Hristijan Nashulovski - Naash / Modni oblikovalec, performer in vizualni umetnik, ki raziskuje meje telesa

Kljub mladosti (rojen je leta 2004) – in dejstvu, da se je šele pred nekaj leti iz rodne Makedonije preselil v Ljubljano – je s svojo markantno pojavo in edinstvenim umetniškim izrazom hitro pritegnil pozornost domače in širše umetniške scene. Njegovo ustvarjanje sega na področje modnega oblikovanja, performansa in vizualne umetnosti, ki se pri njem ves čas prepletajo, pri čemer je vsemu skupno raziskovanje telesa kot nosilca izraza, izkušnje in interpretacije prostora.

Moda je bila njegova prva ljubezen. Že kot otrok je rezal, šival, risal, barval in si sam izdeloval oblačila, z babičino pomočjo je hitro obvladal tudi kvačkanje. Dvakrat na teden se je vozil iz rodnega Prilepa v Bitolo na tečaj šivanja, dokler si ni lastne sobe preuredil v šivalni studio. Ko se je naučil osnov, je sprva šival zase, nato še za druge. Obenem je že dolgo vedel, da si želi oditi od doma in raziskati svet – in tako je pristal v Ljubljani, kjer je vpisal študij modnega in tekstilnega oblikovanja na Naravoslovnotehniški fakulteti.

Že med prvim letnikom študija, pri rosnih devetnajstih, se je preizkusil na Skopje Fashion Weekendu, kjer je kot najmlajši neodvisni modni oblikovalec predstavil svojo kolekcijo Ruins. Ta je s svojo prevladujočo črnino, uporabo nekonvencionalnih materialov in močno konceptualno zasnovo začrtala njegov unikatni podpis, ki ga razvija še danes. Kolekcija je oblačila predstavila kot drugo kožo, ki odraža osebne izkušnje, posledice obstoja in nenehnega boja ter življenjske izzive – s silhuetami, ki ponekod omejujejo človekovo gibanje in odrekajo svobodo, spet drugje iz njih vznikajo abstraktne, skoraj skulpturalne tvorbe.

Moda je namreč zanj široko in odprto polje, tesno prepleteno z drugimi področji umetnosti, skozi katero lahko izraža svojo osebno izkušnjo in kulturno identiteto. »Moji kosi niso za vse, toda raje eksperimentiram, kot da slepo sledim trendom in standardom,« pravi. »Moj dizajn najbolj oživi na ljudeh, ki so edinstveni in imajo svoj podpis, ljudeh, ki jih ni strah biti to, kar so, ki imajo pogum nositi svojo drugačnost. Je za izobčence, umetnike, sanjače in vse, ki se ne bojijo, kako bodo videni in kako jih bo percipirala družba.« Včasih kosi sami niti niso tako bistveni; pomembno mu je, kaj telo z njimi pokaže, kako se giblje, kaj sporoča. Njegova modna ustvarjalnost je tesno prepletena z vizualno umetnostjo: risbe, prostorske intervencije, instalacije in grafike razvija vzporedno z oblačili, pri čemer se medsebojno dopolnjujejo in ustvarjajo širši umetniški kontekst, ki nagovarja občinstvo onkraj same funkcije oblačila.

Vse njegovo ustvarjanje pravzaprav izhaja iz telesa. »Telo se nenehno spreminja: z vsakim trenutkom dneva, skozi življenjska obdobja in izkušnje, je hkrati vse in nič, vedno v nastajanju,« razmišlja. »Dokler traja, ga želim v polnosti izkusiti: občutiti, preizkusiti in doživeti vsako možno stanje.« Tako tudi umetniško raziskovanje razume kot preizkušanje meja telesa – fizičnih, mentalnih in emocionalnih. To denimo zadnja leta najočitneje počne z umetniškim performansom. Že kot otrok je zaznaval performativnost svojega telesa – pomen gibanja, drže, interakcije s prostorom –, danes pa s performansom raziskuje svojo preteklost, identiteto, travme, pomen telesa v političnem, intimnem, kvir in zgodovinskem kontekstu.

Performans Neljudi, ki ga je letos premierno izvedel na festivalu Rdeče zore in je nastal v koprodukciji z društvom Cirkulacija 2, je denimo zasnoval kot izkustveno ponazoritev birokratske izključenosti, ki jo sam doživlja kot tujec v Sloveniji. Že sam vstop v dogodek je bil del performansa: prijava je bila omejena na deset ljudi, ostali so bili zavrnjeni – tako kot na oddelku za tujce, kjer sistem pogosto zapira vrata. Ob vhodu sta obiskovalce pričakala rdeča luč in varnostnik, ki je z napačno izgovarjavo bral imena s seznama in od njih zahteval dokumente. Skozi več faz performansa je nato umetnik z lastnim telesom uprizarjal občutke ujetosti, nemoči in razčlovečenja z jasnim sporočilom: nihče si ne izbere, kje in kot kdo se rodi, a prav to naključno dejstvo določa človekov položaj v družbi. S tem je pozval k prepoznanju in solidarnosti z vsemi »neljudmi« – s telesi brez pravic, ki jih sistem ne priznava, a prav zato postajajo simboli odpora in upanja v spremembo.