Brez sramu

Heni Erceg

19. 9. 2025  |  Mladina 38  |  Hrvaška

Kolaps v središču Zagreba je trajal nekaj ur, kot bi bil Hrvaško obiskal kak pomemben gost. V resnici je na obisk prispel izraelski zunanji minister, sprejel pa ga je režeči se, samovšečni in brezsramni hrvaški premier s spremstvom in s tem nedvoumno pokazal, v katero skupino držav sodi Hrvaška. Predsednik španske vlade je pozval k športnemu bojkotu Izraela, Slovenija je napovedala bojkot evrovizijskega tekmovanja, če bo na njem nastopil izraelski predstavnik, Hrvaška pa je gostila Gideona Saara, enega od jastrebov iz Netanjahujeve vlade, podpornika genocida nad Palestinci, ki vsa poročila o stradanju prebivalcev Gaze razglaša za lažno propagando in grozi: »Kdor začne vojno z Izraelom, ostane brez ozemlja.« Tu je sproščeno kramljal s hrvaškim premierom, enim izmed redkih evropskih voditeljev, ki jim ni mar za to, da je večina državljanov Evrope in tudi Hrvaške doslej že ozavestila grozljivo dejstvo o množičnem stradanju Palestincev in izraelski morilski politiki. Saaru in javnosti je nakladal o podpori »rešitvi dveh držav«, za katero naj bi se zavzemale tudi druge članice Evropske unije, vendar pri tem s figo v žepu ni omenil, da k tej rešitvi seveda sodi priznanje druge države, torej Palestine. Doslej jo je sicer priznalo že 150 držav.

Če Plenković ne bi kazal tolikšne brezsramnosti, bi mu lahko pojasnili, da Palestina ima svoje ozemlje, ki je zdaj, po množičnem zločinu, izpostavljeno grobemu etničnemu čiščenju, a potem na tako imenovanem bilateralnem obisku ne bi mogel gostiti Saara in se iti politike, ki jo je predsednik Milanović imenoval strahopetno in moralno nevzdržno. Ter dodal, da se Plenković v tej civilizacijski krizi fotografira s predstavnikom razbojniške, zločinske vlade. Ta je seveda potarnal, da svet ne kaže nikakršnega razumevanja za Izrael, kot ga ni imel niti za Hrvaško v devetdesetih letih, in nas pohvalil zaradi uspešnega osvobajanja ozemlja z izvajanjem etničnega čiščenja, za kakršno si prizadeva tudi njegova vlada. Hrvaško so prav tako, kot zdaj obtožujejo Izrael, obtoževali, da je med operacijo Nevihta izvajala etnično čiščenje, pa vendar, je dejal, »se je dobro izteklo«.

Mučno je bilo poslušati mantro tega tipa o tem, da je izgon več kot 200 tisoč državljanov srbske narodnosti iz Hrvaške nekaj, kar »se je dobro izteklo« in k čemur danes teži Izrael, torej k etničnemu čiščenju Palestincev v njihovi državi. Vse to je Saarov gostitelj poslušal in nadaljeval svoj paradoksalni govor z omenjanjem potrebe po »humanitarni pomoči« Gazi, kot da pred sabo nima ravno predstavnika vlade, ki je to strahotno humanitarno krizo in neverjetno, nerazumno stradanje palestinskega civilnega prebivalstva povzročila. To neskladje s stvarnostjo, uvrščanje Hrvaške, njegovega malega fevda, med peščico držav, ki relativizirajo množični zločin v Gazi, je pripeljalo do ciničnih trditev, kot je: »Pogovarjamo se z vsemi, ki si želijo miru, konca vojne in ustavitve trpljenja nedolžnih ljudi.« In to po prijetnem druženju z ministrom režima, ki že mesece zatira palestinsko prebivalstvo.

Nič manj cinično ni, da prav vlada, ki izraža naklonjenost ustaškemu divjanju in pozdravu, pod katerim so Judje množično umirali v koncentracijskem taborišču Jasenovac, skrbi za odlične odnose z izraelsko vlado in da se bedasti hrvaški zunanji minister navdušuje nad revizionistično raziskavo, ki zanika vlogo NDH v holokavstu. Seveda se hrvaška oblast kot večni pacient, ki zavrača jemanje zdravil, pri zavračanju priznanja Palestine in podpori izraelskim zločinom uvršča v skupino, v kateri sta tudi Italija in Nemčija, državi z zloveščo nacistično preteklostjo, in ker je sama prav tako obremenjena z ustaško, antisemitsko hipoteko, s tem spet, kot pred 82 leti, stopa na stran fašističnega režima. Zato je v državi, razpeti v stalnem zgodovinskem konfliktu, samo na videz nenavadno, da najodločnejše podpornike izraelske politike najdemo prav v tistem delu družbe, ki neguje ideologijo ustaštva, torej tudi antisemitizma, in ki pod pokroviteljstvom oblasti z ustaškimi insignijami zastruplja skupnost.

Minister v vladi, ki jo vodi človek, za katerega je Mednarodno kazensko sodišče izdalo tiralico, ker je obtožen vojnih zločinov in genocida, je prišel na Hrvaško, da bi tukajšnjo vlado pohvalil, ker se je pridružila Nemčiji in Italiji, ki ju ni pritegnila francoska pobuda – napoved te države, da bo še ta mesec priznala Palestino – »ker sta verjetno doumeli, da s tem ne bomo nič bliže miru, stabilnosti in varnosti, zato je pomemben dialog«. Dialog? S kom vendar so Saar in zločinski voditelji njegove države v dialogu? Z brezčutnimi in ideološko zaslepljenimi desničarskimi podleži, kakršni so ti v hrvaški vladi, ki so izraelskega jastreba prisrčno in z vsemi državniškimi častmi sprejeli v trenutku, ko je bila Gaza že do tal požgana, brez bolnišnic, ubitih pa je bilo že strahotno veliko civilistov, 60 tisoč, od tega več kot 18 tisoč otrok. Prav tega Saara številni dokumenti vplivnih tujih nevladnih ustanov obtožujejo kršenja mednarodnega humanitarnega prava v Gazi in ga razkrinkavajo kot zagovornika politike uničenja, množičnega razseljevanja … Kakorkoli, hrvaški premier je državljane svoje države spet prignal v moralno popolnoma nevzdržen samoprezir.