Mladi heglovci

za +

Mladi heglovci. Poletne počitnice (My Summer Holiday, 2025, Petra Seliškar). 

Petra Seliškar je tale doku posnela v makedonskih planinah, kjer mali Basri poletne počitnice preživlja s svojimi tremi starejšimi brati, Zekirjem, alias Junakom, Zarifom, alias Direktorjem, in Zanijem, alias Kavbojem, ki tam – kot že četrta generacija pastirjev – pasejo na stotine ovac, jasno, s pomočjo kopice šarplanincev (z imeni kot Hitler, Tito, Stalin ipd.), bolj ko ne potomcev in potomk iste matere, saj je to edini način, da se ne pobijejo med sabo. Zarif s čredo vsak dan prepešači 30 kilometrov, Zani čofota v vodi, Zekir pa se spomni dne, ko se je rodil. Vsak ima svojo nalogo. Včasih molzejo, včasih sanjarijo.

Čas teče počasi, toda v tej idilični samoti, v tej čisti naravi, v tej gorski svobodi stanuje nelagodje. Še dobro, da imajo telefone, edini stik z zunanjim svetom, ki pa ne more povsem utišati tesnobe, ki se zažira vanje. »Nikoli nismo vsi skupaj.« Družina ni nikoli zares skupaj – niti poleti, na počitnicah. Oče, mati in sestra so namreč ves čas spodaj, v vasi.

Skupnost, ki jo gledamo, vendarle ni idealna – v njej trza nekaj mučnega, distopičnega. A to še ni vse. Ti pastirji, otroci iste matere, se sicer ne bodo nikoli pobili med sabo, a ubija jih strašna dilema: ali bomo vse življenje preživeli v teh planinah? V izolaciji? Bomo zadnji, ki še debatirajo s planinami? Ta poletna romantika je prežgana z grenkobo. Dvomi. Strahovi. Od tu nimaš kam, slišimo. A tudi: leta ti tečejo, a ničesar ne dosežeš, samo tečeš! Kot da se to ne dogaja tudi tem, ki živijo tam, kamor hočejo ti pastirji, ki pa ne govorijo, kakšna bi morala biti ta prihodnost. Ne predpisujejo je. Nimajo recepta. Odprti so ji. Kot da bi vedeli, da je načrtovanje prihodnosti jamstvo za katastrofo. V njih je nekaj globoko heglovskega. Mladi heglovci. Mladoheglovci. (art)

kh-AyblB-YY