Blood Orange: Essex Honey

+ + + +

Devonte Hynes je pestro ustvarjalno pot pr ed dobrimi dvajsetimi leti začel z dance-punk muho enodnevnico Test Icicles, jo kot kantavtor nadaljeval pod psevdonimom Lightspeed Champion, zares pa se je razbohotil s projektom Blood Orange, ki je zdaj, po sedemletnem zatišju, obrodil peto dolgometražno ploščo.

S prejšnjo, Negro Swan (2018), ki ostaja vrhunec njegove diskografije, je letvico postavil zares visoko, zato je prav, da si je za skladanje ambicioznega albuma Essex Honey vzel čas ter ga zgnetel postopoma in premišljeno. Nikamor se mu ni mudilo. In tudi na sami plošči ni zaznati nikakršne naglice: to je daleč najspokojnejši, najbolj eteričen in meditativen izdelek iz Hynesovega opusa – pa tudi najbolj melanholičen in sentimentalen, saj sta ga navdihnila žalovanje za mamo in domotožje. Melanholija se sicer pogosto prevesi v jokavost, sentimentalnost pa v pretirano melodramatičnost, a tega mu ne gre zameriti, rahla osladnost je pravzaprav že od nekdaj njegov modus operandi. Plošča se razvija in kotali tako počasi in metodično, da od poslušalca sprva terja kar nekaj potrpljenja, toda ko se ji zares pozorno posveti, ko se v miru poglobi v njeno večplastnost, se razgali pretanjena briljantnost. Kljub tej subtilnosti pa je to plošča ekstremov: aranžmaji so pogosto oskubeni do najosnovnejših elementov, tu in tam pa so kar baročno razkošni.

Hynesovi napevi imajo pogosto potencial za nalezljivo spevnost, a avtor zelo redko popusti skušnjavi, da bi jih izkoristil za repetitivne refrene in jih vpel v klasične pop strukture. Blood Orange sicer nikoli ni ustvarjal očitnih »singalong« hitov na prvo žogo, toda kljub temu so ga za obrtniško producentsko in songwritersko delo angažirale številne mainstreamovske velikanke, denimo Kylie Minogue, Carly Rae Jepsen, Solange, Mariah Carey in Britney Spears, kot skladatelj je sodeloval celo s starostami, kakršen je Philip Glass. Dobre zveze v industriji zna izkoristiti tudi za obogatitev avtorskih izdelkov, pri čemer kaže težnjo po združevanju navidezno nezdružljivega, denimo pop pevke Nelly Furtado in artrock provokatorja Yvesa Tumorja, tokrat pa so se mu v studiu pridružili sila kompatibilni gosti in gostje, sami somišljeniki, ki zares lepo laskajo njegovim eteričnim art-pop epopejam. Njihovi vložki so dokaj minimalni: nihče ne štrli, nihče ne prevzame taktirke, nihče ne zasenči protagonista, vse je na svojem mestu in podrejeno Hynesovi jasni viziji. Tudi prvokategornice, kakršna je Lorde, tu niso zato, da bi s svojim imenom povečale zanimanje za ploščo, temveč prispevajo drobne poudarke, ki pretanjeno razširijo njeno izrazno paleto.