Miro Cerar, lepa duša

Več kot leto dni že gledamo čudno sago. Takole gre: predsednica republike ima po funkciji neodtujljivo pravico, da se sama odloči, koga bo državnemu zboru predlagala za guvernerja Banke Slovenije. Hkrati pa imajo državni zbor, parlamentarne stranke in tudi vsak poslanec posebej pravico, da se odločijo, ali bodo njenega kandidata sprejeli oziroma potrdili. In kako se tej situaciji reče? Popolnoma normalno politično stanje ravnotežij med vejami oblasti. Na predsednici republike je, da najde kandidata ali kandidatko, ki bo imel najboljše strokovne reference ob hkratni izvoljivosti. Oziroma: še bolj naravnost rečeno – predsednica republike je plačana, da zvozi skozi te čeri. To je njena služba.

Seveda, zadeva je zahtevna. Stranke imajo svoje preference. Gibanje Svoboda na primer vztraja, da naj postane guvernerka sekretarka na ministrstvu za finance Saša Jazbec – ki pa je predsednica noče predlagati, ker se ji zdi neprimerna. Kar je seveda legitimno stališče – pa čeprav ga predsednica nikoli ni pojasnila. Je pa vsakemu od nas že jasno, da je po letu dni preigravanj čas, da vsi stopijo korak nazaj. Ampak ne. Ne Robert Golob ne Nataša Pirc Musar tega ne naredita. Trmarita.

Z neprimerno lepšimi besedami in pravniškim jezikom je vse to v Odmevih na TV Slovenija dejansko povedal pravnik Miro Cerar, danes dekan Pravne fakultete. A kaj, ko med gledanjem nismo mogli pozabiti, kdo te besede izreka. Prav ta isti Cerar, ki je bil nekoč tudi sam predsednik vlade in je že prvo resno imenovanje – šlo je za slovensko komisarsko mesto v evropski komisiji – opravil na popolnoma enak način. Odločil se je namreč, da gre za vsako ceno – politično ceno – v Bruselj njegova osebna prijateljica Violeta Bulc, ki ni imela političnih izkušenj. Zaradi njene hoje po žerjavici in šamanskih prepričanj se nam je smejala celotna evropolitika, približno tako resno pa so nas še dolgo časa tudi jemali. Pa ne kažemo s prstom na Violeto Bulc, ampak nanj – ki je na visokem položaju prav tako nemudoma zašel in se odločal na podlagi popolnoma napačnih kriterijev?

Saj se strinjamo, da nekdo, ki je bil v politiki, ne more biti nato do konca življenja »kaznovan« za svoje neumnosti, storjene v času, ko je bil funkcionar. Ampak saj Cerarju ni nič hudega. Danes je dekan. Kot politik pa se res ni izkazal. In tokrat ni govoril o pravu, ampak o politiki, kjer je tudi njemu – njegovemu egu – spodrsnilo.