Intervju / »Nočejo zvišati davkov za najbogatejše. Namesto tega hočejo ljudem odvzeti pokojnine, socialne pravice, denar za preživetje.«

Minuli teden se je festivala Mesto knjige v Novi Gorici udeležil sloviti francoski filozof Didier Eribon, v mladosti popisovalec francoskega intelektualnega življenja in borec za pravice gejev in lezbijk, pri nas ter po svetu pa zadnja leta dodobra znan predvsem po knjigi Vrnitev v Reims, s katero se je razkril kot nekdo iz izvorno nižjega, delavskega razreda ter poskrbel, da so družbeni razredi spet postali predmet živahnih javnih razprav. Številnim avtorjem, med njimi tudi francoskemu pisatelju Édouardu Louisu, ki sodi med Eribonove bližnje prijatelje, je pokazal način, metodo, kako pisati o svojih delavskih starših, o razrednem sramu, o revščini ter kako lastno življenje politizirati. Ob Eribonovem prihodu v Slovenijo je izšla še njegova knjiga Življenje, starost in smrt navadne delavke, s katero je, kot pravi sam, na politični zemljevid poleg vprašanj spolnosti, spolne usmerjenosti in razreda dodal še starost.

V knjigi Življenje, starost in smrt navadne delavke sledite materinemu življenju: od mladih let, ko je bila delavka in politični subjekt – stavkala je, volila levico –, do starosti, ko je začela voliti nacionaliste, ter naposled do njenega fizičnega omaganja, ko ste jo z brati pospremili v dom starejših. 

Ko je bila mati mlajša, je glasovala za komunistično partijo, a ni bila njena članica. Prav tako ni bila članica sindikata, vendar je bila vedno zraven, kadar je sindikat organiziral stavko, vedno v prvi vrsti na protestih. Mater sem v domu za ostarele obiskal dvakrat, ker je kmalu zatem umrla. Tam sem srečal svoje brate. Eden od njih mi ni všeč – je fašist. A ker smo mami pomagali, da se preseli v dom, se nismo kregali. Govoril je neumnosti, jaz pa mu nisem odgovarjal. Ko je mama pristala na postelji v domu, je izgubila status političnega subjekta, saj ni mogla več hoditi. Dom, kamor smo jo dali, je bil javno financiran, to pomeni podfinanciran. Težava je bila v tem, da je bila tam zelo nesrečna. Na telefonu mi je puščala sporočila, da je deležna slabe obravnave. Poklical sem zdravnika in ta mi je rekel: »Za to, da jo spravim v kopalnico in stuširam, potrebujem dve medicinski sestri, pa nimam dovolj osebja. To je mogoče samo enkrat na teden.« To je bilo zanjo nevzdržno in je po sedmih tednih umrla. Ko jo je zeblo, ni nihče prišel. Ko se je polulala, so jo pustili čakati. Počutila se je zapuščeno, prezrto, pozabljeno. Ni mogla več protestirati na ulici, organizirati akcije, podpisati peticije. Edino, kar je lahko storila, je bilo, da mi je ponoči na telefonskem odzivniku puščala dolga sporočila.