Slovenski filmski ustvarjalec Jakob Krese je del flote, ki si prizadeva za preboj nezakonite izraelske blokade Gaze

Filmski ustvarjalec Jakob Krese (1984) se je pred nekaj dnevi pridružil mednarodni medijski odpravi na krovu barke Vik Tekoser, namenjeni v Gazo. Neodvisno medijsko plovilo spremlja mednarodno flotiljo Sumud, največjo koordinirano civilno floto v zgodovini, ki namerava prebiti izraelsko blokado in vzpostaviti humanitarni koridor v pomoč Palestincem. Prek videoklica se nama uspe ujeti med njihovim postankom na kopnem v sicilijanskem mestu Catania, dan po tem, ko je eno izmed ladij, zasidrano v tunizijskih teritorialnih vodah, ponoči zadel dron. V zraku sta negotovost in zmeda, a tudi odločenost in upanje.

»Kot posameznik sem čutil, da moram nekaj narediti,« pravi Jakob Krese, ki na krovu barke potuje skupaj s tremi novinarji in fotografom, ki večinoma prihajajo iz Italije. »Ko živiš relativno mirno, privilegirano srednjerazredno življenje in gledaš genocid na ekranih – če si sploh dovoliš gledati –, pride trenutek popolne nemoči. Mene je to povsem sesulo. Prišel sem do točke, ko nisem več vedel, kaj narediti. Seveda, iti na ulico, objavljati na družbenih omrežjih – vse to je pomembno. Toda imeti možnost uporabiti svoje telo, ga postaviti v akcijo, to mi je bilo ključno.«

Pri tem pa poudarja, da gre v tem primeru obenem za privilegij: »Samozaposlen sem, delam filme, imam dovolj fleksibilnosti, da si lahko privoščim mesec dni odsotnosti. To ni samoumevno. Ampak hkrati si tega ne bi mogel privoščiti brez svoje partnerke, ki ta čas skrbi za najina otroka in marsikaj drugega. Ona je bila tista, ki mi je rekla: ’Nujno je, da greš.’ Če govorimo o junakih – glavna junakinja tu je ona.«

Medijska odprava je iz italijanskega pristanišča Livorno krenila 4. septembra zvečer in namerava skupaj s flotiljo Sumud prečkati Sredozemsko morje. Njen pomen je ključen. Od oktobra 2023 so namreč izraelske oblasti ubile več kot 200 palestinskih novinarjev, pri tem pa že ves čas načrtno ovirajo prehajanje informacij, ki popisujejo njihove vojne zločine. Dokumentiranje teh grozot je tako ostalo povečini v rokah civilnega prebivalstva, ki na družbenih omrežjih poskuša ohraniti sled o tem, kaj se dogaja, in gradi arhiv genocida. Namen medijske odprave na krovu barke Vik Tekoser je tako jasen – prebiti informacijsko blokado in omogočiti pretok informacij ter prispevati k vidnosti odprave.

»Seveda, iti na ulico, objavljati na družbenih omrežjih – vse to je pomembno. Toda imeti možnost uporabiti svoje telo, ga postaviti v akcijo, to mi je bilo ključno.«

Jakob Krese na krovu zastopa gibanje Film Workers for Palestine – ki je nedavno več kot 1500 predstavnikov filmske industrije (med njimi so tudi denimo Mark Ruffalo, Tilda Swinton, Javier Bardem in Olivia Colman) združilo v zavezi o bojkotu izraelskih filmskih ustanov, ki so vpletene v genocid. Je tudi predstavnik kampanje Global Art Mobilization (Globalna umetniška mobilizacija), ki je vzniknila na naših tleh, in sicer se je pobuda, ki si prizadeva združevati umetnike in umetnice po vsem svetu proti genocidu, rodila na letošnjem festivalu Floating Castle, ki je veliko pozornosti namenil pozivom k obsodbi in končanju genocida v Gazi.

Če se umetnost po svoji naravi odziva na družbenopolitično realnost in pogosto opozarja na margino in krivice, zakaj še vedno toliko umetnikov molči? »Umetniki smo v veliki meri privilegiranci,« razmišlja filmski ustvarjalec. V kakšnem smislu? Gotovo ne v finančnem, vsaj ne v Sloveniji, kjer ima velik del kulturnega sektorja dohodke globoko pod slovenskim povprečjem. »Nekateri si lahko privoščimo ustvarjati in delati umetnost, ker imamo pogosto socialne in ekonomske možnosti, ki nam to omogočajo – bodisi podedovana stanovanja bodisi podporne družinske strukture. Nekateri ne prihajamo iz delavskega razreda. Srednji sloj, iz katerega torej izhajajo vsaj nekateri umetniki, pa je najbolj fragmentiran. Vedno malo koketira z višjim slojem, vedno goji upanje, da bo postal njegov del, zato se ne identificira z delavskim razredom in še manj z nekom, kot je palestinsko ljudstvo.«

Kot pravi, je to sicer značilno za velik del srednjega sloja na splošno, »delavski razred pa je atomiziran, vsi smo ujeti v individualizem in lastne kariere. A če nas to gibanje združi, če se manj ukvarjamo z nepomembnimi stvarmi in več s skupnim, potem obstaja prihodnost. Gaza je prebudila ogromno ljudi«. Solidarnost vidi kot eno ključnih vrednot.

Jakob Krese se je na pot odpravil slaba dva tedna po tem, ko je njegov kratkometražni dokumentarni film Prekinitev ognja (Prekid vatre, 2025), ki sledi zgodbi Hazire, ki je preživela Srebrenico, desetletja po vojni pa še vedno živi v begunskem taborišču, na Festivalu kratkega filma v Ljubljani FeKK osvojil veliko nagrado mednarodne žirije. In dobrega pol leta po tem, ko je isti film doživel svetovno premiero na slovitem Berlinalu, Jakob Krese pa je projekcijo filma pospremil z odmevnim govorom, ki je zaokrožil po družbenih omrežjih, v katerem je obsodil nemške državne akterje in institucije, ki utišajo ter zatirajo številne, ki izražajo solidarnost s palestinskim narodom – med njimi tudi mnoge judovske glasove. »Podpiram in slavim upor proti takemu stanju,« je dejal. »Mi, filmski ustvarjalci, snemamo vse te filme, ki govorijo o vojni, razseljevanju, kolonizaciji, pravici, in s tem polnimo festivale s političnimi vsebinami. A ko se zgodi genocid v Gazi, ki ga financirajo naše vlade, od festivala ne dobimo niti javne izjave, ki bi potrdila pravico Palestincev do življenja, dostojanstva in svobode. Dobimo jo samo, kadar je to geopolitično ali ideološko udobno.«

Hazira Džafić je preživela genocid, ki ga je omogočila tišina mednarodne skupnosti. Spoznal jo je s pomočjo svoje tete, fotografinje in novinarke Mete Krese, ki je več let (foto)dokumentirala zgodbe vdov iz Srebrenice v begunskih naseljih v tuzelskem kantonu – žensk, ki ostajajo ujete v tem vmesnem in navidezno začasnem prostoru. Njihova usoda je pokazala, da niti priznanje vojnih zločinov in obsodba mednarodnih skupnosti nista spremenila usod preživelih, ki so še danes odrinjeni na rob družbe. »Če to preslikamo na Gazo – danes gledamo številke mrtvih in smo ob tem že skorajda otopeli. A vsak preživeli pomeni usodo, kot je Hazirina. Življenje, za katero vojna travma ni nikoli končana. Ko danes gledamo Gazo, vidimo, kako hitro se lahko zgodovina ponavlja: etnično čiščenje, izbris skupnosti, popolna dehumanizacija. In za tiste, ki preživijo, se šele začne dolgotrajen boj.«

Umetnost je zanj že od nekdaj tesno prepletena z aktivizmom in politično angažiranostjo. Bržkone gre tudi za dediščino njegove babice partizanke, pa matere, pisateljice, pesnice, novinarke in humanitarne delavke, žal že pokojne Maruše Krese, ki je aktivno pomagala med vojno v obleganem Sarajevu. »Tudi naše stanovanje v Berlinu je bilo nekakšno majhno zatočišče za ljudi, ki so pribežali iz Sarajeva,« se spominja Jakob Krese. »Že takrat mi je bilo jasno, da se svet ne zmeni za muslimanska življenja.«

»Umetnost mora kazati na krivce in krivice, toda mislim, da mora hkrati kazati tudi ljubezen.«

Rojen je bil torej v Nemčiji, v Tübingenu, kot sin slovenske matere in nemškega očeta. Njegova pot do filma pa ga je nesla nekoliko po ovinkih. Sprva je naredil mizarsko šolo v Berlinu, nato pa se je odpravil v Srednjo in Južno Ameriko. V Chiapasu na jugu Mehike se je seznanjal s fotografijo in zašel med lokalne skupnosti, kjer so nastajali mali aktivistični dokumentarci. »Filmi, ki so dokumentirali lokalne boje, pa čeprav z minimalnimi sredstvi, so imeli neverjetno moč. To me je čisto potegnilo.« Film ga je očaral in pristal je v Venezueli, kjer se je začel učiti filmskega jezika. Leta 2019 je med drugim soustanovil neodvisno produkcijsko hišo Majmun Films, njegovi dokumentarni filmi pa so bili prikazani na številnih priznanih filmskih festivalih po svetu, kot so IFFR Rotterdam in Visions du Réel.

Trenutno se posveča celovečernemu dokumentarnemu filmu About the End of the World (v prostem prevodu O koncu sveta), ki je pravzaprav film o njegovi materi in babici. O družini, ki si nikoli ni mogla privoščiti ločevati politike od zasebnega življenja. O odporu. »Edino, kar me ohranja, je fokus na upanje – na ljudi, ki razumejo, ki izražajo solidarnost. Nočem romantizirati, ampak prav to hočem ujeti v svojih filmih: da ob vsem nasilju obstajajo trenutki kolektivnosti, tovarištva, ljubezni. To je edina energija, ki nas lahko žene naprej. Umetnost mora kazati na krivce in krivice, toda mislim, da mora hkrati kazati tudi ljubezen.«