»Ponovno moramo zgraditi socialno državo, obnoviti idejo enakosti«

Minuli teden se je festivala Mesto knjige v Novi Gorici udeležil sloviti francoski filozof Didier Eribon, v mladosti popisovalec francoskega intelektualnega življenja in borec za pravice gejev in lezbijk, pri nas ter po svetu pa zadnja leta dodobra znan predvsem po knjigi Vrnitev v Reims, s katero se je razkril kot nekdo iz izvorno nižjega, delavskega razreda ter poskrbel, da so družbeni razredi spet postali predmet živahnih javnih razprav. Številnim avtorjem, med njimi tudi francoskemu pisatelju Édouardu Louisu, ki sodi med Eribonove bližnje prijatelje, je pokazal način, metodo, kako pisati o svojih delavskih starših, o razrednem sramu, o revščini ter kako lastno življenje politizirati. Ob Eribonovem prihodu v Slovenijo je izšla še njegova knjiga Življenje, starost in smrt navadne delavke, s katero je, kot pravi sam, na politični zemljevid poleg vprašanj spolnosti, spolne usmerjenosti in razreda dodal še starost.

V knjigi Življenje, starost in smrt navadne delavke sledite materinemu življenju: od mladih let, ko je bila delavka in politični subjekt – stavkala je, volila levico –, do starosti, ko je začela voliti nacionaliste, ter naposled do njenega fizičnega omaganja, ko ste jo z brati pospremili v dom starejših. 

Ko je bila mati mlajša, je glasovala za komunistično partijo, a ni bila njena članica. Prav tako ni bila članica sindikata, vendar je bila vedno zraven, kadar je sindikat organiziral stavko, vedno v prvi vrsti na protestih. Mater sem v domu za ostarele obiskal dvakrat, ker je kmalu zatem umrla. Tam sem srečal svoje brate. Eden od njih mi ni všeč – je fašist. A ker smo mami pomagali, da se preseli v dom, se nismo kregali. Govoril je neumnosti, jaz pa mu nisem odgovarjal. Ko je mama pristala na postelji v domu, je izgubila status političnega subjekta, saj ni mogla več hoditi. Dom, kamor smo jo dali, je bil javno financiran, to pomeni podfinanciran. Težava je bila v tem, da je bila tam zelo nesrečna. Na telefonu mi je puščala sporočila, da je deležna slabe obravnave. Poklical sem zdravnika in ta mi je rekel: »Za to, da jo spravim v kopalnico in stuširam, potrebujem dve medicinski sestri, pa nimam dovolj osebja. To je mogoče samo enkrat na teden.« To je bilo zanjo nevzdržno in je po sedmih tednih umrla. Ko jo je zeblo, ni nihče prišel. Ko se je polulala, so jo pustili čakati. Počutila se je zapuščeno, prezrto, pozabljeno. Ni mogla več protestirati na ulici, organizirati akcije, podpisati peticije. Edino, kar je lahko storila, je bilo, da mi je ponoči na telefonskem odzivniku puščala dolga sporočila.

To je bil njen protest? 

Da, to je bil politični protest. Protestirala je proti razmeram, v katerih se je znašla. A ta protest je imel enega samega poslušalca – mene, po telefonu. Pri tem se postavlja vprašanje: kdo bo protestiral zanje? Kdo bo protestiral za vse, ki so v enakem položaju? Prepričan sem, da vsi v domovih za starejše protestirajo – kličejo otroke, jim pošiljajo sporočila. A ta množica protestov ostane zasebna. Ne morejo zares protestirati, ne morejo se organizirati. To je bilo izhodišče moje knjige: govoriti moram v imenu svoje mame, kar pomeni govoriti v imenu vseh ljudi, ki so v enakem položaju.

To je ravno nasprotno od tega, kar pravi identitetna politika – da ne smemo govoriti v imenu drugih. A prav to je odgovornost intelektualca, umetnice, aktivistke – govoriti v imenu tistih, ki sami ne morejo. 

V Nemčiji mi je neki recenzent očital, da govorim v maminem imenu. Ampak to je točno bistvo moje knjige. Ona ni mogla govoriti. Če jaz ne bi govoril zanjo, ne bi nihče. Zdaj je mrtva, takrat pa ni imela možnosti, da bi spregovorila. Zato nima smisla reči: »Ne govori v maminem imenu.« Očitek je nesmiseln, celo neumen – ker bi to pomenilo, da njena zgodba nikoli ne bi bila znana. Starejši ne preživijo dolgo. Ni političnega gibanja starejših, ki so izgubili telesno avtonomijo – ker ne morejo več hoditi, se gibati. Zato je organizacija nemogoča.

Ker je bila mati v javni instituciji zelo slabo obravnavana, sem pomislil, da bi morali izbrati zasebni dom – dražji, a boljši. Toda ravno takrat je neki francoski novinar objavil preiskavo o zasebnih domovih. V najbogatejšem pariškem predmestju je treba za dom odšteti 12 tisoč evrov na mesec! Tam so ljudi tako rekoč stradali, vse so jim odrekali, ker je bil namen ustvariti dobiček. Temu so rekli »sivi rudnik zlata« (grey gold) – iz starejših, ki se ne morejo upreti, so iztisnili denar. Ko je ta preiskava izšla, je v medijih nastal škandal – tri mesece zgražanja. Potem pa nič. Nič se ni spremenilo.

Ena od referenc za vašo knjigo je bila Simone de Beauvoir – njena knjiga Starost. 

To delo ni tako slavno, kot je slaven njen Drugi spol, ki je vpliven po vsem svetu. Knjiga o starosti je bila pozabljena. Ko je izšla moja knjiga, so se začele razprave v časopisih, po radiu, televiziji – in ljudje so na novo odkrili tudi Starost Simone de Beauvoir. V njej opiše položaj starejših in reče: »Poskrbela bom, da bo njihov glas slišan.« Ko sem to prebral, sem si rekel: točno to želim narediti tudi sam. Poskrbel bom, da bo glas moje matere slišan. Poskrbel bom, da se bo slišal glas ljudi, ki so v enakem položaju. To je čudovit projekt. Vloga intelektualca ni v tem, da reče: »Ne bom govoril v njihovem imenu.« Vloga intelektualcev, umetnikov, filmskih ustvarjalcev je, da pokažejo resničnost, da jo naredijo vidno, da prisilijo družbo, da vidi, česar noče videti, in premisli tisto, o čemer noče premišljevati. Mislim, da je to ena najlepših vlog intelektualca – govoriti v imenu tistih, ki sami ne morejo.

Če živiš v majhnem mestu, kjer so zaprli osnovno šolo, pošto, bolnišnico, železniško postajo – se počutiš prezrtega, ponižanega. Glas za nacionaliste postane protest proti prezrtosti.

In biti vedno na strani nezaščitenih. 

Nevidnih, potisnjenih na rob, neslišanih. Domovi za ostarele so način, kako družba starostnike izloči, odrine iz sebe. Mi pa jih moramo znova vključiti v družbo – jih narediti vidne, slišane. Simone de Beauvoir je to naredila že leta 1970. Potem ko je v politično vprašanje spremenila spol, je enako storila še s starostjo. To je izjemno pomembno.

Ursula Le Guin bi rekla, da je bilo treba najprej »izumiti« dotlej nevidno žensko, potem pa še nevidno staro žensko. 

Po svoje, ja. Zame je bila prejšnja knjiga, Vrnitev v Reims, ki je tudi prevedena v slovenščino, način, kako spregovoriti o svojem delavskem ozadju. Kot mlad gej sem hotel pobegniti iz svojega družbenega okolja, ki je bilo zelo homofobno, in priti v Pariz. Zanimala so me vprašanja spola, spolnosti. Skrival sem, da prihajam iz delavskega razreda, dokler nisem začel o tem pisati. Z novo knjigo pa na politični zemljevid dodajam starost. Predvsem starost, v kateri ljudje izgubijo telesno avtonomijo. Seveda obstajajo gibanja upokojencev – ko se ljudje upokojijo pri 65 letih, še lahko demonstrirajo, pišejo pisma časopisom. A ko izgubijo fizično avtonomijo, ne morejo več protestirati. Družba pa jih ignorira – ignorira položaj ljudi v domovih, ki tam živijo in umirajo. To je politično vprašanje, ki ga je treba dodati na naš mentalni zemljevid politike.

Ko je mama omagala, ste zanjo poskrbeli sinovi. Glede na to, da se mlajše generacije vse redkeje odločajo za naraščaj, bi morali kot družba iznajti tudi nove modele skrbi za ljudi na stara leta. Se vam je med pisanjem kaj utrnilo, kako bi bilo lahko na stara leta poskrbljeno za tiste, ki sami nimajo potomstva? 

Ko sem mamo obiskoval v domu in se potem z vlakom vračal v Pariz, sem razmišljal: ko bom jaz v teh letih, ko bom moral iti v dom – tega nočem, ampak če bom moral –, kdo bo skrbel zame? Saj nimam otrok. Imam partnerja, prijatelja Édouarda in še koga. Ampak če nimaš otrok in če nimaš prijateljev, si popolnoma izoliran. Ste videli čudoviti film kitajskega režiserja Wang Binga, Mrs. Fang? Gre za vas na Kitajskem. V filmu družina namesti mamo, ki umira, v osrednji prostor v hiši, v dnevno sobo. Umira tedne, pred očmi vseh. Medtem kuhajo, jedo, ona pa umira. Mi si tega ne moremo več predstavljati. Ampak če prepustimo starše institucijam, so tam zapuščeni. Kaj storiti? Nekateri arhitekti, urbanisti, zdravniki so že predlagali rešitve – recimo, da bi domove povezali s študentskimi stanovanji. Študenti bi tam živeli brez najemnine v zameno za to, da z ostarelimi preživijo dve do tri ure na dan – da z njimi gledajo televizijo, se pogovarjajo. To je boljše, kot delati v restavraciji McDonald’s, in za starejše čudovito. Obstaja ogromno zamisli. Zakaj ostajajo v predalih? Zakaj jih nihče ne uresniči?

V Franciji je leta 2023 pokojninska reforma, ki je napovedovala zvišanje upokojitvene starosti za dve leti, spodbudila množične proteste, zaradi katerih je bila ohromljena celotna država. Pri nas se o pokojninski reformi govori predvsem v jeziku kalkulacij in kompromisov, ne kot o človekovi pravici. Nam to kaj pove o različnih zgodovinskih tradicijah razrednega boja? In ali lahko družbe brez močne protestne kulture sploh ohranijo socialno državo? 

Drži, upokojitev je človekova pravica. Mama je delala v tovarni 15 let, njeno telo je bilo uničeno, trpela je bolečine v ramenih, kolenih, ne bi mogla delati do 67. leta. V ZDA za blagajnami v supermarketih vidiš ljudi, ki so stari 70, 75 let, ker morajo za preživetje še vedno delati. Zato je upokojitev izjemno pomembna človekova pravica.

Res je, da ljudje živimo dlje, kot smo v preteklosti, kar je čudovito. A hkrati morajo države najti denar za pokojnine. To je stvar odločitve družbe. V Franciji je neoliberalna agenda pripeljala do razgradnje javnega sektorja: bolnišnic, zdravstva, šol, univerz, javnega prevoza, stanovanj. Povsod so rezi v financiranje. To je politična odločitev. Nočejo zvišati davkov za najbogatejše – ki so obsceno bogati, z jahtami, hišami po vsem svetu, denarjem v davčnih oazah v Panami in podobno. Namesto tega hočejo ljudem odvzeti pokojnine, socialne pravice, denar za preživetje. To je politična izbira. Jaz se ji upiram. Hočem družbo, v kateri je javna infrastruktura živa: da imajo ljudje dostojne pokojnine, podporo, kadar so brezposelni, javno zdravstvo, šolstvo. To morajo biti prioritete – ne pa razgradnja vsega v korist bogatih. Govorijo, da bodo bogati investirali v gospodarstvo in bo vsem bolje. To se nikoli ne zgodi.

Mater sem v domu za ostarele obiskal dvakrat, ker je kmalu zatem umrla. Tam sem srečal svoje brate. eden od njih mi ni všeč – je fašist. A ker smo pomagali mami, da se preseli v dom, se nismo kregali.

Obstajajo raziskave, ki kažejo, da ko uničiš javno in socialno infrastrukturo, začnejo ljudje voliti skrajno desnico. Ko pa se infrastruktura obnovi, ljudje spet volijo levico.

Da, raziskave kažejo, da je eden glavnih razlogov za glas za skrajno desnico prav razgradnja javnih storitev. Če živiš v majhnem mestu, kjer so zaprli osnovno šolo, pošto, bolnišnico, železniško postajo, se počutiš prezrtega, ponižanega. Glas za nacionaliste postane protest proti prezrtosti. Če pa obnoviš javne storitve in pripadajočo infrastrukturo, se ljudje zelo hitro vrnejo k levici. Ne vsi, a veliko. To je neposredna povezava: stanje javnih storitev določa, koliko ljudi voli skrajno desnico.

Torej boj proti skrajni desnici ni toliko ideološki, kot je infrastrukturen? 

Gre za dostojanstvo. Če te družba ne vidi kot pomembnega, boš svoj občutek dostojanstva branil s tem, da glasuješ za skrajno desnico. Ko ni več razredne identitete ali skupnosti, če rečeva tako, tudi v smislu infrastrukture, ostane samo še nacionalna identiteta.

Zdi se, da zdaj bolj kot prej vidimo težave liberalnih demokracij in njihovo zvezanost s kapitalizmom, ki proizvaja vojne. Tudi Izrael, ki izvaja genocid nad Palestinci, je menda liberalna demokracija, prav tako države, ki ga podpirajo. 

Izrael sploh ni prava liberalna demokracija, saj Palestinci nimajo svobode gibanja po lastni državi. To, kar vidimo na Zahodnem bregu – izgon ljudi iz domov, krajo zemlje, aretacije otrok, starih osem let, ker vržejo kamen in so potem zaprti več mesecev – to je kolonialno nasilje. Seveda je povezano s kapitalizmom, a je hkrati tudi religiozno nasilje nad palestinskim prebivalstvom. Ignorira se tudi mednarodno pravo – resolucije OZN, odločbe mednarodnega sodišča. Če bi Netanjahujevo letalo preletelo Francijo, bi moral biti po odločbi haaškega sodišča aretiran. Toda če se to ne uveljavi, lahko počne karkoli. Dogajanje v Gazi je danes središče sveta. Tam je naše srce, tja gredo naše misli, naša umetnost – a hkrati vemo, da ne moremo storiti ničesar. Ko pa kaj storimo, ni nobenega odziva. Najhuje je, da evropske države genocid sprejemajo. Rečejo, da ga ne odobravajo, vendar ne storijo ničesar, da bi ga ustavile. Izrael še naprej financirajo in oborožujejo. Občutek je grozen – popolna nemoč. Ljudje umirajo, uničuje se celotna civilizacija. To je brutalnost kolonializma. Skupaj s 300 francoskimi pisatelji – med njimi so Annie Ernaux, Édouard Louis in številni drugi – smo podpisali protest proti temu stanju in pozvali vlado, naj kaj stori. Protest pristane na naslovnicah, zgodi pa se nič.

Je bil svet vedno tako poln katastrof, kot je danes? Ali pa se je nekaj radikalno spremenilo na slabše? Ob družbenih in okoljskih katastrofah se ne moremo izogniti misli, da se bliža konec sveta, kot smo ga poznali doslej. 

Seveda sam na to nimam spominov, toda po drugi svetovni vojni je bil občutek, da lahko zgradimo nekaj novega. Po vseh grozotah je obstajala volja za prihodnost. Ken Loach je posnel čudovit film The Spirit of ’45. Govori o programu britanske Laburistične stranke po vojni: ustvariti javno zdravstvo, javno izobraževanje, javni transport, stanovanja. Hoteli so zgraditi pravičnejšo družbo. Na levici je bil občutek, da je prihodnost mogoča. Seveda je bil ta program pozneje sistematično uničen – razgradili so ga konservativci, ki sovražijo javne storitve, češ da so »predrage«. A moramo poskusiti znova – prek političnih strank, ki zagovarjajo socialno pravičnost. V Franciji je to La France insoumise, v Veliki Britaniji nova levica okoli Jeremyja Corbyna, v Nemčiji Die Linke. Potrebujemo utopijo, da postanejo nemogoče stvari spet mogoče. Ponovno moramo zgraditi socialno državo, obnoviti idejo enakosti.

Najhuje je, da evropske države genocid sprejemajo. Rečejo, da ga ne odobravajo, a ne storijo ničesar, da bi ga ustavile. Izrael še naprej financirajo in oborožujejo. Občutek je grozen – popolna nemoč.

Vaše prijateljstvo s pisateljem Édouardom Luisom in filozofom Geoffroyjem de Lagasneriejem je dobro znano, spremenili ste ga v politični projekt. Kako razumete vlogo prijateljstva in intelektualne skupnosti pri pisanju in političnem delovanju? Je takšna skupnost prvi pogoj za razvijanje novih teorij, literatur in politik? 

Geoffroy, ki je danes z mano, je napisal knjigo o tem, njen naslov je Trois (Trije), v njej se ukvarja prav s prijateljstvom. Jaz sem starejši od Geoffroyja in Édouarda, kot veste, in sem pisal knjige, še preden sem ju poznal. Vedno pa me je zanimalo to, čemur sam rečem politika prijateljstva. Prijateljstvo pomeni, da se lahko zaneseš na druge ljudi – na ljudi, ki jim zaupaš in veš, da jih lahko nekaj prosiš in da ti bodo, če kaj potrebuješ, skušali pomagati. A hkrati gre za način življenja. Ker smo geji in nimamo družin, tudi nimamo otrok – nekateri geji jih imajo, mi jih nimamo –, smo popolnoma svobodni, lahko si izberemo življenje, kakršno hočemo živeti. Pogovarjamo se o vsem, predvsem pa o idejah. Ne beremo vsi enakih knjig: Édouard bere več literature, Geoffroy politično teorijo in filozofijo, jaz sociologijo in filozofijo. Pogovarjamo se o tem, kaj pišemo, o mislih, ki smo jih imeli čez dan ali ponoči. Naslednji dan rečemo: »Napisal sem ta dva odstavka, pa nisem čisto prepričan.« Potem o tem razpravljamo. Ko je knjiga skoraj končana, prosimo drug drugega, da jo prebere, nakar podamo pripombe, nasvete, tudi ostro kritiko, če je treba.

Med vami ni hierarhije? 

Ni hierarhije, ne, ne. Gre samo za to, da nekdo reče: »Imaš čas prebrati moj rokopis?« In jaz rečem: »Ja, bom.« In potem ga preberem. Ko berem Édouardov ali Geoffroyjev rokopis, njunih idej ne odkrivam prvič, saj smo o njih že prej razpravljali – odkrivam pa pisno verzijo teh idej. In jih kritiziram. Kritika je včasih precej ostra: »To ne gre, tega ne moreš reči. Na strani 200 si napisal nekaj, kar je v nasprotju s tem na strani 5.« Ni hierarhije, ni strategije. Samo zaupamo si. Namen je pomagati drug drugemu, da izboljšamo, kar želimo doseči. In ko je knjiga objavljena, ni pomembno, ali drugim ni všeč, vseeno nam je. Pomembno je, da smo mi trije prepričani, da je dosegla, kar je želela.

Simone de Beauvoir v spominih opisuje svoje in Sartrovo druženje s pisatelji, filozofi in drugimi. Ste od nje prevzeli tudi idejo življenja, kakršno želite živeti? 

Ja, gre za druženje v kavarnah, restavracijah in podobno. Njeni Spomini so bili zame izjemno pomembni, ko sem jih bral kot najstnik, želel sem živeti tako. Geoffroy v svoji knjigi navaja tudi krog okrog Andréja Gida in impresionističnih slikarjev – vedno je šlo za druženje v kavarnah, restavracijah. Prek mene pa pride še krog Michela Foucaulta, ki sem ga spoznal, ko sem bil veliko mlajši, prek prijatelja, ki je bil literarni kritik pri časniku Libération. Tudi Foucault je imel idejo prijateljstva kot načina življenja – to je celo naslov enega od njegovih intervjujev, Prijateljstvo kot način življenja. Gre za celotno tradicijo tovrstnih literarnih, intelektualnih in umetniških krogov, v katerih ljudje, ko so skupaj, gradijo nekaj novega. Ne gre le za to, da z druženjem vsak član kroga izboljšuje svoje razmišljanje, pisanje, ustvarjanje. Ustvarjajo tudi nekaj, kar je lepo samo po sebi – prijateljstvo samo. Gre za način življenja. Naj poudarim, da naše prijateljstvo ni zaprto – odprto je za druge ljudi. Imamo skupne prijatelje, pa tudi vsak svoje.

Ima takšno prijateljstvo tudi neposredni politični potencial – na kakšne načine je lahko grožnja patriarhatu, ustaljenim družbenim strukturam? In v kakšnem smislu? Morda bi morali, 60 let po hipijih, znova premisliti o možnostih ljubezni – o njenem revolucionarnem potencialu? 

Kompleksno je, ker je Geoffroy tudi moj partner, ne le prijatelj. Je moj partner, a ne živiva skupaj – živiva v ločenih stanovanjih, niti ne v istem okrožju.

Pametno.

Vidiva se vsak dan, ampak ne živiva skupaj, ker želiva ohraniti možnost pisanja, lastni prostor, lastno sobo, bi rekla Virginia Woolf. Sva Édouardova prijatelja, imava pa tudi druge prijatelje. In ja, to je politično, ker – kot Geoffroy pokaže v svoji knjigi – ko se heteroseksualni ljudje poročijo, sociološke raziskave kažejo, da nehajo hoditi ven. Nehajo se družiti. Vse manj delujejo za skupnost. Prijatelje srečujejo veliko redkeje – nekoč so se videvali vsak dan, potem enkrat na leto. To ni ista odprtost do sveta, ampak obnavlja star model življenja: par in otroci. Nikomur nočem predpisovati življenjskega sloga, ljudem ne govorim, da je njihovo življenje napačno in ga morajo spremeniti. Mi pač živimo nekaj drugega – politiko prijateljstva –, živimo zunaj družbenih norm. Včasih nas na družbenih omrežjih žalijo, ker smo trije, in na nas projicirajo svoje fantazije – kot da bi bili nekakšen seksualni trio, kar je popolnoma napačno. Ampak nas to ne briga. Ni pomembno, kaj rečejo. Norme je treba tudi deseksualizirati – lahko si si zelo blizu s kom, ki ni tvoj partner.

Nočejo zvišati davkov za najbogatejše – ki so obsceno bogati, Z jahtami, hišami po vsem svetu, denarjem v davčnih oazah v Panami in podobno. Namesto tega hočejo ljudem odvzeti pokojnine, socialne pravice, denar za preživetje.

Ni že skupno pisanje potencialno erotično? 

Ne pišemo skupaj – pišemo ločeno, skupaj zgolj razpravljamo o idejah. Ne bi mogli pisati v isti sobi. Nedavno sem gledal star dokumentarec o Simone de Beauvoir in Jean-Paulu Sartru. Vsak dan je prišla v Sartrovo stanovanje in tam sta sedela vsak na svojem koncu sobe in pisala. Sam pa, če je kdo zraven, ne morem pisati.

Mogoče potrebujemo, da bi lahko svobodno pisali, občutek, da nas med pisanjem nihče ne gleda. Kot potrebujemo tudi svojo rutino, ki je lahko drugačna od rutine drugih. 

Ko pišem, pišem deset minut, potem pa … grem v kuhinjo po kozarec vode, odprem okno, zaprem okno, si zavrtim glasbo. Drži, vsak svojo rutino imamo. Pošiljamo si fotografije, srečujemo se čim večkrat, kolikor je mogoče – to pomeni zelo pogosto. Gremo v kino, v gledališče, na koncert, skupaj potujemo. Édouard je zdaj recimo v Oslu, zato ga ni z nama. Midva ne moreva biti tam, ker sva zdaj tukaj. Ampak to je način življenja – rušimo norme o tem, kaj naj bi bilo »normalno« življenje. Ustaljena predstava je, da prijateljuješ do neke točke, potem pa pridejo zakon in otroci. Jaz nikoli nisem želel imeti otrok.

Bi si sploh lahko predstavljali pisanje in politično delovanje brez njiju? 

Da, sem si. Preden sem ju poznal. Prej. Objavil sem več knjig in bil politično aktiven, še preden sem spoznal Geoffroya in Édouarda. Sem levičarski intelektualec, od nekdaj zavezan boju za pravice skupnosti LGBT. Zanimivo je, da sem bil zelo predan boju za pravico do poroke za gejevske in lezbične pare. Napisal sem več člankov, soočal sem se z nasprotniki – psihoanalitiki, duhovniki, konservativci. Bil sem predan boju, da si geji lahko pridobijo pravico do poroke. Ampak sam se nisem želel poročiti. Mislim pa, da je pomembno, da ta pravica obstaja, ker jo nekateri potrebujejo.

Seveda, naj se poroča, kdor se hoče. 

Seveda. Zelo pomembno je. Ampak Geoffroyju sem, ko je izšla njegova knjiga, v kateri piše, da moramo razgraditi družino, rekel: ko smo se borili za pravico do poroke, so nam govorili, da uničujemo družino. Zdaj, ko rečemo, da se ne želimo poročiti, pa spet pravijo, da uničujemo družino. Vedno jo uničujemo. Karkoli naredimo, uničujemo družino. Prav – pa jo uničimo! (Preseliva se na vrt, saj bodo notranje prostore zaprli. Pregleduje sporočila in pravi, da mu piše Édouard s festivala v Oslu, kjer je že deset dni, da je utrujen in ne ve, kaj naj naredi, kako naj se dogovori z organizatorji.) Recite mu, naj pride počivat v Slovenijo. (smeh) Ko je bil Édouard junija v Ljubljani, nam je rekel, da vam nenehno pošilja videe, saj je bil nad mestom navdušen. > Ja, t o je r es, r es mi jih je pošiljal. (smeh) Ker je prijateljstvo način življenja, tudi skupaj potujemo, neskončne pogovore imamo tudi na počitnicah v Grčiji, v Italiji, morda naslednjič tudi v Sloveniji, ker sem jo zdaj odkril in je čudovita. Res se želim vrniti.