Kdo je ukradel državo?

Nekoč, pred mnogimi leti, nismo imeli lastne države. Kako je bilo to videti? Po prvi svetovni vojni je bila Slovenija pretežno kmetijska dežela. In čeprav se je 70 odstotkov prebivalstva ukvarjalo s kmetijstvom, so kljub temu številni hrano kupovali na kredit. V Ljubljani so ljudje pretežno živeli v barakah, otroci niso imeli čevljev, starejši v povprečju le en par. Slovenija je bila tedaj tudi družba emigracije. Do prve svetovne vojne se je iz Slovenije izselilo 300.000 ljudi. Smrtnost otrok, ki so bili delovna sila, je bila izjemna: do 20 odstotkov jih ni dočakalo petega leta. To je bila tudi družba alkohola in nasilja. In to je bila družba, v kateri so imeli nemško govoreči v lasti pretežni del kapitala in s tem monopol nad kulturnim in političnim življenjem. Tega kapitala je bilo približno desetkrat več kot slovenskega.

Tak je bil čas, ko države nismo imeli. To je najboljši približek stanja, kako je, ko države ni. Ko je država v lasti nekoga drugega. Nato smo počasi državo dobili. Avstro-Ogrska je razpadla, kar je spodbudilo domači razvoj. Med svetovnima vojnama so v Sloveniji, kljub gospodarski krizi svetovnih razsežnosti, zrasle 403 tovarne. Slovenija je rasla 2,8-krat hitreje od Srbije. V času med obema vojnama, v zgolj 25 letih, je bilo domačega kapitala prvič v zgodovini več kot tujega. Približno enkrat več. In ta razvoj se je nadaljeval v drugi Jugoslaviji, predvsem po letu 1960, ko so v 80. letih slovenska podjetja, na primer Iskra, znala semaforizirati celo Peking ali ko so slovenska podjetja gradila največje jezove in hidroelektrarne na Bližnjem vzhodu. Na svojem zadnjem posnetku je iraški diktator Sadam Husein sedel na stolu, narejenem v Sloveniji. Prvič v zgodovini se ljudje iz Slovenije niso več množično izseljevali. To je pomenilo, da smo dobili svojo državo.

Koliko države danes še imamo? Pokojni ekonomist Jože Mencinger je bil eden od tistih, ki je svaril, da lahko državo tudi izgubimo. Predvsem ga je bilo strah, da Slovenija ne bi šla po poti drugih vzhodnoevropskih držav, ki so po koncu komunizma sprejele vazalni status. Rad je tudi operiral s številkami. »Odliv dobičkov je postal najvažnejša determinanta primanjkljaja na tekočem računu novih članic EU,« nam je dejal pred petnajstimi leti. Opozarjal je, da vzhodnoevropske države, kot so Madžarska, Češka ali Slovaška, izgubljajo po odstotek ali dva BDP na leto, ki ga multinacionalke v obliki izplačanih dobičkov srkajo iz teh družb. Privatizacija v vzhodni Evropi, je trdil, prinaša razvojni zaostanek. Tuji investitorji so prevzeli tovarne ali ustanovili nove tovarne, niso pa vlagali v raziskave in razvoj. Ko je Henkel med prvimi po osamosvojitvi prišel v Slovenijo in kupil tovarno Zlatorog v Mariboru, ni veliko tvegal. Prva poteza, ki jo je naredil, je bila zaprtje razvojnega oddelka. In po tem prevladujočem vzorcu so v Slovenijo prišli tudi drugi. Celotne industrijske panoge so tako postale odvisne od tujega znanja.

V Sloveniji danes že več kot tretjina zaposlenih dela v tujih podjetjih, ki so večinoma pod nadzorom Nemčije, Avstrije in Švice, ugotavljajo na statističnem uradu.

Mencinger je vmes odšel, odšla pa so tudi številna slovenska podjetja, nekoč ponos celotne družbe. Nimamo več lastnega letališča, nekoč najbolj dobičkonosnega državnega podjetja, z lastnim letalskim prevoznikom vred. Nimamo več lastne trgovine, bank, ki so bile ponos Slovenije. Pri prehrani smo odvisni od tujih verig, nimamo več domače živilskopredelovalne industrije – Žita, Pomurke, Droge, Kolinske. Nimamo več lastne kemične industrije – Heliosa. Nimamo več res velikih domačih gradbincev. Viadukte in predore nam danes gradijo turška ali pa avstrijska podjetja. Nimamo jeklarske industrije, ki postaja danes vse bolj pomembna in dobičkonosna zaradi vojaških naročil. V Sloveniji danes že več kot tretjina zaposlenih dela v tujih podjetjih, ki so večinoma pod nadzorom Nemčije, Avstrije in Švice, ugotavljajo na statističnem uradu. Dobički so sicer rekordni, a rekorden je tudi odliv denarja iz države. Delež nacionalnega gospodarstva, ki se ne investira doma, niti se tukaj ne konzumira, postaja vse večji.

Ne le, da so številne dele slovenskega gospodarstva kupile zahodnoevropske multinacionalke, tudi vzhodnoevropske so ga. Češke multinacionalke imajo v lasti večji del Petrola ter najbolj dobičkonosen del Slovenskih železnic in največji slovenski medij, to je POP TV. Podjetje, ki POP TV izdaja, to je Pro Plus, je ta mesec objavilo letno poročilo. Iz njega izhaja, da so v lanskem letu v Sloveniji pridelali 14,4 milijona evrov čistega dobička. To je denar, ki je v obliki dividend že odšel iz Slovenije k tujim lastnikom, k podjetju PPF v Prago. To sicer ni nič v primerjavi z bančnimi dobički: po podatkih Banke Slovenije so slovenske banke, ki so večinoma v tuji lasti, v prvi polovici letošnjega leta imele 551 milijonov evrov čistega dobička. Radi se sicer primerjamo z EU in upamo, da bomo nekoč dosegli njeno povprečje v razvitosti. A v zadnjih letih se k tujim podjetjem in posledično v druge države odlije že okoli tri odstotke slovenskega BDP ali okoli dve milijardi evrov na leto, največ v obliki dividend. Ko je Mencinger leta 2010 svaril pred tem, je imel pred očmi Madžarsko, ki je tedaj vsako leto izgubljala po en odstotek BDP. Omenjal je, da Madžarska na leto izgublja milijardo evrov. Slovenija je danes v tej primerjavi v trikrat slabšem položaju. V tako imenovanih starih EU članicah so ti tokovi obrnjeni: v Avstrijo se vsako leto steče odstotek njihovega BDP iz prilivov v obliki dividend, v Nemčijo še več.

V zadnjih letih se k tujim podjetjem in posledično v druge države odlije že okoli tri odstotke slovenskega BDP ali okoli dve milijardi evrov na leto, največ v obliki dividend.

Kako je do tega prišlo?

Ob osamosvojitvi sta bila na vladni mizi dva razvojna koncepta. Enega je zagovarjal Mencinger kot gospodarski minister, drugega pa Lojze Peterle kot prvi predsednik slovenske vlade. Mencinger je bil pragmatik, Peterle pa je zagovarjal ideologijo. Ekonomija je bila zanj le sredstvo, kako se znebiti starega, rdečega režima, predvsem pa socialističnih direktorjev. Tako se je naslonil na ideje ameriškega ekonomista Jeffreyja Sachsa, ki je kot njegov ekonomski svetovalec zagovarjal »hiter skok v kapitalizem«. Sachs je v Slovenijo prišel na pobudo slovenske emigracije. Drugi ameriški profesor, David Ellerman, ki je tedaj sodeloval z Mencingerjem, je leta 2018 precej neobremenjeno ta pristop slovenske desnice označil za ideološko fanatičnega: »Medtem ko je nas skrbelo, kako na pravilen način ohraniti premoženje, ki je nastalo po letu 1945, in kako preprečiti, da delavci, ki so bili zanj zaslužni, tega ne izgubijo, je to drugo idejo podpirala skupina bogatih Slovencev iz emigracije, ki so mislili, da se je zgodovina zaustavila leta 1945 … njim je bilo najpomembneje, kako v vseh tedanjih podjetjih zamenjati vodilne kadre z njihovimi lastnimi, češ da so jih dotlej vodili komunisti. Njihova retorika je bila dejansko podobna retoriki iz konteksta Sovjetske zveze. Trdili so, da je to nomenklatura. … Celo sam Sachs je v nekem intervjuju v ZDA dejal, da ne smemo dopustiti nomenklaturi, da bi prevzela Slovenijo.« Mencinger je rad ponavljal, da so bili argumenti zagovornikov privatizacije podobno ideološki, kot so bili argumenti zagovornikov nacionalizacije v komunizmu.

Res je, da je bil nato sprejet kompromis med obema privatizacijskima modeloma. Slovenski delavci so postali delni in začasni lastniki tovarn, v katerih so delali. A ker delavsko lastništvo ni bilo posebej zaščiteno, se je to prek certifikatne privatizacije začelo kopičiti pri skladih. Eden od novih centrov kapitalistične moči je postala tudi slovenska cerkev, ki je prav tako v imenu poprave krivic iz časa komunizma v naravi dobila vrnjeno premoženje. S svojimi denacionalizacijskimi obveznicami je začela gospodariti prek lastne banke, iz katere se je nato razvil kapitalistični imperij, zgrajen okoli mariborske nadškofije. Vendar vse to še ni pomenilo politične zmage nove elite z novim razvojnim in ekonomskim konceptom. Do tega je prišlo z Janezom Janšo. Politikom, ki je sklenil pakt z novo gospodarsko elito.

Prva Janševa vlada je sicer obljubila ločitev politike od gospodarstva, dejansko pa je s privatizacijskimi spodbudami z novo menedžersko elito sklenila zavezništvo.

Devetdeseta leta so bila res čas Slovenije kot tako imenovane zgodbe o uspehu. Tedanje tri Drnovškove vlade so sledile politiki ekonomskega gradualizma, ki je s svojimi gospodarskimi rezultati kljuboval tedaj prevladujočim neoliberalističnim težnjam v mednarodnem okolju. Slovenija je bila tedaj čudež na zemljevidu EU, bila je motnja v poplavi siceršnjih prepričanj, da sta zasebna iniciativa ali privatizacija izvor splošnega dobrega. Za to prvo obdobje sta bila značilna močno državno gospodarstvo in usklajenost delovanja med podjetji in politiko. Da bi si kak predsednik uprave NLB privoščil ponavljati, kako zanič je vlada, je bilo v 90. letih nepredstavljivo. Resda so premoženjske razlike rasle, a je politika njihove apetite uspešno brzdala. Vse to pa se je spremenilo v času prve Janševe vlade. Pod sloganom umik politike iz gospodarstva je prva vlada Janeza Janše spodbudila privatizacijo in dala premožnejšim na voljo različne vzvode, s katerimi so se prek nekdanjega skupnega premoženja pognali v višave.

Prva Janševa vlada je sicer obljubila ločitev politike od gospodarstva, dejansko pa je s privatizacijskimi spodbudami z novo menedžersko elito sklenila zavezništvo. Ni ji le znižala davkov – kot je bila ukinitev davka na izplačane plače –, ampak je tudi omogočila, da so začeli menedžerji podjetja prevzemati brez denarja, z zastavo premoženja podjetij, ki so jih vodili. To se je dogajalo v dogovoru z novo oblastjo ali z njeno privolitvijo. Najjasneje je bilo to vidno pri prodaji Mercatorja. 12. avgusta 2005 je Janez Janša v svoji pisarni tedaj največje slovensko podjetje, Mercator, prodal Istrabenzu pod vodstvom Igorja Bavčarja in Pivovarni Laško pod vodstvom Boška Šrota. Pomen tega dogodka je bil dvojen. Prvič, Janša je Mercator prodal na kredit. Šrot in Bavčar za nakup Mercatorja nista potrebovala denarja, ampak kredite bank. V zameno za prodajo je stranka SDS dobila vpliv nad časopisoma Delo in Večer. In drugič, ta prodaja je danes zgodovinsko pomembna, ker je odprla pot novi praksi. Vlade LDS tega niso dovoljevale. Leta 2004 je skupina okrog vodstva Zavarovalnice Triglav, takrat na čelu z Nado Klemenčič, poskušala narediti nekaj podobnega, a ji je vlada to preprečila. Pod Janšo pa je prevzem podjetij na kredit, s političnim žegnom, postal norma.

V primerjavi s starimi direktorji iz poosamosvojitvenega obdobja so novi menedžerji veliko bolj globalno usmerjeni. Neodvisni so od držav in osredotočeni na svoje individualne koristi.

Janševa vlada je prodala državne deleže v številnih drugih podjetjih in sprožila nepovraten proces. Ta mesec je dokončno propadla Splošna plovba, nekoč kronski dokaz Slovenije kot pomorske države. Leta 2007 je to podjetje vlada Janeza Janše prodala nemškemu ladjarju Petru Döhleju. A tako, da je računsko sodišče kasneje ugotovilo, da je bilo podjetje prodano pod vrednostjo, zgolj za ceno ene povprečne ladje, hkrati pa je bil nemški lastnik tudi oproščen plačevanja davkov. Naj omenimo sedaj aktualen primer Slovenske industrije jekla (SIJ). Novica tega tedna je, da je podjetju uspelo z bankami skleniti dogovor o začasni pomoči. A zgodba je takšna: država je v 90. letih v sanacijo SIJ vložila skoraj 740 milijonov evrov – naravnost nepredstavljiv znesek tudi za današnje čase. Ko je leta 2006 sanacija končno obrodila sadove, ko je SIJ leto končala s kar 64 milijoni evrov dobička in leta 2007 s skoraj 50 milijoni, se je Janševa vlada odločila za hitro prodajo. Komisijo za prodajo je tedaj vodila Marija Zagožen, ki je spadala v prvi krog zaupnikov Janeza Janše. Družbo, v katero je torej država vložila slabih 740 milijonov evrov, so ruskemu kupcu prodali za 105 milijonov evrov. In kot je leta 2012 ugotovilo računsko sodišče, je bila prodaja negospodarna, netransparentna, vlada ni dosegla najvišje kupnine, vlada je nepravilno ocenila vrednost družbe, posel pa je bil sklenjen v korist ruskega kupca. Še huje: končni ruski kupec, družina Zubitski, ki politično podpira Putina, je SIJ kupila na kredit. Mediji so prejšnji mesec poročali, da kljub milijonskim dividendam Rusi še vedno niso poplačali posojil.

Janša je ugotovil, da lahko tako sklepa zavezništva zunaj politike. In kar je okusil v času svoje prve vlade, je s še večjo intenzivnostjo nadaljeval v času druge vlade, po finančni krizi. Drugi val privatizacije je zaznamovala ustanovitev slabe banke, ki jo je SDS zasnovala s pomočjo neoliberalne Državljanske liste Gregorja Viranta. Projekt je bil nastavljen tako, da bi lahko potencialni kupci na karseda lahek način prevzeli podjetja, ki so bila zadolžena pri domačih bankah. Da je bila slaba banka skrivni politični projekt, kaže že način, kako je nastala. SDS je sprva naredila vse, da referendum proti ustanovitvi slabe banke, ki so ga poskušali izvesti sindikati, ni uspel. In ko je potem Janševa vlada zaradi poročila protikorupcijske komisije padla, je poslanec SDS Andrej Šircelj na lastne stroške in na skrivaj odpotoval na Švedsko, kjer je podpisal vse potrebne pogodbe z novimi, tujimi direktorji – zato da nova vlada Alenke Bratušek projekta ni mogla ustaviti. Hkrati je druga Janševa vlada po svojem odhodu na Slovenskem državnem holdingu (SDH) pustila podtaknjenca, bivšega vodjo direktorata za javno premoženje pri ministru Andreju Vizjaku, Mateja Runjaka. Ta je bil nato v kvoti Državljanske liste Gregorja Viranta na SDH še naprej pristojen za privatizacijo.

V SDH so pod Runjakovim vodstvom snovali celo prodajo Telekoma in Darsa. Telekom naj bi bil »manj uspešen od svojih konkurentov, saj mu padajo deleži na slovenskem trgu«, zato so ga hoteli prodati nemškemu Telekomu po polovični ceni. Lani je imel Telekom kar 110 milijonov evrov dobička. Prodati so želeli tudi 75 odstotkov Darsa, s čimer naj bi se »zmanjšala izpostavljenost države do Darsovih dolgov«, so tedaj menili v SDH. Lani je imel Dars kar 160 milijonov evrov čistega dobička. Telekoma in Darsa sicer vlada tedaj ni prodala, je pa recimo Runjaku uspelo prodati Helios. Država ga je prodala za 144,8 milijona evrov, na kar ga je po zgolj dveh letih avstrijski lastnik naprej preprodal Japoncem za 572 milijonov evrov. Dvig donosnosti je šel v tem primeru na račun odpuščenih delavcev.

Vse opisano je bilo eno najbolj depresivnih obdobij v slovenski zgodovini. Izgubili smo domače banke in z njimi več deset nekoč uglednih slovenskih podjetij, z letališčem vred. A v teh temnih letih se je rodila nekakšna posebna vez – naklonjenost, ki jo od tedaj velik del gospodarstva, predvsem pa menedžerjev, goji do konservativnega dela slovenske politike, ki ji je pomagal ob rojstvu. V primerjavi z 90. leti prejšnjega stoletja smo zato v zadnjem obdobju priča povsem drugačnemu odnosu gospodarstva do vladnih predstavnikov. V zadnjih letih lahko opazujemo srdit boj delodajalskih organizacij, ki nasprotujejo vsakršni levoliberalni vladi. V zadnjem času se je ta delodajalska fronta proti politiki še dodatno okrepila in poenotila. Domačim menedžerskim in delodajalskim organizacijam so se pridružile še tuje gospodarske zbornice – avstrijska, nemška, angleška, ameriška – in kmetijske organizacije, ki v skupnih pozivih protestirajo proti vladnim ukrepom.

Bivša prva sindikalistka, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Lidija Jerkič, je v letošnjem poslovilnem intervjuju za Mladino navedla svoji najpomembnejši spoznanji. »Delodajalska stran,« je dejala, »je prestopila na polje politike, prepričana je, da bo dosegla več, če ji uspe zamenjati vlado, kot če se dogovori z nami. To bližnjico je spoznala v času prejšnje vlade Janeza Janše, po kateri imajo zdaj očitno mnogi skomine. Tedaj ji je uspelo svoje zahteve udejanjiti prek politike. Z nami se je dogovorila nekaj, z vlado, ki ji je ustregla, pa pogosto nekaj drugega.« In nato je dodala še eno zanimivo spoznanje. In sicer da delodajalske strani danes v Sloveniji dejansko ne predstavljajo lastniki podjetij, ampak menedžerji podjetij v tuji lasti. »Predsednik Gospodarske zbornice Slovenije Tibor Šimonka je recimo tak. Ni lastnik, je menedžer. In takšnih predstavnikov delodajalske strani je precej. V sindikatih imamo pogosto vtis, da so naše delodajalske organizacije menedžerski sindikati, ne pa organizacije, ki predstavljajo kapital. To se zelo konkretno pozna pri pogajanjih.

Sindikati vedno, ko urejamo nekatere stvari, gledamo vsaj na srednji rok, če že ne na dolgega, kot recimo pri pokojninski reformi. Delodajalska stran, na kateri najpogosteje sedijo menedžerji, pa gleda na zelo kratek rok. V smislu, dajmo, zrihtajmo še tole za letos, če se bom uspešno dogovoril, bom na koncu leta morda dobil še kak bonus,« nam je dejala.

V primerjavi s starimi direktorji iz poosamosvojitvenega obdobja so novi menedžerji seveda veliko bolj globalno usmerjeni. Neodvisni so od držav in osredotočeni na svoje individualne koristi. Tak je tudi predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak: zelo rad kritizira levoliberalne vlade, saj so njegove prihodnje službe odvisne od tujih skladov. Njegova lojalnost je globalizirana. Novi menedžerji so že sami po sebi družbeno neodgovorni in odcepljeni od konkretnih družbenih problemov, ki tarejo slehernika, običajnega državljana, ki ima drugačne interese. Ker delavci niso mobilni in imajo spretnosti, specifične za podjetje, ki so jih pridobili z leti dela, so veliko lojalnejši. Potapljajočo se ladjo na področju podjetništva dejansko danes zadnji zapustijo delavci, ne pa menedžerji. In zato so zaposleni tudi veliko bolj družbeno odgovorni v primerjavi z menedžersko elito, s katero je desnica sklenila koalicijo.

Čeprav se je slovenska desnica z Janšo na čelu spečala z globalizirano in od države odcepljeno menedžersko elito, pa ji vedno znova uspe javnost prepričati, da je ona prava borka za državo, proti eliti.

Kdo nam torej krade državo?

Čeprav se je slovenska desnica z Janšo na čelu spečala z globalizirano in od države odcepljeno menedžersko elito, pa ji vedno znova uspe javnost prepričati, da je ona prava borka za državo, da so na desnici suverenisti, ki se borijo proti prvorazrednim, proti eliti. »Vzemi državo nazaj«, so v SDS letos napisali na jumbo plakate to poletje. Čas je, da »ukradeno državo Slovencem priborimo nazaj«, je bil slogan, s katerim je Janez Janša spomladi dobil že deseti mandat na vrhu stranke. Kampanja, s katero bo SDS prihodnje leto šla na volitve, bo očitno spet teza o ukradeni državi. V njej bodo SDS slikali kot stranko, ki ne predstavlja menedžerske elite, ki ne predstavlja interesov globaliziranih menedžerjev, ampak navadnega, drugorazrednega slehernika.

Teza o ukradeni državi je ena od najučinkovitejših političnih strategij, ki jih je doslej izumila desnica. Je zgodba o tem, da državo nadzorujejo odtujene elite – establišment, ki ga zastopajo podkupljene levoliberalne stranke. SDS je to metodo odkrila leta 2004, ko je z izrednimi sejami v parlamentu na temo korupcije pokopala dolgoletno vladavino LDS. In nato je ta preizkušeni recept le še nadaljevala. V zadnjih dvajsetih letih je Janez Janša dosledno gradil konstrukt, da so »leve elite«, »stari centri moči« in »udbomafija« ugrabili ali ukradli slovensko državo, da nadzorujejo sodstvo, medije in gospodarstvo ter delujejo proti »navadnim ljudem«. Nekako so svojo resnično vlogo projicirali na svoje nasprotnike.

Dejansko je bila ta strategija tako učinkovita, da so v SDS z njo doslej pokončali vse politične nasprotnike, ki so se jim postavili po robu. Gregor Golobič, bivši sekretar LDS in predsednik stranke Zares, ki je bil ena od najvidnejših žrtev tega pojava, pravi, da je to posledica regresije zahodnih demokracij, v katerih je desničarski politiki uspelo, da si je prisvojila status izjeme in žrtve, za katero ne veljajo ne zakoni ne pravila odgovornosti. Janševa retorika različnih vatlov oziroma prvo in drugorazrednosti naj bi bil tipičen primer tega obrata.

»Janša sebe trumpovsko predstavlja kot najbolj izpostavljenega predstavnika in borca za pravice tako imenovanih drugorazrednih, čeprav dejansko nihče ni tako prvorazreden, kot je prav on, če pogledamo na primer z vidika pravne države. Tudi ko je – sorazmerno pogosto – na oblasti, ves čas neutrudno igra vlogo opozicije, češ da državo v resnici vodijo drugi – udbomafija, komunisti, kulturni marksizem, Soros, nevladne organizacije, globoka država, strici ipd. Medtem ko tako imenovane leve vlade sicer pogosto zanikajo svojo odgovornost v konkretnih zadevah, pa nimajo tega apriornega velikega alibija Žrtve, ki ji je zato dovoljeno vse.« Ta formula je uspešna, priznava Golobič.

Razlog za njeno uspešnost, špekulira, se morda skriva v propadu tradicionalnih medijev, ki so pod zastavo razsvetljenstva botrovali nastanku sodobnih zahodnih demokracij. Danes slavijo zmago družbena omrežja, ki jih nasprotno odlikuje prav javna raba ne-uma: »Nikakor ni samoumevno, da bo demokracija preživela. Radikalizem se napaja z radikalizmom. Janša tudi to vedno znova ponazori v svojih notoričnih analizah po volilnih porazih, kjer ne le poudari strašno moč Organizacije na drugi strani, ampak tudi ’samokritično’ okrivi lastno stran, ker da je sklepala preveč kompromisov in bila premalo radikalna, kar se seveda ne sme več ponoviti.« Takšna politična strategija, meni Golobič, se lahko »uspešno« izteče le v neki avtoritarni obliki, na primer diktaturi, ko se ta hip izrisuje v ZDA.

V Sloveniji, v tem delu Evrope, kjer živimo, obstaja nekakšno naravno stanje stvari, h kateremu se vedno vračamo, ko država odmre. V teh razmerah, ki so tukaj vladale stoletja, šibko domače prebivalstvo ni moglo biti lastnik kapitala ali njegov upravljavec, ampak je lahko zgolj tisti, ki prodaja svoje delo. To pomeni, da ti kraji, v katerih živimo, niso mogli imeti svojega lastnega letališča, ne svoje distribucijske mreže živil ali lastne živilskopredelovalne industrije, lastnih bank ali lastnih inovativnih rešitev, ker se domnevno vse to ne splača, ker v tako majhnem okolju to ni dobičkonosno. Lahko pa smo vedno imeli polno zaposlenost. Normalno je, da so bili naši gospodarji večinoma iz okoliških močnejših držav, ne le Nemčije in Avstrije, ampak iz Madžarske in Češke. In ti so seveda vedno podpirali tisti krog domačih politikov, ki je tako ali drugače zagovarjal njihove interese.

* Popravek: Da je bila prodaja SIJ negospodarna je leta 2012 sklenilo računsko sodišče in ne državna revizijska komisija, kot smo sprva napisali.