Kultura / Poroči se ali umri

Tik pred poroko predsednika vlade Roberta Goloba in njegove srčne izbranke Tine Gaber, ki je napovedana za to soboto, 6. septembra, se ugiba o tem in onem. Kdo vse bo povabljen? Kakšno obleko bo imela nevesta? Kdo bo jokal? In kdo pregloboko pogledal v kozarec? O vsem tem se bo lahko prepričalo nekaj srečnih (povabljenih) izbrancev, navadni smrtniki pa se bomo verjetno morali – no, če nam ne bosta ravno naklonila posebnega fototermina, tako kot sta to storila Janez Janša in Urška Bačovnik Janša na svoji poroki leta 2009 – zadovoljiti le s kakšno objavo na Instagramu, kjer sta precej dejavna oba, ženin in nevesta. Povsem mogoče je tudi, da bosta presenetila in se na družbenih omrežjih ovila v molk, javnosti pa namenila le kakšno uradno poročno fotografijo. Te nam včasih razkrijejo pristne intimne trenutke, spet drugič prikažejo le skrbno izbrano in kurirano podobo dogodka. Vse je odvisno od tega, kdo stoji za fotoaparatom.

Svojevrstno pot med poročnimi fotografi si zadnjih nekaj let utira kolektiv Get Married or Die, ki se zavestno izogiba klišejem in konvencijam poročne industrije ter se vsakega projekta loteva z radovednostjo in avtorsko. Namesto popolnih, zloščenih in brezhibno insceniranih podob, kakršne pogosto prevladujejo v poročnih albumih (in zadnja leta vse pogosteje tudi pri fotografiranju družin, novorojenčkov ipd.), iščejo predvsem pristnost, neobremenjenost in spontanost. Ni jim do tega, da bi ujeli idealizirane verzije poročnega dne, ujeti želijo njegovo resničnost – z vsemi posrečenimi napakami, iskrenimi trenutki, drobnimi podrobnostmi in spontanimi odzivi, ki ga naredijo neponovljivega.

Njihov pogled ni omejen na to, kaj naj bi poročna fotografija bila, temveč se z vsakim parom znova na novo sprašujejo, kaj lahko postane.

V njihovi zbirki tako najdemo fotografijo mladoporočencev, ki komaj čakata, da potegneta iz ravno prižgane cigarete. Ali pa mladoporočencev, ki se v trenutku, ko ju morda nihče ne vidi, držita za zadnjici. Najdemo fotografijo neveste, ki jo med hojo mimo gradbišča na cesti objame eden od delavcev v delovnem kombinezonu. Pa fotografijo ženinovega čevlja, ki stoji na nevestini vlečki. Jo je strgal? Tu je tudi fotografija že načete poročne torte, ki jo je nekdo odnesel v zakulisje, v kuhinjo, kjer na pomivanje čakata ogromna kupa krožnikov, in še kaj drugega ...

V skupini deluje pet fotografov in fotografinj – Nik Erik Neubauer, Tadej Vaukman, Nuša Hernavs, Rok Berglez in Eva Bevec –, vsak s svojim izrazitim ozadjem, ki sega od sodobne, dokumentarne in modne fotografije, od umetniškega do komercialnega dela. Ustanovitelja agencije, Matic Zavodnik in Rok Berglez, izhajata iz dolgoletnega sodelovanja v fotografski in videoprodukciji, med drugim sta soustanovitelja produkcijske hiše Diskont Films. Z zamislijo, kako se inovativno lotiti poročnega fotografiranja, sta zagnala Get Married or Die, ki danes deluje kot kolektiv z jasno vizijo: poročno fotografijo osvoboditi kalupov in ji vrniti spontanost. Gledati skozi objektiv in hkrati mimo njega, saj se včasih korak nazaj dogaja marsikaj zanimivega. Prepoznati stranke, njihove goste, razumeti razpoloženje na poroki in črpati navdih iz tega. Njihova estetika je tako bolj posledica načina obravnave in razmišljanja kot pa slog, ki bi mu zavestno sledili.

»Ko sem bil študent, sem poslikal veliko porok, a so se mi sčasoma zazdele preveč predvidljive oziroma s fotografskega vidika dolgočasne, zato sem se s tem nehal ukvarjati,« pravi Rok Berglez, eden od soustanoviteljev kolektiva. »Po nekaj letih pa sem ob spominih na tiste najljubše poroke znova začel razmišljati o tem in vse bolj mi je bilo jasno, da so bile to poroke parov, ki so bili odprti za bolj surov in dokumentaren pristop. Takrat sem znova obudil željo po fotografiranju porok, ampak le takih, kjer je tak slog fotografiranja dobrodošel.« S to mislijo se je rodil kolektiv Get Married or Die, ki je bil prvenstveno mišljen kot filter za stranke – da bi z njim navezali stik le pari, ki v fotografijah članov kolektiva prepoznajo drugačnost in s katerimi imajo podoben pogled na poročni dan.

»Moj cilj je vedno ujeti resnični trenutek, brez filtrov, brez laži, brez olepšav.«

V poslovnem smislu je njihova fotografija odziv na prepoznani manko v ponudbi poročne fotografije, hkrati pa je to format, ki omogoča tip avtorskega izražanja, kakršen jim je blizu. Po naravi so takšni, da jim je težko delati in tržiti kaj, za čimer ne stojijo. Po besedah Matica Zavodnika, ki v agenciji deluje v vlogi kreativnega producenta, se od drugih razlikujejo tudi po tem, da njihovi fotografi niso zgolj poročni fotografi. »Naše ozadje sega na različna področja fotografije in drugih umetnosti, kar v projekte prinaša svežino, širino in neobremenjen odnos, ki nam je zelo blizu. Vsak fotograf je bil k ekipi povabljen na podlagi svojega avtorskega izražanja, načina dela in skupnih vrednot. Na poroke ne prihajajo z naučenimi šablonami, ampak z radovednostjo in polni navdiha. Njihov pogled ni omejen na to, kaj naj bi poročna fotografija bila, temveč se z vsakim parom znova na novo sprašujejo, kaj lahko postane.«

V Berlinu živeča in delujoča fotografinja Nuša Hernavs se poročne fotografije pravzaprav ne loteva bistveno drugače kot fotografiranja za modne editoriale ali portrete različnih umetnikov. »Moj cilj je vedno ujeti resničen trenutek, brez filtrov, brez laži, brez olepšav. Mislim, da to prispeva tudi k avtentičnosti poročne fotografije in čustev, ki jih ta dogodek zbuja v prisotnih,« pravi. Get Married or Die vidi kot platformo, ki prinaša svež veter v poročno fotografijo v naši regiji. »Privlači tudi novo generacijo, ki na fotografijo in spomine gleda drugače kot generacija pred njo,« je prepričana. Kako pa se sama loteva fotografiranja? »Glavna stvar, ki jo želim prikazati, je ljubezen, čeprav se to sliši kot kliše. Ljubezen med partnerjema, ljubezen v družini, ljubezen med prijatelji in seveda ljubezen med glavnima akterjema. Želim, da moje fotografije zbudijo prijeten občutek in prikažejo, kako zabavna je bila poroka. Želim ujeti trenutke, ko se morda vsi ne obnašajo povsem primerno in korektno, ampak so v žaru praznovanja preprosto to, kar so.«

Fotografi iz kolektiva se vsake poroke poskušajo lotiti individualno, ne na podlagi naučenih vzorcev, namesto tega izhajajo iz razpoloženja med svati, resničnih čustev in dinamike. »Tu ne govorimo o popolnoma novem vizualnem jeziku, ampak bolj o spremembi fokusa. Majhen odmik od popolnosti in približevanje iskrenosti. To pomeni več prostora za intimo, humor, nepredvidljive situacije in nepopolnost, ki fotografijo naredijo živo. Prav nepripravljeni, iskreni trenutki so pogosto tisti, ki med obujanjem spominov spodbudijo največ čustev,« razmišlja soustanovitelj kolektiva Matic Zavodnik.

»Edina bližnjica, ki jo sam uporabljam, je ta, da morajo biti starši klientov na fotkah videti ‘normalno’.«

»Poročna fotografija, kot jo poznamo, je en velik ‘šmoren’ najpreprostejših klišejev; kot neka bližnjica do tega, kako zlahka zaslužiti denar. No, tega pri nas ni,« pravi Tadej Vaukman, fotograf in vizualni umetnik, ki je leta 2019 prejel osrednjo slovensko nagrado za vizualne umetnike mlajše generacije, nagrado skupine OHO. »Tu ni bližnjic, ker je vsaka poroka videti drugače. Edina bližnjica, ki jo sam uporabljam, je ta, da morajo biti starši klientov na fotkah videti ‘normalno’,« doda v smehu.

Kaj pa mora po njihovem mnenju biti v dobrem albumu poročnih fotografij? »Vse skupaj mora biti videti, kot da ni vnaprej ’naštiman’, z umetno inteligenco ustvarjen ’render’ srečnih ljudi,« je prepričan Tadej Vaukman. Z drugimi besedami, videti mora biti pristno. Po mnenju Matica Zavodnika mora imeti tudi jasno naracijo, hkrati pa mora gledalca peljati skozi poročni dan kot dober film. »Zajeti mora razpoloženje posameznega trenutka, naj bo to zadržano ali razvratno. Zajeti mora goste, poglede, dinamiko med ljudmi. Tisti, ki se poroči, ima ob misli, da ne more biti povsod, velik ‘fomo’ [kratica za ’fear of missing out’, v prevodu ’strah pred zamujeno priložnostjo’, op. p.], zato so slike ‘obstranskega’ dogajanja prav tako pomembne kot tiste bolj očitne, kot so fotografije izmenjave prstanov ali meta šopka.«

Še en član kolektiva, večkrat nagrajeni vizualni umetnik in fotograf Nik Erik Neubauer (med drugim je bil nominiran za nagrado Leica Oscar Barnack Newcomer Award, revija GUP Magazine pa ga je na izboru Fresh Eyes uvrstila med najobetavnejše evropske fotografe), ki se na surov dokumentaren način najpogosteje odziva na intimna družbena vprašanja našega časa, dodaja, da je prav, da imajo tisti, ki se želijo poročiti, »na voljo izbiro«. »Kot pri vsem imamo ljudje tudi pri fotografiji različne okuse in niti z bolj klasično poročno fotografijo ni nič narobe,« poudari. Je fotograf, ki si je znanje in izkušnje pridobival pri delu za različne naročnike, časopise in revije, zato poroko razume kot ogromno odgovornost in zaupanje.

»Kot pri vsem imamo ljudje tudi pri fotografiji različne okuse in niti z bolj klasično poročno fotografijo ni nič narobe.«

Kolektiv Get Married or Die se zaveda, da fotograf ni zgolj izvajalec storitve, ki iz ozadja spremlja dogajanje, temveč je oseba, ki vstopa v intimni prostor para in njegovih najbližjih. Zato močno poudarja osebni stik in ujemanje z naročniki. To potrjuje tudi izkušnja kreativnega producenta Matica Zavodnika, ki se je lani sam poročil in za fotografa povabil soustanovitelja kolektiva Roka Bergleza in člana kolektiva Tadeja Vaukmana. »Ker sva bila z ženo organizatorja lastne poroke, sva si želela, da bi bili vsi ljudje, ki niso gostje – od cateringa do barmanov – ljudje, ki z energijo sodijo v najin kontekst. Ni šlo za to, da bi morali poslušati isto glasbo ali gledati iste filme, želela pa sva jih spoznati že pred poročnim dnem in začutiti, ali se ujamemo. Fotograf je namreč nekdo, ki je poleg gostov na poroki v najbolj intimnem položaju,« pravi Zavodnik.

Get Married or Die se je s svežino in drugačnostjo hitro uveljavil kot ena najprepoznavnejših alternativ v poročni fotografiji pri nas. Pari, ki iščejo drugačen, avtentičen in manj insceniran zapis, ga najpogosteje najdejo na priporočilo drugih zadovoljnih strank – in prav ta organska rast potrjuje, da je na sceni prostor za poročne zgodbe, ki jih zanima droben odmik od popolnosti in raje iščejo lepoto v avtentičnosti in spontanosti.