Matija Solce / Glasbenik in lutkar, ki nas poziva h kreativni mobilizaciji za Gazo

»Naši prijatelji v Gazi so razseljeni, ker molčimo, ker smo sokrivci. Izkoristite svoje odre, uporabite ulice, trgovine, delo, šole, akademije, svojo družino, vse izdelke, ki jih kupujete. Bodite angažirani, bodite aktivni. Razmišljajte. Odzivajte se. Govorite. Komunicirajte. Ustvarjajte.« S temi besedami je glasbenik, lutkar, režiser, performer, organizator in aktivist Matija Solce (1981) pospremil nastop svoje mednarodne glasbeno-gledališke skupine Fekete Seretlek na nedavnem češkem festivalu Lodžie Worldfest.

Večkrat nagrajeni vsestranski ustvarjalec – pred nekaj dnevi je na 13. bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije v Mariboru za predstavo Harms je kriv! prejel nagrado za najboljšo predstavo ter nagrado za igro in animacijo – priznava, da se mu je v zadnjih dveh letih, odkar smo priča genocidu Izraela nad palestinskim ljudstvom, perspektiva povsem obrnila na glavo. Še bolj se mu zdi, da mora biti umetnost kritična in angažirana, sicer »nima smisla. Lahko je zabavna, ampak še vedno angažirana. To pa pomeni, da obrača perspektivo gledalca, ga spravlja v kritičen odnos – do sebe, do družbe, do sveta, do gledališča samega.«

Umetnik, ki je doktoriral iz alternativnega gledališča in lutkarstva na praški Akademiji za uprizoritvene umetnosti DAMU, nato pa tam več let tudi poučeval, je doma in po svetu znan kot vsestranski glasbenik in lutkar, čigar nastopi in predstave se pogosto napajajo v improvizaciji ter prepletu glasbe in gledališča. Precej dni na leto živi iz kovčka in s svojimi nekonvencionalnimi predstavami navdušuje po vsem svetu. Je tudi neumoren iniciator, povezovalec in organizator, ki bdi nad alternativnim lutkovnim gledališčem Teatro Matita, deluje v številnih glasbenih zasedbah – poleg prej omenjene Fekete Seretlek denimo še v Triu Katastrofa in zasedbi Grad Gori! –, pod njegovim okriljem pa brsti tudi festival Plavajoči grad oziroma Floating Castle v okolici gradu Snežnik.

Izmed vseh njegovih dejavnosti osrednje mesto pripada mednarodnemu umetniškemu projektu Etno Histeria World Orchestra, ki že dve desetletji vsako leto poveže na desetine vrhunskih glasbenikov z vsega sveta in pri katerem deluje kot mentor. Orkester v nekaj dneh ustvari več kot dve uri dolg koncertni program – brez not, po posluhu, predvsem skozi medsebojno izmenjavo znanja in kulturne dediščine. Vselej pa je tudi družbeno angažiran. Letos je denimo na festivalu Plavajoči grad v okviru FLOAT 2 GAZA, iniciative umetnikov za zrušenje blokade v Gazi, z vsem srcem bil in igral zanjo. Tudi tokratni festival Plavajoči grad je bil nepozaben. Z vzpostavitvijo neposredne spletne in radijske povezave mu je uspelo, vsaj začasno, prebiti blokado in združiti glasbenike z vsega sveta s palestinskimi glasbeniki v skupni izvedbi koncertnega dogodka. Za desetletno Saro Hamed Elkarnavi, ki bi morala prek videopovezave nastopiti z otroškim zborom Ahaziž, a jo je nekaj dni pred dogodkom umorila izraelska bomba.

»Večja ko je kriza, večja ko je travma, večja je tudi potreba po umetnosti,« razmišlja. »V takih situacijah umetnost postane pomembnejša kot kadarkoli prej. Med vojnami je bila eno najmočnejših orodij preživetja in upora – in zdaj je spet čas za to.« Verjame, da je mogoče z umetnostjo sprožiti mehko revolucijo. Na festivalu Plavajoči grad je letos avgusta denimo vzniknila tudi pobuda Global Art Mobilization, ki povezuje umetnice in umetnike ter kulturne delavce proti genocidu, jih nagovarja k povezovanju in sodelovanju z umetniki iz Gaze ter spodbuja k temu, da svoje glasove in platforme uporabijo kot protest in orodje upora. Sam to poskuša početi povsod, kamor gre.

»Cilj je, da se ta sistem, ki kapital in vojno dobičkarstvo postavlja pred človeška življenja, razgradi do temeljev. Toda preveč smo razdrobljeni. Vsak kriči zase, vsi pa si želimo isto. Zato moramo nujno stopiti skupaj. Če se kot družba združimo, lahko naredimo resno revolucijo, primanjkuje pa nam zavedanje o naši moči. Potrebujemo raznolike, kreativne akcije, stavke, bojkote s skupno koordinacijo na vseh področjih – od šol do zaprtja pristanišč. Dokler se Gaza ne bo dotaknila našega vsakdana, bomo dopuščali genocid. Bojkotirajmo institucije, ki ga dopuščajo.« Matija Solce vas zato poziva: »Začnite z majhnimi kreativnimi diverzijami. Povezujte se. Vztrajajte. Tu gre za preživetje našega človečanstva.«

* V rubriki Portret sodelujemo z več fotografinjami in fotografi. Matjaž Tančič (1982) bo z nami do 21. novembra.