno vojno – na genocid nad Judi, holokavst, »končno rešitev judovskega vprašanja«, nacistični poskus izničenja Judov. To, kar so nacisti med vojno počeli z Judi, je bilo tako hudo, tako grozljivo, tako pošastno, tako nečloveško, da je bilo po vojni za vse res najbolje, da so se delali, da niso nič vedeli. Še več: to, kar so nacisti med vojno počeli z Judi, je bilo tako hudo, tako grozljivo, tako pošastno, tako nečloveško, da je bilo že tudi med samo vojno za vse najbolje, da so se delali, da nič ne vedo.

Jan Karski, poljski diplomat in član odporniškega gibanja, sicer katoličan, se je leta 1942 kot »Jud« infiltriral v varšavski geto, da bi na lastne oči videl, kaj nacisti počnejo z Judi – slišal je bil »govorice«. In res, v varšavskem getu je videl strašne, grozljive reči. Kmalu zatem se je – tokrat maskiran v »latvijskega stražarja« – infiltriral v Izbico, koncentracijsko taborišče (med Lublinom in Belzcem), iz katerega so Jude pošiljali v taborišča smrti. Tam, v Izbici, so jim vse pobrali ( ja, oropali so jih do golega), obenem pa so mnoge tudi kar žive sežgali.

Jan Karski je vse te grozote videl in potem skrivaj odpotoval v Ameriko ter tam skušal ameriškim političnim veljakom – stebrom najsvobodnejše dežele na svetu, od dolgoletnega predsednika Franklina Delana Roosevelta do dolgoletnega vrhovnega sodnika Felixa Frankfurterja – razkriti in pojasniti, kaj nacisti počnejo z Judi, a mu ni nihče verjel. Roosevelt »ni pokazal nobenih čustev, podal ni nobenega komentarja,« se je spominjal Karski, Frankfurter, sicer Jud, pa je dahnil: »Ne verjamem vam! Moji možgani in srce so narejeni tako, da tega ne morejo sprejeti. Ne! Ne! Ne! Sodim ljudem. Poznam človeštvo. Poznam ljudi. To je nemogoče.«

»Mislili so, da pretiravam,« je zapisal Karski. To je bil tedaj najpogostejši očitek tistim, ki so razkrivali nacistične genocidne grozote – da pretiravajo. Da gre le za »navadno propagando«. Ali da lažejo. Sovjeti so lagali o Katinskem gozdu, zato gotovo lažejo tudi o nacističnih grozodejstvih nad Judi! In ko so zavezniki v Nürnbergu pripravljali sojenje nacističnim vojnim zločincem, so videli hudo težavo: nacistična grozodejstva nad Judi so bila tako strašna in grozljiva, da ljudje ne bodo verjeli, da so se zares zgodila! V kinih so tedaj že prikazovali žurnale s posnetki iz nacističnih taborišč smrti. V prvem (naslovljenem Nacistične tovarne smrti), ki so ga prikazali 26. aprila 1945, le nekaj tednov po ameriški osvoboditvi teh taborišč, se je najprej pojavil napis: »To so prvi žurnalistični posnetki grozot iz nacističnih morilskih taborišč. Nemočni jetniki, ki jih je zverinski sovražnik mučil do smrti. TUKAJ JE RESNICA.« Potem pa je narator – itak vedno gromoglasni napovedovalec Ed Herlihy, zaščitni znak Universalovih žurnalov – grmel: »Američani ne morejo verjeti temu, kar so imeli le za nemogočo propagando. Tu so dokumentarni dokazi množičnih pobojev … pobojev, ki bodo Nemčijo za vedno očrnili.« Ko so Američani osvobodili prvo nacistično taborišče smrti, Ohrdruf, general George Patton sploh ni hotel vstopiti vanj, češ da mu bo slabo. In vendar so vsi dvomili, da bodo ljudi prepričali, da so nacisti res počeli vse to – da so Jude množično, sistematično, genocidno, holokavstno izničevali. Zakaj bi kdo kaj takega počel z nedolžnimi ljudmi? Zato niti ne preseneča, da se je industrija zanikanja holokavsta razmahnila že med samo drugo svetovno vojno, ne pa šele po njej.

V Gazi je tako jebeno pošastno in nečloveško, da je za vse res najbolje, da se še naprej obnašajo, kot da ni nič.

Prav res – vse to, kar so nacisti počeli z Judi, je bilo tako hudo, da je bilo tudi po vojni za vse najbolje, da ne verjamejo. In da še naprej mižijo. In holokavst relativizirajo. In trivializirajo.

In ker se nekaj takega dogaja tudi danes, lahko upravičeno domnevamo, da bo po tem, ko bodo Izraelci – pijani od vojne norosti, občudovanja svojega orožarskega arzenala in prepričanja, da so avantgarda (tako kot nekoč Nemci) – enkrat končali »končno rešitev palestinskega vprašanja«, za vse najbolje, da ne bodo verjeli, da se je zgodilo to, kar se je zgodilo, in da lahko še naprej mižijo in letujejo na rajskih grških otokih, le streljaj ali dva od Gaze, prizorišča šolskega primera genocida.

Holokavst v živo!

Ironija je kakopak v tem, da danes – v nasprotju s časom druge svetovne vojne, ko so nacisti novinarjem in medijem absolutno in totalno preprečili vpogled v koncentracijska taborišča smrti in delovanje genocidnega, holokavstnega stroja ( ja, nacistično prikrivanje holokavsta je bilo pravi wagnerjanski Gesamtkunstwerk, in ja, tuji mediji in tiskovne agencije niso imeli dopisnikov iz nacističnih taborišč smrti) – vse vemo in vse vidimo. Videvamo fotografije in posnetke iz Gaze. Vse je sproti dokumentirano in arhivirano. Pustošenje Gaze in izraelsko genocidno izničevanje Palestincev gledamo v živo, v neposrednem prenosu, na odprti sceni. Pa čeravno Izraelci v teh digitalnih, medijsko povsem spremenjenih in radikalno drugačnih, precej transparentnejših časih delajo vse, da bi novinarjem in medijem čim bolj blokirali ali pa vsaj otežili vpogled v Gazo in delovanje genocidnega stroja. Razlog več, da tujim novinarjem in medijskim hišam ne dovolijo vstopa v Gazo, na palestinske novinarje – magari dopisnike tujih medijskih hiš in tiskovnih agencij – pa sistematično merijo, jih pobijajo in razstreljujejo. Pobili so jih že več kot 210. Včasih jih primejo in mučijo. Ob koncu avgusta so v bolnišnici Naser v južni Gazi razstrelili pet novinarjev. Ko je skoraj ves širni svet to obsodil, je izraelski premier Netanjahu oznanil, da Izrael »ceni novinarsko delo«, s čimer je potrdil, da njegov cinizem ne zaostaja za nacističnim, recimo Goebbelsovim (»V zgodovino bomo zapisani bodisi kot največji državniki ali pa kot največji kriminalci«).

Mi pa – vsi smo priče. Vsak je Jan Karski.

A genocid mirno teče dalje. Kot da ni nič. Ironija je v tem, da Izraelci novinarjem preprečujejo vpogled v Gazo, obenem pa genocidnih namer in samega genocida sploh ne prikrivajo – popolna okupacija Gaze (ki jo nameravajo v celoti zravnati z zemljo, tako kot so že mesti Rafa in Bejt Hanun), vsesplošno pobijanje, etnično čiščenje, »prostovoljna izselitev« Palestincev (morda v Južni Sudan). Izraelski minister za dediščino Amihaj Elijahu, ki je najprej rekel, da je treba Gazo zravnati z atomsko bombo in ki ima Palestince za naciste (»ki jih je vzgojil Mein Kampf«), pravi, da vlada »hiti z uničenjem Gaze« in da bo »vsa Gaza judovska«, finančni minister Bezalel Smotrič pa zagotavlja: »Gazo razbijamo in za sabo puščamo kup ruševin, popolno uničenje brez primere.« Več kot 170 držav je že priznalo Palestino, toda Palestina bo očitno brez Palestincev.

Tisti, ki imajo moč, da bi ustavili Izrael in genocid, pa se le utapljajo v nenehnem taktiziranju, barantanju, relativiziranju in trivializiranju genocida. Kot da bi hoteli reči: ni še čas! Ali pa: ni tako hudo! Kdaj pa je pravi čas – in kdaj je dovolj hudo? Hočem reči, kdaj je genocid dovolj hud? Kot da je treba dati genocidu priložnost, da se povsem razživi in res do konca izživi.

A zdaj naredite še en miselni preizkus in si predstavljajte, da bi med drugo svetovno vojno vse vedeli in vse videli, da bi torej nacistični genocid nad Judi – holokavst – potekal v živo, v neposrednem prenosu, na odprti sceni. Bi se ponovila današnja situacija? Bi vsi le relativizirali in trivializirali? Bi se ponovilo vse to današnje sprenevedanje, zavajanje, slepomišenje, blefiranje, leporečenje, govoričenje, pleteničenje, izmotavanje, prodajanje megle, drobnjakarstvo, cincanje?

Recimo: kaj bi se zgodilo, ko bi gledali, kako nacisti sistematično, brutalno, pošastno, grizlijevsko masakrirajo, obešajo, sežigajo in zaplinjajo Jude? Bi rekli: Oh, nehajte – saj ni tako hudo? Bi se prepirali o tem, kaj je hudo – in kdaj je hudo huje? Ali pa bi morda rekli: to vse, kar gledamo in slišimo, ni nujno res! Ali ste bili tam? V taboriščih – v plinskih celicah? Ste gledali v krematorije? O, že vemo, rekli bi: Informacije o tem, kaj se dogaja v nacističnih taboriščih, niso nepristranske, objektivne in neodvisne! Iz nacističnih taborišč poročajo le Judje, le judovski novinarji, ti pa niso nepristranski in objektivni. Preveč so vpleteni v dogajanje, zato pretiravajo. Njihova poročila o nacističnih grozotah so le »navadna propaganda«. Ne moremo jim verjeti. Niso dovolj kredibilni. Pristranski so – in subjektivni.

Sploh pa, vse to ni ne logično ne verjetno – zakaj bi se Nemci tako zverinsko znašali nad Judi? Zakaj bi jim počeli vse tiste grozne, strašne reči, o katerih se šušlja? Gotovo je hudo, a je vojna – in v vojni ljudje umirajo! Ko je vojna, je vojna za vse – tudi za judovske civiliste! Judje genocid doživljajo preveč subjektivno in preveč osebno. Goebbelsovo ministrstvo za propagando bi bilo zanesljivejši in verodostojnejši vir informiranja od Jana Karskega.

Če bi med drugo svetovno vojno holokavst spremljali v živo, bi torej rekli: Oh, slišimo, kaj vse naj bi se dogajalo v teh taboriščih, a vse to so le nepreverjene govorice. Če bi bilo vse to res in tako hudo, kot pravijo, potem bi mednarodne institucije, kot je Liga narodov, in svetovne velesile že ukrepale in posegle! Tako pa – nemška beseda proti judovski. In Nemci so velik, slaven, ugleden narod. Čast je drugo ime zanje – Nemci že ne bi zganjali takšnih grozodejstev. Predvsem pa ne bi tako lagali.

Tako je danes – izraelska beseda proti palestinski. Izraelci so večji, slavnejši in uglednejši. In precej, precej vplivnejši od Palestincev. Povsod imajo lobije (»Izraelski lobi«), Palestinci pa jih nimajo. Imajo mednarodno, globalno moč, kakršne Palestinci nimajo. Imajo orožje (in privrženost orožarske industrije), ki ga Palestinci nimajo.

Danes se zdi, kot da nam skušajo vsi ti čudoviti, moralistični mednarodni stebri reči: Palestincem ne moremo vsega verjeti! V dogajanje so preveč vpleteni. Z Izraelci so že dolga leta v sporu. Gre za staro regionalno rivalstvo. Tako bi videli tudi holokavst, če bi o njem vse sproti vedeli in slišali in bi potekal v neposrednem prenosu: Judom ne moremo vsega verjeti … v dogajanje so preveč vpleteni … z Nemci so že dolga leta v sporu … gre za staro regionalno rivalstvo.

Je kaj bolj ciničnega in gnusnega od tega, da se Zahod prepira, ali je to v Gazi genocid ali ne, medtem ko Izraelci pred njegovimi očmi Gazo in Palestince mirno izničujejo?

Sploh pa, če bi bilo vse to res, bi se Nemci – navadni, običajni Nemci, nemško ljudstvo – itak uprli nacističnemu vodstvu, saj ne bi nikoli dopustili, da se v njihovem imenu dogajajo takšne reči. Glejte jih, mirno in brezskrbno letujejo ob jezerih, v hribih in na svojih otočkih, kot so Rügen, Usedom, Sylt in Föhr! Pomeni, da se ne dogaja nič takšnega, kar bi jih lahko vznemirilo, vznejevoljilo ali razjezilo. Tako kot se v Gazi, na katero so Izraelci zmetali za šest Hirošim eksploziva, očitno ne dogaja nič takšnega, kar bi lahko vznemirilo, vznejevoljilo ali razjezilo Izraelce, ki tako mirno in brezskrbno plavajo in uživajo na sredozemski rivieri. Ne, nikoli ne bi pustili, da bi kdo izvajal genocid nad Palestinci v njihovem imenu. Judje tega zagotovo ne bi tolerirali. Uprli bi se. Vstali. In vzkliknili: Ne v mojem imenu!

Genocidna retorika je že genocid

Še več: evropski in svetovni voditelji v vsej tisti genocidni retoriki Netanjahuja in njegovih ministrov – v sionističnih načrtih za etnično očiščenje celotne zgodovinske Palestine – ne vidijo ali ne prepoznajo izvedbenega načrta za genocid. Predstavljajte si, da bi med drugo svetovno vojno – ko bi holokavst spremljali v živo – rekli: če nacisti hrumijo in rožljajo z vso tisto genocidno retoriko, če stalno napovedujejo, kaj vse bodo naredili z Judi, in če nenehno sprejemajo strupeni, stekli, morilski antisemitizem, ki vre iz Hitlerjevega Mein Kampfa, še ne pomeni, da je to, kar počnejo z Judi, genocid! To, da Jude deportirajo, razlaščajo, pošiljajo v koncentracijska taborišča, obešajo, sežigajo in zaplinjajo, še ne pomeni, da gre za genocid! Holokavst bi gledali v živo, v neposrednem prenosu, toda v nacistični genocidni retoriki ne bi nikoli videli ali prepoznali operativnega načrta za genocid. Nacisti svojih namer niso skrivali. Netanjahu in njegovi jih tudi ne. Koncentracijsko taborišče, v katero naj bi stlačili na stotisoče Palestincev, imenujejo »Humanitarno mesto«, kar zveni kot replika slovite »olepšave« (Verschönerung), s katero so nacisti leta 1944 za obisk delegacije Rdečega križa pripravili koncentracijsko taborišče Theresienstadt. Posneli so celo propagandni filmček Der Führer schenkt den Juden eine Stadt – Führer je Judom podaril mesto. Netanjahu pa ga je podaril Palestincem.

Če bi holokavst med drugo svetovno vojno spremljali v živo, v neposrednem prenosu, potem kakopak v tem, da bi nacisti Jude deportirali in internirali brez sojenja (brez obtožnice, brez dokazovanja krivde ipd.), ne bi videli nobene težave (tako kot je ne vidijo v izraelskih selitvah, internacijah in pobijanju Palestincev), a te ugrabljene, deportirane in v koncentracijska taborišča poslane Jude bi kljub temu označevali za jetnike (ali internirance), ker pač ta izraz poudari »krivdo«. Judom – dejansko talcem nacističnega režima – bi očitali, da so sami krivi za to, kar se jim dogaja (tako kot Palestincem zdaj očitajo, da so sami krivi za izraelske čistke, pokole in genocid; kaj se pa niso uprli Hamasu!). Nacistične napade nanje bi ljubkovalno imenovali »košnja trate«. Evropske države bi o genocidu molčale – da ne bi užalile Nemčije (tako kot danes molčijo arabske države – da ne bi užalile Izraela).

Izmučenost, mršavost, sestradanost, podhranjenost in izmozganost Palestincev ne bi nikogar motile – vsem bi se zdele povsem naravne. Hej, vojna je – ni hrane! Ni zdravil! Ne bi rekli, da nacisti stradajo Jude, kakor tudi ne bi rekli, da je to namerno stradanje genocidno dejanje in da so nacisti stradanje Judov prelevili v genocidno orožje, ampak bi za stradež okrivili samo vojno, ki ustvarja vsesplošno pomanjkanje (= etnično čiščenje).

To, da Jude mučijo do smrti, bi bil nepotreben podatek (tako kot je danes nepotreben podatek organizacij za varstvo človekovih pravic, da Izraelci Palestince mučijo do smrti). Kaj je mučenje v primerjavi z vojno!? Genocid bi razglašali za vojno. Ne, to ni genocid – to je vojna! Vojna, vojna, vojna. Vsa nacistična grozodejstva bi relativizirali in legitimirali v okviru vojne. In vse pobite – obešene, sežgane, zaplinjene, razstreljene – Jude, tudi ženske in otroke, bi razglašali za vojake (tako kot danes Izrael praktično vse pobite – razstreljene – palestinske civiliste, z ženskami in otroki vred, razglaša za hamasovce). In če bi kdo vendarle zatežil in rekel, hej, kaj pa otroci, zakaj pobijate otroke, bi le skomignili in mirno odvrnili: Judovski starši bi morali bolje paziti na svoje otroke!

Če bi med drugo svetovno vojno holokavst spremljali v živo, v neposrednem prenosu, bi itak rekli, da Judje umirajo. Ne, ne bi rekli, da jih pobijajo – niti ne bi povedali, kdo jih pobija. Judje bi umirali – kar tako, sami od sebe. In če bi kake mednarodne organizacije obsodile nacistično početje in pozvale k prijetju nacističnih vojnih zločincev, bi to mirno ignorirali. Kot da se ni zgodilo. Kot da je to totalno nepomembno (tako kot je danes totalno nepomembno, kaj o izraelskem početju pravijo Mednarodno kazensko sodišče, Meddržavno sodišče in Združeni narodi). In ko bi Nemčija ob teroriziranju Judov napadala in anektirala še sosednje države (Avstrijo, češke Sudete ipd.), bi rekli, da je upravičena do te ekspanzije in da ji je treba to pustiti (tako kot je Izrael zdaj upravičen do ekspanzije v Libanon in Sirijo ter do napadov na Iran in do »varnostne« aneksije Zahodnega brega).

Jasno, Nemcem bi tudi pustili, da sanjajo o rajskem, etnično čistem tretjem rajhu – tako kot Izraelcem pustijo, da sanjajo o rajskem, etnično čistem velikem Izraelu. Prav tako pa bi mirno ignorirali vsa poročila o nacističnem spolnem in reproduktivnem nasilju nad Judinjami, ki je bilo del genocidnega načrta – tako kot danes ignorirajo vsa poročila Združenih narodov o izraelskem spolnem in reproduktivnem nasilju nad Palestinkami, ki je del genocidnega načrta.

Kaj, če so jih pobil že 460 tisoč?

Če bi holokavst med drugo svetovno vojno spremljali v živo, v neposrednem prenosu, bi mediji – veliki, korporativni, mainstreamovski mediji – očitno pačili podobo nacističnega genocida, ljudi bi ščitili pred preveč alarmantnimi podatki in dejstvi, bolj ko ne bi navijali za naciste, o holokavstu bi poročali tako, da ne bi bilo čisto jasno, kaj točno se dogaja, poudarjali bi, da imajo Nemci pravico do samoobrambe pred »zajedavskimi« Judi, uničevalci nemškega naroda, Jude bi stalno po malem demonizirali in dehumanizirali, zato holokavst ne bi deloval tako grozno in nečloveško, stalno bi ustvarjali vtis, da gre za boj dveh enakovrednih in enakopravnih – vojaško enako močnih, simetričnih – tekmecev (tako kot danes, ko se vsi v duhu tiste razvpite lažne uravnoteženosti obnašajo, kot da sta izraelska vojska in Hamas povsem enakovredna tekmeca in kot da Izrael nima jedrskega orožja!), vsa prizadevanja za preprečitev genocida bi zavijali v meglo, vsem tistim, ki bi zaplinjanje in eksterminacijo Judov razglašali za genocid in holokavst, bi očitali antigermanizem, zgodovinski kontekst – to, da antisemitizem ni nič novega, da ga Nemci prakticirajo že zelo dolgo in da so ga nacisti le radikalizirali in prelevili v genocidno orožje, oh, in to, da Nemčija stalno dela težave, da nenehno ogroža evropsko stabilnost, da je kriva za začetek prve svetovne vojne – bi opustili, prikrili in izbrisali (tako kot danes nihče več ne omenja, da je Gaza že od leta 2007 povsem blokirana in zaplombirana in da Izrael stalno, že od leta 1948, ogroža stabilnost regije), Nemčijo bi prikazovali kot junaško nacijo, ki civilizacijo varuje pred barbari in ki je ni dobro preveč jeziti, saj si s tem nakoplješ le težave, New York Times pa bi – tako kot zdaj – svojim novinarjem, ki bi pisali o Nemčiji in nacistični politiki do Judov, svetoval, naj izrazov »genocid«, »etnično čiščenje« in »koncentracijsko taborišče« (»begunsko taborišče« bi temu rekli danes) raje ne uporabljajo, kakor naj tudi ne bi uporabljali izrazov »pokol«, »masaker« in »klanje«, češ da so preveč čustveno nabiti (da bi lahko z njimi objektivno in nepristransko opisali nacistično ravnanje z Judi).

Ne, z ustavitvijo genocida se ne bi prav nič mudilo. Zavezniki so na nacistična koncentracijska taborišča naleteli slučajno. Jude so slučajno osvobodili. Holokavst so slučajno ustavili. Tudi danes se z ustavitvijo genocida ne mudi. V Izraelu ima genocid očitno zelo visoko podporo – kot jo je imel nekoč, med II. svetovno vojno, v Nemčiji. Palestinci so za vse povsem pogrešljivi – kot so bili nekoč, med II. svetovno vojno, povsem pogrešljivi Judje. Bežali so, a jih nihče ni hotel sprejeti. Bolj ko so bili razčlovečeni (bolj ko so bili torej Untermenschen, podljudje), bolj so bili vsi apatični do njih. Mar ni tako tudi danes – bolj ko Izraelci razčlovečujejo Palestince (bolj ko jih imajo za Untermenschen, podljudi), bolj so vsi apatični do njih. Medtem ko so veliki trije – Stalin, Roosevelt, Churchill – razpravljali o povojni delitvi Evrope, so nacisti »čistili« Jude ( ja, povojna delitev Evrope jih je bolj zanimala kot strašna usoda Judov). Izraelci »čistijo« Palestince, medtem ko veliki trije – Trump, Netanjahu, Blair – razpravljajo o delitvi riviere Gaza, no, Trumpove riviere.

Evropa ne ukrepa. Kaj misli – da se bo genocid končal po mirni poti? Ali da se bo izpel – kot bolezen?

In seveda, po vojni bi – tako kot nekoč razvpiti nemški revizionistični zgodovinar Ernst Nolte –vse genocide 20. stoletja moralno izenačili s holokavstom: hej, kaj pa turški pokoli Armencev, kaj pa Stalinovi gulagi, kaj pa Leninova eksterminacija sovjetske inteligence, kaj pa ameriški pokoli v Vietnamu, kaj pa Pol Potovi pokoli v Kampučiji, kaj pa pokoli Idija Amina v Ugandi? In zasipanje nemških mest s preprogami bomb? Kot je Netanjahu zabrusil ameriškemu predsedniku Bidnu: »No, vi ste nediskriminatorno bombardirali Nemčijo. Vi ste odvrgli atomsko bombo. Umrlo je veliko civilistov.« Saj.

Evropa ne ukrepa. Kaj misli – da se bo genocid končal po mirni poti? Ali da se bo izpel – kot bolezen?

Resnica Evropske unije je francoski predsednik Macron, ki je na vprašanje, ali gre v Gazi za genocid, odgovoril: Ni naloga politikov, da uporabljajo takšne izraze – to bodo v svojem času naredili zgodovinarji. V svojem času? Ja, z zamudo. Genocid bodo označili za genocid, ko bodo vsi Palestinci že pobiti, preseljeni, izničeni. Nemci so to, da so na začetku 20. stoletja v Namibiji zagrešili genocid, priznali šele pred štirimi leti – in se ljudstvoma Herero in Nama opravičili. Palestincem v tolažbo: čez sto let se vam bodo opravičili!

Res srhljivo morbidno: genocid bodo razglasili z zamudo, pa čeravno poteka v neposrednem prenosu. Je kaj bolj ciničnega in gnusnega od tega, da se Zahod prepira, ali je to v Gazi genocid ali ne, medtem ko Izraelci pred njegovimi očmi Gazo in Palestince mirno izničujejo? Bi se kaj spremenilo, če bi to, kar se dogaja v Gazi, preimenovali v holokavst? Bi se kaj spremenilo, če ne bi rekli, da so Izraelci doslej pobili že 62 tisoč Palestincev, ampak 460 tisoč, kot so izračunali strokovnjaki revije Lancet?

Pri genocidu ni srednje poti – ali mu nasprotuješ ali pa pri njem sodeluješ.

In Judje vedo, da je to genocid – če kdo, potem prav oni to najzanesljiveje vedo.