Jona

zadržan +

Mož brez posebnosti.

Jona je depresiven film, ki neskončno uživa v depresivnosti – v vsakem njenem vidiku, vsakem njenem odtenku. Ne more se ji upreti. Munir (Georges Khabbaz), lakonični, otopeli, razrvani Nemec turškega rodu, tihi desperado, je namreč videti tako, kot da je fasal popolni vihar kapitalističnih bolezni – stres, tesnobo, depresijo, izgorelost in kar jih je še (z onemoglo, dementno materjo vred). In ker mu zdravnik priporoči, naj se malo odpočije in sprehodi, se odpravi na otok, kjer se nastani pri starejši hotelirki (Hanna Schygulla), utelešenju najcenejše arty empatije, toda otok hitro postane morbidni impersonator Munirjeve agonije – pokrajina je mučna, ogolela, siva, mračna, turobna, zapuščena, močvirnata, nebo visi kot skala, morje poplavlja, pripravlja se nevihta.

Ni kaj, otok doživeto in zelo kinetično sodeluje z Munirjevim notranjim mrakom (podobno kot v filmu Niti besede Hanne Slak). Munir – bolj metafora kot lik – je Odisej, ki se vrača tja, kjer ni še nikoli bil, in ki je prepričan, da se ga ne bo nikoli nihče spominjal (»Kot da me ni bilo«), toda spomini na neko materino pripoved (o pastirju in njegovi ženi), nepotrebne digresije, ki se stalno prižigajo, ga ne naredijo atraktivnejšega in globljega, saj so še cenejše od hotelirkinega patosa, film, ki sicer ves čas lovi sapo, pa ima še dodaten problem – z depresivnostjo je tako obseden, da niti ne opazi, da se je že končal, a še vedno kar traja in traja. (art)