Kdo je podoben Hitlerju?

Aleš Primc se vrača v politično areno

Aleš Primc, vodja Koalicije »Proti zastrupitvi bolnikov!«, se znova vrača v areno. Tokrat vodi kampanjo za referendum proti zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki ga je Državni zbor sprejel julija 2025. Na posvetovalnem referendumu je sicer tak zakon lani podprla več kot polovica državljanov. Čeprav ureja pravice umirajočih pod zelo strogimi pogoji, ga nasprotniki, vključno s Primcem, označujejo z neverjetnimi propagandističnimi oznakami; opozarjajo na morebitne zlorabe, si izmišljujejo etična tveganja ter menda usoden vpliv na zdravstveni in pokojninski sistem.

Kot vemo, je prva faza zbiranja podpisov za vložitev pobude končana, saj so pobudniki 25. julija letos vložili več kot 15.000 podpisov, kar zelo presega zahtevanih 5.000. To je pripeljalo do postopka za razpis referenduma. Naslednja faza, zbiranje 40.000 podpisov za sam razpis, je trenutno v teku – začela se je 1. septembra in bo trajala 35 dni. Primc aktivno poziva k podpisu preko družbenih omrežij. Če zbere dovolj podpisov, bo referendum razpisan. Za te potrebe s podporniki, kot je kontroverzna Milena Miklavčič, nastopa na družbenih omrežjih in v medijih Janševe provenience, kot je Nova24TV, kjer opozarja na »zastrupitev kot najcenejšo rešitev« za državo.

Njegova dosedanja kampanja zagotovo sodi v del širše politične mobilizacije, tudi predvolilne. Nasprotniki primerjajo zakon z nacističnimi praksami in poudarjajo potrebo po paliativni oskrbi namesto evtanazije. Na kar želim opozoriti v nadaljevanju, pa so predvsem nekatere diskurzivne poteze Primčeve retorike in na njen za politično desnico značilen propagandistični ustroj.

Zastrupljanje kot slogan

Zagovorniki zakona, ki so ga spisali in ga je podprla Golobova koalicija, radi poudarjajo prostovoljnost in stroge pogoje izvedbe, iz katere so zdravniki celo izključeni, ko gre za končno dejanje. Angažirani nasprotniki pričakovano govorijo o potencialnih zlorabah, primerjavah z nacizmom in etičnih tveganjih, ob čemer imajo podporo desnih strank in tudi Katoliške cerkve. Nedavno tudi v govoru na Brezjah na praznik Marijinega vnebovzetja, kjer je ljubljanski nadškof Stanislav Zore v pridigi izpostavil dostojanstvo človeškega telesa in obsodil zakon, ki omogoča, da bomo »ljudem dali vrv«.

Več komentatorjev je že opozorilo na Primčevo zavajanje z izrazom »zastrupitev«, saj zakon predvideva prostovoljno odločitev. Propaganda vedno poenostavlja realnost, poskuša čustveno mobilizirati čim večjo množico in pri tem riše namišljenega sovražnika. V tem slogu Primc naravnost pove: »V parlamentu so sprejeli krivičen in nehuman zakon o zastrupitvah bolnikov. Po novem bi bila zastrupitev človeka ena od zdravstvenih storitev.« Njegov neskrit cilj je zato namenjen krepitvi koalicije z enako grozljivo zvenečim imenom »Proti zastrupitvi bolnikov!«, v njegovem začetnem zapisu pa iterativno beremo, da bodo delovali »proti Golobovi vladi, ki hoče uzakoniti zastrupljanje bolnikov, uničuje zdravstvo in dolgotrajno oskrbo«.

Še več, ideja zastrupitve je prisotna v vsaki točki njegovega motivacijskega zapisa, na primer: »Zakon, ki bi omogočal zastrupitev bolnikov, je del sporne zdravstvene in pokojninske reforme, s katero hoče vlada Roberta Goloba, na račun smrti bolnikov zmanjšati stroške za zdravstvo in pokojnine.«

S tem ji pripisuje načrtno iztrebljanje ljudi in pričakovali bi, da bo razmislila o kazenskem pregonu Primca. Ponavljajočost se nadaljuje v tretji točki: »Vsak bolnik ima pravico do zdravljenja, lajšanja bolečin, oskrbe, sočutja in bližine, ne pa da se ga sili v smrt z zastrupitvijo« in v četrti: »Medicinska zastrupitev bolnikov krši 17. člen Ustave Republike Slovenije, ki določa, da je človekovo življenje nedotakljivo.«

Peta govori o »zastrupljanje bolnih« in celo, da bo zakon povzročil »t. i. zastrupitveni mobing oz. pritiske na bolnike in starejše za zastrupitev«. Šesta pravi: »Evtanazijo oz. medicinsko zastrupitev so prvi uvedli nacisti in na ta način umorili tudi več kot 600 Slovenk in Slovencev«. Sedma in osma spet omenjata zastrupitev bolnih, kakor da bi se zelo potrudil, da res ni povedi brez tega označevalca. Le deveta točka je nato izjema, kajti deseta jo omenja znova in v njej dodaja, da bo učinkovala kot zloglasni zgled: »Zastrupitev bolnih in starejših je grozljiv zgled za mlade«.

Moralna panika

Primčeva propagandna akcija agresivno stavi na okvirjanje, v katerem želi povzročiti karseda veliko čustveno reakcijo v obliki strahu, razburjenja in jeze z namenom, da bi ustvarila moralno paniko. Znotraj te agende vlado prikazuje kot etično sporno, celo zlobno in nacistično inspirirano, njen namen pa da sta ubijanje nemočnih in zastrupljanje s ciljem ugodnih finančnih učinkov. Okvirjanje je tukaj skrajno manipulativno, ker zakon o pomoči pri končanju življenja nima takšnega namena, ampak ravno nasprotnega, humanega: umirajočim ljudem pod zelo nadzorovanimi pogoji pomagati, da končajo svoje trpljenje.

Propagandna tehnika tudi tokrat ni posebej zapletena: demonizirati domnevnega sovražnika, uporabiti čustveno nabite besede in opise, ki šokirajo, pa tudi z vsemi drugimi možnimi tehnikami zastraševanja mobilizirati množice proti zakonu na novem referendumu. Ko pripisuje demonične cilje, Primcu seveda ne ustreza razlaga, da so zakon spisali posamezniki iz civilne družbe, ki so Dušan Keber, Luka Mišič, Andrej Pleterski, Igor Pribac in Brigita Skela Savič, pri čemer so pomagali v društvu Srebrna nit.

Zakaj? Potem ne bi mogel dovolj prepričljivo razložiti, zakaj bi našteti bili motivirani za množično ubijanje in finančno reševanje vlade. Ker seveda niso. Njegovi napaberkovani izrazi o krivičnosti, nehumanosti, zastrupljanju, mobingu, nacizmu, grozljivem zgledu za mlade in najcenejši storitvi, ki bo prihranila pokojnine, bi nenadoma zbledeli in težko bi bilo najti vzročno povezavo.

Konspiracizem šparanja

Propagandna diskurzivna logika, ki stoji za Primčevim krogom istomišljenikov, je tudi zarotitvena, saj predpostavlja, da je začetni motiv stroškovni. Da se bo torej z zastrupljanjem kopičilo denar oziroma varčevalo. Takšna konspiracistična ideja je smešna, ker zakon strogo regulira možnost končanja življenja in izračuni kažejo, da bi bilo realnih primerov, ko bi kdo uspel izpolniti vse pogoje, v Sloveniji izjemno malo, morda nekaj na leto. Učinki »šparanja« bi več kot jasno bili neznatni.

Je pa psihološko lahko izrazito učinkovito strašiti, da bo vlada dobesedno silila posameznike, da si vzamejo življenje, pri tem pa zamolčati, da ideja o evtanaziji temelji na prizadevanju za dostojanstvom in pravici posameznika, nikakor ne na prihrankih.

Tovrstna psihopropaganda je evidentno odvisna od ustvarjanja moralne panike (izraz je skoval Stanley Cohen) in sklicevanja na ubijanje, v katerem strežejo po našem življenju, k temu pa dodaja še božjo avtoriteto (deset božjih zapovedi) in diskurzivne zlorabe zgodovine. Trditi, da so evtanazijo prvi uvedli nacisti in ubili 600 Slovencev, namiguje na delovanje v duhu ideologije Tretjega rajha. Primc s tem izvaja znano argumentacijsko prevaro reductio ad Hitlerum, katere ideja je, da nekoga primerjamo s Hitlerjem in ga s tem diskreditacijsko izločimo iz razprave po načelu argumentacije proti človeku (ad hominem), o čemer sem v istem kontekstu že pisal.

Tako imenovani Godwinov zakon je seveda psihološko in retorično zato uspešen, zloraba zgodovine pa je v tem jasna: nacisti niso izvajali evtanazije, ampak prisilno evgeniko in množične (neprostovoljne) poboje, ki s prostovoljno željo po končanju življenja nimajo ničesar skupnega.

Ultimativno zloben sovražnik

Primčev prijem je posebno degutanten celo v primerjavi z dobro utečenimi psihopropagandnimi tehnikami, ki jih je skozi desetletja razvijala stranka SDS, h kateri kakopak gravitira. Zakaj? Ker s svojo referendumsko aktivnostjo ne le politično mobilizira množice, ampak stavi na slikanje sovražnika, ki je ultimativno zloben. Takšnega, ki kruto ubija bolnike, jih zastruplja, uničuje zdravstvo, niža pokojnine in viša davke, vse to pa počne iz človeške zlobe.

Posebna ironija je, da stranka, ki zanika genocid v Gazi in zvesto podpira Izrael, nenadoma igra na karto sočutja in Golobovi vladi, ki je sprejela zakon, dobesedno pripisuje demonično morilsko strast. Prikazovanje drugega kot ultimativno zlobnega je klasičen primer totalitarnega propagandizma, vrednega primerjave s Tretjih rajhom. Pri katerem Primc spet uporablja strategijo polarizacije: mi na strani Dobrega, oni na strani Zla.

Isto manihejsko logiko je npr. najbolj značilno uporabil Branko Grims tik pred volitvami v evropski parlament, kjer se je v boju proti migrantom razglasil za nosilca Dobrega in svojo knjigo celo naslovil s tem poudarkom: »Zmaga dobrega: vodnik za boj proti kulturnemu marksizmu«.

Primc dobro ve, da mora maksimalno mobilizirati množice, če želi prejeti zadostno število podpisov. Pomemben element predstavlja zato prehod od psihopropagande k neposrednim dejanjem: naprej šokiraš državljane, takoj zatem jim pomahaš z listom, da ti ponudijo podpis in se priključijo tvojemu reševanju državljanov pred menda kolektivno zastrupitvijo. Ko bomo pregledovali uspešnost njegove pobude, bo zato tudi jasno, kako močno lahko deluje propaganda.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**