»Danes večina delavk in delavcev nima medsebojnega stika, pri izkoriščanju ne čutijo več kolektivnosti, kot so jo v industrijskih halah«

Andraž Mali je soustanovitelj in organizator ter raziskovalec Centra za družbeno raziskovanje (Cedra), ki na terenu pomaga delavkam in delavcem pri organiziranju in kolektivnih akcijah. Zlasti pomemben je njegov prispevek k sindikalnemu organiziranju delavk in delavcev trgovinske verige (v Lidlu in Tušu), v zdravstvu in socialnem varstvu ter leto kasneje pri nastanku sindikata kulturno-ustvarjalnega sektorja Zasuk, kjer je tudi koordinator za sindikalne boje in akcije. Diplomirani sociolog kulture in filozof se je pred Cedro s položajem delavcev in sindikatov ukvarjal v okviru političnih gibanj, najprej v Iniciativi za demokratični socializem in kasneje v Levici, a so se potem razšli. »Ključen se mi je zdel in se mi zdi še vedno stik z delavstvom in njihovo organiziranje. Tukaj vidim silo za spremembe na bolje za vse,« pojasni razhod.

Kakšno je stanje sindikatov pri nas? V zadnji raziskavi SJM - Slovensko javno mnenje je le 12,8 odstotka vprašanih potrdilo, da so člani sindikata, kar je pol manj kot leta 2005. 

Slovensko sindikalno gibanje ima zelo močno tradicijo, v nasprotju z ostalimi postsocialističnimi državami so sindikati pri nas kar dolgo ostali zelo vpliven akter in tudi članstvo so kar nekaj časa uspešno vzdrževali. Ključna za formacijo slovenskega sindikalnega gibanja in tudi slovenske socialne države je bila velika odmevna splošna stavka leta 1992, ki je bila res množična in v zahtevah napredna. Takrat so se vsi sindikati skupaj zavzemali ne le za plače, ampak za urejanje delovnih razmerij in plač s kolektivnimi pogodbami ter širše za socialno državo. Poskušali so zaustaviti vse tiste, takrat že jasne ideje o radikalni privatizaciji in prek tega so se vzpostavili kot pomemben akter, na katerega je treba računati. Takrat je bil ustanovljen tudi Ekonomsko-socialni svet, tristranski organ socialnih partnerjev in vlade, ki še danes deluje z vzponi in padci.

A če pogledamo stanje danes: bi rekli, da je ta omenjena velika stavka 18. marca 1992, v kateri je po podatkih Zveze svobodnih sindikatov sodelovalo 400.000 ljudi, zares preprečila divje privatizacije in razpad javnega? 

Nekatere spremembe je sindikatom z večjimi uličnimi mobilizacijami vendar uspelo doseči, na primer uzakonitev minimalne plače leta 1995, nekatere slabe preprečiti, recimo uvedbo enotne davčne stopnje v prvi Janševi vladi. Seveda pa se je začrtana smer v »tržno gospodarstvo« nadaljevala. Torej privatizacija, propad nekaterih industrij, brezposelnost, s krizami so kasneje prišli varčevanje, prekarizacija, agencijsko delo, rast zaposlovanja v bolj razpršenih storitvenih sektorjih – če naštejem le nekaj sprememb, ki so zmanjševale sindikalno moč.

Tekstilna industrija je bila na primer v devetdesetih zelo dobro sindikalno organizirana, vendar je po stiku z »globalnimi tokovi« ali »lokalnimi apetiti« propadla, večina njenih delavk pa je pristala v storitvenih dejavnostih, kjer je bila sindikalna organiziranost šibka ali neobstoječa. Srečali smo veliko starejših bivših tekstilnih delavk, ki so nato delale v trgovini ali v domovih za starejše. V začetku devetdesetih je bilo v Sloveniji v sindikate vključenih okrog 60 odstotkov delavcev, zdaj smo pri okrog 20 odstotkih, kar je tudi povprečje v EU.

V začetku 90. let je bilo v sindikate vključenih okrog 60 odstotkov delavcev v Sloveniji, zdaj smo pri okrog 20 odstotkih, kar je tudi povprečje v EU.

V zadnji anketi Slovensko javno mnenje, ki je bila narejena med majem in junijem letos, je skoraj petina (19,6 odstotka) vprašanih odgovorila, da sindikatom zaupa bodisi »precej« bodisi »v celoti«, s čimer sindikati dosegajo višji delež zaupanja kot mediji (15,3 odstotka), cerkev in duhovniki (15,2) ali vlada (13,7).

To je v bistvu spodbudna statistika. Upad sindikalnega članstva pri nas celo ni bil tako hiter kot v nekaterih drugih državah, upad je bil sicer globalen, zlasti od 70. let naprej. V Veliki Britaniji je bil povezan predvsem z neoliberalno politiko Margaret Thatcher, ki je sistematično šibila moč sindikatov kot kolektivnih struktur, podobno je deloval Ronald Reagan v ZDA, kjer je danes sindikaliziranih le 10 odstotkov delavcev.

Ob vseh zunanjih vzrokih je članstvo v naših sindikatih zagotovo upadalo tudi, ker se sindikati na nove razmere niso prilagajali dovolj hitro in odločno. Zrasli so deleži prekarnega, agencijskega in migrantskega dela in sindikatom vseh teh oblik ni uspelo oziroma ne uspe vključiti. Potrebne so drugačne metode. Ni več tega, da kot sindikalist v neki večji industrijski hali nagovoriš veliko število nezadovoljnih delavcev z istimi težavami, nato se vzpostavi občutek kolektivnosti in se vsi včlanijo v sindikat. Danes je večina delavk in delavcev zaposlenih v storitvenih dejavnostih, kjer so nezadovoljni in preobremenjeni delavci razpršeni po množici enot, trgovin, skladišč, turističnih objektov, gostinskih obratov, domov za starejše, na ulicah kot dostavljavci hrane … Nimajo več medsebojnega stika, pri izkoriščanju ne čutijo več kolektivnosti, kot so jo v omenjenih industrijskih halah. Organiziranje teh delavk in delavcev je precej zahtevnejše, ni pa nikakor nemogoče – zahteva veliko terenskega dela in sistematičen pristop.

Dokaz za to, da je novo sindikalno organiziranje možno in potrebno, sta vsaj dva nova sindikata, ki sta v zadnjih letih nastala pri nas, gre za sindikat delavk Tuša in sindikat izvajalcev v ustvarjalno-kulturnem sektorju Zasuk. 

Drži, ključno je bilo sistematično organiziranje v teh sektorjih. V zadnjih nekaj letih je mogoče globalno zaznati znake ponovne sindikalizacije, predvsem mlajših delavk in delavcev, za katere se je morda zdelo, da so apatični in nezainteresirani za članstvo v sindikatih. V Ameriki je zelo odmeven primer verige kavarn Starbucks, ki ga kot ključni primer sodobnega delavskega organiziranja v ZDA v svojih delih izpostavlja tudi raziskovalec in teoretik Erik Blanc. Sindikalno organiziranje se je začelo v enoti Starbucksa v Buffalu konec leta 2021, v zelo kratkem času pa je nato v nov in politično zelo napreden sindikat pristopilo že več kot deset tisoč mlajših delavcev in delavk v 400 enotah.

Zdaj Starbucks Workers United, kot se imenuje sindikat, poroča že o več kot 12.000 članih v več kot 600 enotah Starbucksa po Ameriki, k organiziranju pa zelo aktivno poziva na družbenih omrežjih.

Potencial je res velik, zlasti med mladimi. Ena ključnih referenc za prenovo sindikatov je delo Jane McAlevey. Razvila je organizacijski pristop – gradnjo moči od spodaj navzgor, prek pogovorov ena na ena, prepoznavanja organskih voditeljev in stopnjevanja kolektivnih akcij, od peticij do stavke. S programom Organizing for Power so od leta 2019 usposobili več kot 40.000 sindikalistov iz 115 držav, tudi nas iz Slovenije. Podoben pristop prav tako razvija mednarodna sindikalna zveza UNI Global, s katero sodelujemo. Mi ga prilagajamo slovenskim razmeram in ga preizkušamo v praksi, ker vsako podjetje, panoga, zahteva prilagoditve in različne poudarke.

V Cedri smo v zadnjih letih s temi metodami in raziskovanjem delovali v različnih sektorjih. Najmlajši je oktobra 2022 ustanovljen Zasuk, ki združuje samozaposlene delavke in delavce s področja kulture in ustvarjalnosti in za katere je prav tako 30 let veljalo, da jih ni mogoče organizirati. Od konca avgusta letos velja zakonsko določena najnižja urna postavka, ki so jo zasukovci za vse zunanje izvajalce javnih kulturnih institucij dosegli po treh letih pogajanj. Zdaj vstopamo v naslednjo fazo, ko bo ključno, da v Zasuku nadzorujemo vpeljavo te urne postavke v javnih kulturnih institucijah, da bo ta korektno zaživela v praksi – tukaj bo treba veliko sodelovanja z delavci. Veliko smo delali v diskontnih modelih, še posebej v Lidlu. Decembra 2021 smo organizirali sindikat delavcev, zaposlenih v zasebnih dializnih centrih Nefrodial, ki so del nemške skupine Fresenius Medical Care in kjer se sindikalno organiziranje desetletja prav tako ni zdelo mogoče. Delavcem, gre pretežno za medicinske sestre, tehnike, strežnice, smo pomagali vzpostaviti sindikat, ki deluje v sklopu panožnega Sindikata zdravstva in socialnega varstva. Takoj so si izpogajali normalnejše delovne in plačne razmere, v povprečju se je osnovna bruto plača že po prvih dogovorih dvignila za 25 odstotkov. Maja 2021 pa so delavke vzpostavile sindikat v trgovski družbi Tuš v okviru panožnega sindikata, potem ko so bile, gre zlasti za ženske, kar 30 let brez sindikata z izgovorom, da gre vendar za »družinsko podjetje«.

Domneva o apatičnih in skrajno individualiziranih mladih torej nikakor ne drži, pokazalo se je nasprotno: svoje delovanje morajo spremeniti sindikati.

Kako pa se je začelo sindikalno organiziranje v Tušu? 

V Cedri smo leta 2021 pomagali panožnemu sindikatu trgovine pri kampanji za zaprtje trgovin ob nedeljah in takrat smo z množičnim terenskim delom po vseh trgovinah po Sloveniji izvajali ankete med trgovkami. Želeli smo slišati njihova stališča do zaprtja, saj so številni trdili, kako delavke zaprtja ne podpirajo, ker ob nedeljah več zaslužijo. Zelo obsežna anketa je pokazala, da je velika večina delavk v trgovini rekla: Tudi če dobim manjšo plačo, bi rada bila prosta. Delavke so podpisovale tudi peticijo in to, da je bilo doseženo zaprtje trgovin, je bil za mnoge med njimi pomemben dokaz, da se s skupno akcijo da nekaj doseči. To je bil ta kontakt, nujni stik, ki omogoča začetek organiziranja. V Tušu so bile delavke zelo prestrašene, in ko smo začeli gledati razmere tam, smo poleg vrste kršitev našli tudi eno najnižjih plač v sektorju. Kolektivna pogodba tam ni obstajala, osnovna plača je bila 697 evrov, ni bilo omejitev premeščanja, neurejeno je bilo evidentiranje delovnega časa, delavci so delali »odštempljani«, in podobno. Veliko smo delali na terenu, se pogovarjali z delavkami in delavci ter jim predstavljali prednosti kolektivnega delovanja in potencial stavke. Ko je bil vzpostavljen sindikat, so se začele stvari stopnjevati, delavke so se ob aktivnostih opogumljale, pridružilo se je skladišče in po treh letih intenzivnega organiziranja, akcij boja je bila sprejeta kolektivna pogodba z osnovnimi plačami nad minimalno (od 697 evrov do 1300 evrov bruto) in tudi ukrepi, da agencijski delavci po šestih mesecih dobijo pogodbo za nedoločen čas pri podjetju.

V sodelovanju s sindikatom Tuš je nastal tako imenovani Odbor za skupno dobro. Namen je bil ozaveščanje, da kakovost življenja delavk ni odvisna samo od plače, ampak tudi od kakovostnih javnih storitev, vrtcev, šolstva, javnega zdravstva oziroma javnih storitev, ki tudi potrebujejo zaščito in glasove delavk in delavcev. Prav te javne sisteme vidimo kot točke novega sindikalnega povezovanja, skupnega interesa, ki povezuje trgovke z vzgojiteljicami, učiteljicami, medicinskimi sestrami in delavkami drugih sindikatov. Tukaj bo potrebnega še veliko dela, a to je smer.

No, vsi sindikati seveda niso nujno braniki javnega. Pri nekaterih se zdi, da – če povemo zelo zadržano – ne delujejo v korist in zaščito javnega, ampak nemara celo nasprotno. Govorim na primer o sindikatu zdravnikov Fides. 

To je tipičen cehovski sindikat, ki brani predvsem interese privilegirane skupine, ne gre za borce za javno zdravstvo. V vsakem javnem zdravstvenem zavodu so zdravniki, medicinske sestre, vzdrževalci, čistilke, kuharji in mnogi ostali enoten tim in bi kot tim morali nastopati solidarno, namesto da ti, ki so že tako izmed vseh v najboljšem položaju, zase zahtevajo še več, ostale pa puščajo v lastnih bitkah. Tak odnos je po moje dolgoročno škodljiv tudi zanje same, saj rušijo zavezništva in ne dobivajo podpore javnosti. S tem se škodi tudi sindikalnemu organiziranju nasploh.

Posebno priznanje, a hkrati tudi poziv k akciji in odgovornosti je našim sindikatom julija, ob obisku v Sloveniji, dala posebna poročevalka Združenih narodov za stanje človekovih pravic na okupiranih palestinskih ozemljih Francesca Albanese. Posebej se je namreč srečala prav s sindikati, ne pa na primer z nevladnimi organizacijami, in dejala, kot so je citirali pri Zvezi svobodnih sindikatov, »da se, kamorkoli gre, sreča s sindikati, saj pomenijo eno glavnih sil v boju za pravice ljudi in njihovo zaščito«. 

Sindikalno gibanje zagotovo ima velik potencial pritiska, ki presega plačne zahteve. To je organizacija vsega delavskega razreda in se mora odzvati na neke širše politične ali družbene teme ali, kot je rekla Francesca Albanese, za pravice ljudi in njihovo zaščito. Ko gre za genocid, se sindikati preprosto morajo aktivirati – ne samo z izjavami, s podpisovanjem pozivov, ampak z dejanji, akcijami. Sindikati imajo dostope in vzvode, da blokirajo in zahtevajo, in upor genocidu morajo prepoznati in obraniti kot legitimni cilj sindikalnega boja.

Po Evropi spremljamo neposredne akcije sindikatov, zlasti pristaniških in letaliških delavcev, ki so se jasno uprli genocidni politiki Izraela. Pri nas se to ni zgodilo na isti način, imeli smo številne proteste in javne pritiske, študentsko blokado FDV, kar je spodbudilo vlado, ki je prepovedala uvoz, izvoz in transport orožja za Izrael skozi Slovenijo. A vsi se lahko odzovemo odločneje in naredimo več.

Od zastopnikov delavcev Luke Koper prihajajo ravno te neuradne razlage, kako je ključne ukrepe tako ali tako že sprejela vlada in jih ni treba njim. Vprašanje je tudi, ali bi lahko več od podpisovanja peticij naredili drugi sindikati, šli na ulice, na primer pred meseci vršili pritisk pred svojo univerzo.

Zagotovo bi naši sindikati lahko storili več in glasneje. V začetku tedna je odmevalo dogajanje v Genovi, kjer je pristaniški sindikat podprl mednarodno flotiljo, ki vozi pomoč v Gazo. Na shodu je pristaniški delavec napovedal, da bodo takoj blokirali vse pošiljke v Izrael, ne glede na njihovo vsebino, če bo komunikacija s flotiljo prekinjena tudi samo za 20 minut. Smiselno bi bilo, da bi se sindikat našega pristanišča pridružil temu gibanju pristaniških sindikatov.

V zadnjih nekaj letih je mogoče globalno zaznati znake ponovne sindikalizacije, predvsem mlajših delavk in delavcev. V Ameriki je zelo odmevna sindikalizacija delavcev Starbucksa.

Naj se vrnem k vprašanju sindikalnega članstva: vse kaže, da teza o apatičnih in individualiziranih mladih, ki jih sindikati domnevno ne zanimajo, ne drži. 

Nikakor, t o dokazujejo prime ri iz tujine. Zagotovo sta apatija in individualizem prisotna in družbeno razraščena, ampak to ni naravno stanje, to se da spremeniti. V letu 2019 smo delali raziskavo med mladimi delavci in preverjali to isto občo tezo, da gre za individualiste in apatične posameznike, ki jih sindikati preprosto ne zanimajo.

Smiselna metoda je preprost pogovor, s katerim se da prepoznati, kaj so njihovi problemi in kaj zadržki, da ne gredo v sindikat. Vsak, ki dela, ima probleme in potrebe kaj spremeniti! A moramo aktivno pristopiti, vprašati, poslušati. In to je izhodišče. Ko smo opravili to raziskavo v vzgojno-izobraževalnih zavodih v sodelovanju s Sindikatom vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije SVIZ, ki nas redno podpira, smo videli, da mladi ne pridejo v sindikat, ker se v njem (še) ne prepoznajo. Zadnji boj za višje plače v javnem sektorju je bil zelo pomemben, saj je prisotna kadrovska stiska, a kljub temu mladi ostajajo v različnih nestabilnih zaposlitvenih statusih, na pogodbah za določen čas, pošiljajo jih z enega delovnega mesta na drugo, dobivajo dodatne naloge … Mladi čutijo, da izhajajo njihove težave iz neenake obravnave, kar je posledica prekarnega položaja. Poskušati bi morali oblikovati skupne zahteve z mladimi, ki bi jih vključili v pogajanja.

V pogovorih smo tudi zaznali, da te mlade zanimajo vse širše družbene teme, torej da so solidarni s trgovkami, da jih skrbijo položaj javnega šolstva, odnosi s starši. Ta domneva o apatičnih in skrajno individualiziranih mladih torej nikakor ne drži, pokazalo se je nasprotno: svoje delovanje morajo spremeniti sindikati – tudi s tem, da se odprejo za širše družbene teme, do katerih imajo mladi stališča, in aktivno stopijo na teren med vse neorganizirane.

Podobno kot mladi je iz sindikatov izpuščen še en del delavstva, to so migrantski delavci. V drugem četrtletju letos so tuji delavci pomenili 12 odstotkov delovno aktivnih, največ, približno pol jih je bilo iz BiH, s 16 odstotki sledijo delavci s Kosova, vse več pa je delavk in delavcev iz nebalkanskih držav. 

Migrantskega dela je in bo vse več, Slovenija postaja strukturno odvisna od teh delavcev, saj primanjkuje delovne sile na vseh področjih, še posebej v storitvah. Bazen nekdanjih republik se je izčrpal in zdaj prihaja vse več delavcev in delavk iz azijskih in afriških držav. Ti ljudje tukaj nimajo skupnosti, kot so jo imeli delavci iz nekdanjih republik. Tisti, ki pridejo prek posrednikov, so že ob prihodu zadolženi za šest do deset tisoč evrov, kolikor jim poberejo za urejanje dokumentacije, in v tem položaju so delavci iz Indije, s Filipinov in iz drugih držav že v izhodišču popolnoma v podrejeni vlogi.

To je podlaga za izkoriščanje. Poznam primere migrantskih delavcev, ki delajo v skladiščih logističnih podjetij, v izmenah noč in dan, v veliko primerih so natrpani v stanovanjih, ki jih zagotavljajo delodajalci, kar jih dela dodatno odvisne. Delodajalci jih skrbno »sortirajo«: v enem skladišču so delavci, zaposleni za nedoločen čas, v drugem tisti, ki so prišli prek agencije, v tretjem tisti, ki so prišli prek raznih posrednikov, ločeni so tudi po jezikih, norme niso enotne in ne jasne, nastavljene so tako, da delodajalcu omogočajo, da se znebi delavcev, ko si to želi. Stik med temi vsemi skupinami znotraj istega podjetja je praktično onemogočen s samim delovnim procesom, to načrtno drobljenje zagotovo onemogoča tudi sindikalno organiziranje.

Vem tudi za primere, kjer so migrantski delavci zaradi nemogočih razmer že organizirano izvedli kakšno manjšo akcijo in se kolektivno uprli delodajalcem in si na primer znižali nedosegljivo normo, ampak to so izjeme in spontane akcije. Tukaj zlasti ni preboja in povezav z drugimi po liniji delavstva.

Vse očitnejši je še en problem, in sicer da se s temi tujimi delavci zunaj delovnega časa nihče ne ukvarja. Recimo v Črnomlju ob prostih dnevih ti delavci ne vedo, kaj bi počeli. Država in občine tem ljudem ne ponudijo nekih sistemskih pomoči ali usmeritev, kaj početi zunaj delovnega mesta, kar seveda ne zanima niti delodajalcev, ki so si te ljudi pripeljali. 

Povsem so prepuščeni sebi. Zagotovo bi morali biti bolj aktivni in bolj sistemsko pristopiti k vključevanju, k informiranju, k omogočanju prostočasnih aktivnosti, da jih sistem ne vidi samo kot delovno silo, ki jo tukaj izčrpavamo, ampak kot ljudi, ki si zaslužijo dostojno življenje kot mi vsi. Teh delavcev bo vse več, ker jih enostavno potrebujemo, delajo na delovnih mestih, ki so nujna za reprodukcijo družbe. Pomembno jih je spodbujati, da se organizirajo sindikalno, si izboljšajo delovne razmere in hkrati tudi družbeno postajajo bolj vključeni.

V Ljubljani je na tem področju dolga leta izjemno dejavna Ambasada Rog, ki migrantskim delavcem omogoča, da se družijo, da imajo določene informacije, se organizirajo. Tudi Delavska svetovalnica opravlja zelo pomembno delo, rešuje konkretne primere. Dober primer povezovanja so zagotovo legendarni turnirji Brcnimo rasizem, kjer se s športom promovira boj proti vsem oblikam izključevanja in gradijo alternative.

Vem za primere, kjer so migrantski delavci zaradi nemogočih razmer že organizirano izvedli kakšno manjšo akcijo in se kolektivno uprli delodajalcem ter si znižali nedosegljivo normo, ampak to so izjeme in spontane akcije.

Lahko bi naredili slovensko ligo tudi po majhnih krajih, ki imajo vsi nogometna igrišča, lokalne klube in ob množični proizvodnji zagotovo tudi migrantske delavce. 

To pravzaprav ni slaba ideja. To so ideje, ki bi jih bilo treba razvijati.

Ob vseh teh strukturnih premikih, ki jim naši sindikati še ne sledijo najbolj, smo še pred enim velikim izzivom, namreč militarizacijo EU. Evropa vse svoje razvojne strategije naslednjih let usmerja na »obrambno industrijo«, strategija ReArm 2030, torej ponovne oborožitve, predvideva kar 800 milijard evrov vlaganj v nekaj naslednjih letih in vprašanje je, ali se bodo tudi sindikati pridružili za zdaj šibkim pozivom civilne družbe, da ta razvojna smer vendar ni prava. 

V Evropi se res izredno krepi militarizacija, Nemčija gradi tovarne orožja, obrambni proračuni letijo v nebo in to je nesporno pomembna tema za sindikalno in delavsko gibanje. Več ko se bo javnega denarja vlagalo v orožje, manj ga bo šlo v kakovostne javne storitve, v socialne pravice, v okoljsko pravično preobrazbo, ki bi morala biti prioriteta. Taka strategija, obrat, ni stvar politikov in politike, ampak je razredno vprašanje: ali bomo delali za kakovostno življenje ali za vojne.

Nekateri sindikati po Evropi bodo tukaj zavezani s članstvom, ki v tej industriji, v katero bo šlo ogromno javnega denarja, vidi priložnost in delo. A širše gledano je nujno sprožiti alarm: prihodnost moramo graditi na kakovostnih delovnih mestih in solidarnostnem razvoju, ki nas ne vodi v nove vojne. Danes pa dobivamo od zgoraj vsiljeno vojaško industrializacijo, predstavljeno kot nujo in rešitev. V resnici pa se bodo okoristili najbogatejši, delavcem bodo ostali revščina, okoljske katastrofe in orožje, ki ga bodo morali sami uporabljati v naslednjih vojnah.

Lastniki največjih evropskih in globalnih orožarskih podjetij, kot sta Blackrock in Vanguard, so največji globalni kapitalisti, ki služijo z genocidom v Gazi in se jim z novo strategijo militarizacije EU obetajo dodatni zaslužki. 

Res je. Danes brezsramno služijo z genocidom v Gazi, jutri pa bodo z militarizacijo Evrope. To je načrtovana prerazporeditev bogastva – od javnih storitev k orožju, od delavcev h kapitalu. Temu se mora evropsko, tudi slovensko delavstvo organizirano upreti. Čim prej.