Ponarejena Marianne

Leta 1999 je pri Državni založbi Slovenije izšel zgodovinski učbenik za tretji letnik gimnazije. Spisala sta ga Stane Granda in Franc Rozman, ugledna zgodovinarja starejše generacije. Na naslovnici sta ga krasili dve podobi, prva je bila črno-bela zrnata fotografija vojakov iz prve svetovne vojne, druga delo francoskega slikarja Eugèna Delacroixa Svoboda vodi ljudstvo. Na sliki je upodobljena francoska »julijska« revolucija iz leta 1830, ki je pripeljala do odstopa francoskega burbonskega kralja Karla X. Osnovni lik na njej je ženska figura Marianne z golim oprsjem in francosko trobojnico v roki. Gre za znano podobo, za simbol upora zoper zatiranje, za ikonično upodobitev francoske revolucije. Marianne je ena izmed najbolj znanih podob upora, primerljiva s fotografijami Cheja Guevare ali pa, na neki drugi ravni, s Picassovo Guernico ali s sliko 3. maj 1808, na kateri je španski slikar Francisco de Goya upodobil streljanje upornikov.

Leto 1999 je že daleč. Spremenila se je šola, spremenila se je družba, spremenili so se dijaki. V novih časih so potrebni novi učbeniki.

Tako kot leta 1999 je tudi letos založba DZS izdala nov učbenik za tretji letnik gimnazije. Njegovi avtorji so Tadeja Dermastija s Srednje vzgojiteljske šole in gimnazije Ljubljana, Robert A. Jernejčič, učitelj zgodovine na ljubljanski Škofijski klasični gimnaziji, celjska gimnazijska zgodovinarka Petra Lajlar in učitelj zgodovine z ljubljanske Gimnazije Poljane Miha Pohar. Gre za skupino učiteljev, ki je podobna zgodovinska učbenika pripravila tudi za prvi in drugi letnik gimnazije.

Tudi novi učbenik piše o vzponu meščanstva in revolucijah, tudi ta učbenik ni spregledal Marianne. A z veliko razliko. V tistem izpred četrt stoletja se je na naslovnici pojavila z razkritim oprsjem, na začetku novega učbenika, na peti strani, pa je njeno oprsje prekrito. Podoba Marianne je obdelana, gole prsi prekriva bela bluza, spremenjenih je še nekaj drugih podrobnosti »estetske« narave. Ko je učbenik v roke dobila upokojena pedagoška delavka, je zapisala, da je zgrožena in osebno prizadeta. »Sem tudi prestrašena, ker ima založba in skupina piscev moč, da tepta osnovne moralne vrednote naše družbe. In ta nemoralnost in pritlehnost bo neposredno vplivala na vse generacije gimnazijcev v tretjem letniku. Tako daleč smo padli vsi skupaj, da bomo mladim lagali? Prikrivali? Golo oprsje, ki izvira kot plemeniti simbol že iz davne antike? Vse ostale golote jim ponujamo na dlani?« Po njenem mnenju gre za »napad na zgodovinska dejstva in teptanje teh«, napačna podoba pa je tudi napad na dijake, saj so »prikrito zavedeni, ogoljufani in izigrani«.

Če si podrobneje ogledamo vsebino učbenika, je še huje. Nedotaknjena slika Svoboda vodi ljudstvo je objavljena nekaj strani naprej, le da bistveno manjša od tiste z začetka poglavja. Pri manjši sliki je pripis, da podoba Marianne »simbolizira svobodo in upor proti monarhiji«. Kar je točno, zato ni jasno, zakaj so jo na naslovni strani poglavja okrnili.

Ne gre zgolj za ponaredek. Objavljene podobe s prekritimi prsmi niso oblikovali pri DZS, ampak je dosegljiva v internetni bazi Shutterstockovih fotografij s pripisom, da je to podobo »ustvarila umetna inteligenca«. DZS ima gotovo zakupljen in plačan dostop do teh fotografij, a vendar je izvirna različica dosegljiva na Wikipediji v dovolj visoki ločljivosti. Prav tako je »javno dosegljivo delo«, to pomeni, da avtorske pravice za to sliko ne veljajo. Zapišimo jasneje: založba bi brez težav in dodatnih stroškov lahko objavila nespremenjeno Delacroixevo Marianne, a se je raje odločila za podobo, ki jo je ustvarila umetna inteligenca, tako da ji je prekrila gole prsi.

Razloga, zakaj se je založba odločila, da bo ponaredila likovno delo, sta lahko samo dva. Prvi je zavestna cenzura, drugi je šlamparija. Oba sta nesprejemljiva.

Ko smo se pogovarjali z nekaterimi avtorji učbenika, so povedali, da z zadnjimi popravki in dodelavami niso bili seznanjeni, nekateri izmed njih so bili, ko smo jih povprašali, kaj si mislijo o prekritih prsih, presenečeni, osupli. Enako je dejal mariborski zgodovinar dr. Gorazd Bajc, ki je strokovno pregledal učbenik. »O prekritih prsih nisem vedel ničesar, res sem pregledal nekaj fotografskega gradiva, nekaj zemljevidov, besedilo, imel sem svoje predloge, a tega, kar omenjate, se ne spomnim. Vse skupaj je nenavadno, saj vendarle ne živimo v srednjem veku. Končno različico učbenika vedno oblikuje založba.« Učbeniki za javne šole seveda ne nastajajo sami od sebe. Tudi o omenjenem je odločala strokovna komisija za učbenike, ki jo vodi profesor dr. Marko Marhl, strokovni svet za splošno izobraževanje pa ga je na seji 29. julija 2025 potrdil kot strokovno »ustreznega«. Ni najbolj jasno, ali je strokovna komisija pregledala celotno učbeniško gradivo, kot določajo pravilniki, ali pa je bila sporna podoba Marianne kot likovna oprema z začetka poglavja dodana kasneje.

Prekrita svoboda

»Neprijetno je videti tako neroden, površen odnos do umetnosti in avtorstva,« o Marianne s prekritimi prsmi razmišlja umetnostni zgodovinar in kustos Marko Jenko. »Herojska golota ali razgaljene prsi Svobode so izginile – ne pozabimo, da je enaka usoda doletela Michelangelove akte v Sikstinski kapeli –, trupel ni videti, prav tako ne orožja v rokah nekaterih moških figur, vse moteče je zdaj nemoteče.« Jenko sumi, da se za vsem skriva »proslula problematika politične korektnosti in že zadušljive skrbi za nedolžnost otrok, ki so v teh časih res videli in slišali že skoraj vse. Tudi marsikaj že izkusili. Vse imajo na dosegu prstov, med drugim povečavo izvirnega detajla. Ali res mislimo, da razlike ne bodo opazili? In je ne bodo dojeli celo kot podcenjevanje? Mladih ne gre podcenjevati. Korektnost ali prej pozornost ni avtomatično slaba: nekatere stvari so lahko dejansko žaljive, poniževalne, brezobzirne, vsaj nepremišljene. Tudi napake in malomarnosti se zgodijo, saj je v njihovi naravi, da so neizogibne. Nihče jim ne uide. A pred realnostjo, tudi realnostjo najstnikov, ki bodo pravkar polnoletni, si ne gre zatiskati oči, vsaj ne predolgo.« Razloga, zakaj se je založba odločila, da bo ponaredila likovno delo, sta lahko samo dva. Prvi je zavestna cenzura – morda so se v založbi odločili, da bi bilo lahko golo oprsje na začetku učbenika šokantno in pornografsko, zato so ga raje prekrili. Drugi razlog je šlamparija. Nemara je objavljena podoba posledica časovne stiske, ko so v naglici izbirali fotografije za prve strani poglavij, pa nihče ni pogledal, kaj so izbrali. Oba razloga sta nesprejemljiva.

V založbi ne vidijo večjih težav. V odgovoru je Vasja Kožuh, glavni urednik izobraževalnega založništva zapisal, da »poglavje zajema veliko širši zgodovinski kontekst kot zgolj julijsko revolucijo in pri sliki gre zgolj za simbolni prikaz obdobja. S predelane slike je povsem jasno razvidno (drugačna tehnika, redukcija elementov, spremenjeni so številni detajli in ne zgolj oprsje), da ne gre za originalno sliko. Ob predelani sliki tudi ni navedeno ime slikarja oziroma naslov izvirne slike, zato bralci oziroma učenci niso zavedeni.« Na začetku drugih poglavji v knjigi sicer ni predelanih slik, je pa kakšna izmed njih povsem po nepotrebnem slabše kvalitete.

Dr. Aleš Gabrič je soavtor več zgodovinskih učbenikov, dela na Inštitutu za novejšo zgodovino, ducat let pa je predsedoval državni predmetni komisiji za splošno maturo za zgodovino. Je torej človek, ki ve, kaj je šolstvo in kako pomembni so učbeniki. Pravi, da je Delacroixevo delo tako znano, da se najverjetneje ni zgodila napaka. Če torej izločimo to možnost, »nam ostane zgolj domneva, da gre za načrtno odločitev, ki jo je skorajda nemogoče utemeljiti, še težje razumeti in se z njo nikakor strinjati. Vsekakor pa je zelo smešna zaradi svetovne znanosti izvirnika in njegovega simbolnega pomena, saj je tisto, kar naj bi z zamenjavo prikrili, vidno tudi v vseh dosedanjih in še veljavnih konkurenčnih učbenikih in dosegljivo na spletu z nekaj kliki.« Če je torej razlog res moteče golo oprsje Marianne na sliki, gre za dejanje, »ki je na ravni cenzure klerikalne, puritanske in meščanske ozkoglednosti. Popolnoma neprimerno je zato, ker je bil v dosedanjih učbenikih za zgodovino vedno uporabljen izvirnik, in ta poseg v avtorjevo delo pomeni korak nazaj in približevanje našega šolstva modelom, kjer lahko neuki laiki lomastijo po šolskem gradivu, učnih načrtih in učbenikih. Saj si menda ne želimo posnemati ’vzorov’ z one strani Atlantika, o katerih beremo zadnja leta!« V Evropi bi se torej morali ogniti potezam ameriških moralističnih dušebrižnikov, ki črtajo iz učnih vsebin gradivo, ki bi lahko škodovalo duhovnemu razvoju mladine. »Ne smemo dovoliti, da bi tudi pri nas ’predelovali’ podobe Michelangelovega Davida ali sorodnih ’moralno spornih’ velikih kulturnih dosežkov preteklosti. Da se ne bi po naključju kdo domislil, da bi ob predstavitvi del Francisca de Goye orisoval pomen njegove Gole Maje, zaradi ’neprimernosti’ pa bi podobo nadomestil z Goyevo Oblečeno Majo.« Kot dodaja Gabrič, je res nenavadno, da je založba sama, brez posvetovanja z avtorji, dodala sporno sliko. »Morda se je res zgodil ’komunikacijski šum’ in nesprejemljiva uredniška praksa, ki pa je sam nisem doživel nikoli, tako da lahko podvomim tudi o tem. Nam nazadnje res ostane misel, da je šlo za namerno potezo nevidnega zakulisnega cenzorja?«

Tudi Gabričev zgodovinarski kolega z Inštituta za novejšo zgodovino dr. Marko Zajc razmišlja podobno. Ko je zagledal učbenik, se mu je, tako pravi, stemnilo pred očmi. »Pri reprodukciji slike je šlo toliko stvari narobe, da sem moral najprej zajeti sapo. Ko je omotica popustila, sem se vprašal, ali moramo ponavljati prav vsako konservativno ameriško neumnost. Kaj sledi? Bomo prepovedali Cankarjevo Erotiko? Knezoškof Anton Bonaventura Jeglič bi se bržkone strinjal. Bomo pokrili prsi goli prebodeni mladenki, ki simbolizira Slovenijo, na znameniti sliki Toneta Kralja Rapallo?«

Na prvi pogled gre torej za primer retradicionalizacije zgodovine, vendar takšno mnenje ni najbolj natančno, učbenik je namreč dober, ne boji se daljših razlag in nelagodnih tem. »Diletantizem (ali provokacija) na začetku poglavja o vzponu meščanstva se ne odraža v vsebini učbenika, kar je dobro, pa tudi tragično in neodgovorno do avtorjev. Naslovnica poglavja ni samo v nasprotju s historično realnostjo, ampak v nasprotju z vsebino učbenika.« Omenjeno poglavje govori ravno o širjenju razsvetljenskih idej, o vojnah za neodvisnost, o nastanku deklaracije o pravicah človeka in državljanov. Pisanje učbenikov ni lahko delo, piske in pisci so razpeti med omejitvami založniške hiše, zahtevami učnih načrtov, pričakovanjem recenzentov in željami učiteljev in staršev … »Vsako pisanje učbenika je herojstvo, ki zahteva strašno veliko odrekanja in truda. Učbenike v zadnjih letih pišejo predvsem požrtvovalni učiteljice in učitelji, med pisci novih učbenikov za zgodovino skoraj ne najdemo akademskih zgodovinarjev, ki delujejo na univerzah in inštitutih. Šolska zgodovina in akademsko zgodovinopisje se oddaljujeta kljub trudu nekaterih posameznikov.«

Zajc ima prav. Žal so danes učbeniki (še bolj pa delovni zvezki) potrošni material, to pomeni, da se založbe trudijo, da jih prodajo čim več in čim hitreje. Kupujejo jih starši, kupujejo jih učbeniški skladi, med seboj tekmujejo za pozornost učiteljskih aktivov, založbe učitelje nagrajujejo z že spisanimi pripravami za posamezne šolske ure in drugimi bombončki. Veliko dela je vloženega v všečnost, manj v premislek, kako bi učbenike in šolska predavanja približali odraščajoči generaciji. Gre bolj za ekonomijo kot za poučevanje.

Vprašanje, ali se je torej res zgodil oblikovalski zdrs ali gre morda za uredniško napako ali za konservativno ideološko agendo, je v resnici odveč. »Mogoče si moramo postaviti drugačna vprašanja. Kako dojemamo zgodovinske podobe v času, preplavljenem s podobami? Kako podobe dojema ciljna publika, ki se mora znajti v džungli bliskajočih se slik? Bomo ustvarjanje učbeniških slik prepustili umetni inteligenci?« se še sprašuje Zajc. »Naslovnica je sporna, četudi ne gre za namerno retradicionalizacijo. V našem času, ko je meja med izvirnikom in memom povsem zabrisana in za večino udeležencev v procesu pretakanja vsebin nepomembna, je jasen odnos do preteklega ustvarjanja še toliko pomembnejši. Ena izmed glavnih lastnosti revizionizma, avtoritarizma in podobnih različic čaščenja nasilja in nečlovečnosti je popolna izgubljenost v času in prostoru. Zgodovinska pripoved, ki temelji na dokazljivi preteklosti, nas drži na trdnih tleh in omogoča politični razmislek o sedanjosti. Če se temu odrečejo ustvarjalci učbenikov, potem to ne more biti dobro za prihodnost, pa naj bo to namerno ali nenamerno.«

Kaj torej storiti s ponarejeno Marianne? Prav bi bilo, da založba umakne učbenik Zgodovina 3 iz prodaje, se opraviči avtorjem, dijakom in učiteljem. In da strokovni svet podrobneje in natančneje opravlja svoje delo.