Ujet pri dejanju

za +

Črni labod.

»Ljudje umirajo zaradi mene,« dahne Hank Thompson (Austin Butler), stravmatizirani newyorški natakar, nekdanji bejzbolist in alkoholik, antijunaški in brezciljni nobody v dobi Giulianijevega železnega županovanja (situiran z Zoë Kravitz), ki se mu svet nenadoma, res v trenutku, postavi na glavo – ničesar ni zagrešil, le ustregel je sosedu (Matt Smith), Britancu z mohawk pričesko, ki ga je prosil, če mu čuva mačka. In zdaj ga preganjajo, mučijo in terorizirajo vsi od temnopolte policijske detektivke (Regina King) in rusko-ukrajinskih gangsterjev do dveh »pošastnih« hasidskih ortodoksov (Liev Schreiber & Vincent D’Onofrio) in portoriškega zavratneža (Bad Bunny), ki hočejo »nekaj«, a sam ne ve, kaj, dokler v mačkovi igrački ne najde ključa, ki odklepa tisti »nekaj«.

Tisto, kar odklepa, bi Hitchcock imenoval MacGuffin – naključen, prazen pretvezni objekt, ki poganja zgodbo. Hank spominja na Rogerja Thornhilla (Cary Grant), newyorškega nobodyja, ki ga v Severu-severozahodu preganja ves svet in ki je zelo navezan na svojo mamo – kot Hank. Ali pa kot Harry Goldfarb (Jared Leto), protagonist Rekvijema za sanje, s katerim se je Darren Aronofsky leta 2000 dokončno prebil. Harryjevo življenje je bilo – tako kot je Hankovo – povsem izven nadzora. Hank, ki beži po New Yorku (od Flushing Meadowsa in Coney Islanda do štadiona Shea), izživlja svojo verzijo Severa-severozahoda in svojo verzijo Rekvijema za sanje, Aronofsky pa uživa v stiliziranju in rekalibriranju žanrskega noir materiala, a je to še vedno prepoznavno njegov, avtorski film, film o zadihanih, tesnobnih, trpečih ljudeh, ki računajo in preračunavajo (Pi), ki svoja telesa – polna mučeniških ran, modric, brazgotin in šivov – travmatizirajo in priganjajo do skrajnosti (Črni labod), ki so v nenehni borbi (Rokoborec), ki – magari zaradi gentrifikacije, kriminala in neoliberalega kaosa – doma nimajo nobenega miru (Mati!) in ki v vsem tem morastem nasilju – kaznovanju – vidijo nekaj legitimnega, tako rekoč »božanskega« (Noe). (kino)