Fiume o morte!

za +

»Eja, eja, eja, alala!«

Na Reki – no, na Fiumeju – se je nekoč, pred drugo svetovno vojno, vse – od ulic do šol in vojašnic – imenovalo po Gabrieleju D’Annunziu, italijanskem pesniku, pisatelju, dramatiku, vojnem heroju, letalcu, nacionalistu, iredentistu, demagogu in fenu hrtov (»Drhtijo od želje po ubijanju«), ki je leta 1919 s svojimi grenadirji okupiral Reko in za petnajst mesecev postal njen gospodar, njen diktator, njen duce. Preizkus njene krvi. Reški Italijani so jokali, D’Annunzijevi grenadirji pa vzklikali: »Fiume ali smrt!« In: »Eja, eja, eja, alala!« Jasno, oba slogana si je izmislil D’Annunzio. Drugega so takoj posvojili tudi fašisti.

D’Annunzio, karizmatični influencer, stvaritelj nove Italije (»Skozme govori glas mojega rodu«), hujskaški slavilec vneme, vitalnosti in žrtvovanja, ogizdani fen jasnovidk, klicanja duhov, škornjev mrtvih vojakov in kunilingusa, findesièclovski dekadent, ki je znal dirigirati razbeljenim množicam, ekstazi, čustvom, strastem in norosti, je hlepel po kataklizmičnem nasilju, zato ne preseneča, da so se po Reki, ki jo je prelevil v »čudežni otok«, »otok blagoslovljenih v neskončnem morju zgodovine«, »svetilnik, ki sije sredi oceana bede«, »najbolj italijansko od vseh mest« in »avantgardo vseh narodov«, iz dneva v dan valili vojaški spektakli, sveti obredi, črne uniforme, parade, baklade, shodi, prapori, svečane zaprisege, ognjemeti, ceremonije, himne, čaščenja herojev, viharna glasba, okovani škornji, marši, skandiranje množic, nadljudje, pitne daritve s češnjevim likerjem pred napadi, kult mladosti, procesije, praznovanja in čaščenja ljubljenega vodje in »Eja, eja, eja, alala« – to so bili izrazi brutalne sile. Na Reki je odprl vrata fašiziranemu razbojništvu. Ali kot pravi njegova biografinja Lucy Hughes-Hallett: »Črne srajce, pozdrav z iztegnjeno roko, pesmi in bojni klici, slavljenje moškosti in mladosti in patrie in žrtvene daritve, vse to je Reka videla že tri leta pred Mussolinijevim prihodom v Rim.«

Fašisti so od njega prevzeli tudi smrtonosno politiko spektakla, skvadre, vzklike (ne le »Eja, eja, eja, alala«, temveč tudi »Me ne frego« ipd.), liturgično strukturirane govore in ljudožerski nasmeh, njegovo ustavo Reke – alias Kvarnersko listino – pa so razglasili za »očrt modela fašistične države«. Nič čudnega, da je v Mussoliniju videl le svojega vulgarnega imitatorja. Hitlerja – »grozovitega klovna« – je preziral, toda oba, Hitler in Mussolini, sta se učila pri njem. Igor Bezinović na reških ulicah ne najde prav dosti lokalcev, ki vedo, kdo je bil D’Annunzio, najde pa dovolj lokalcev, ki hočejo igrati D’Annunzia in njegove vojake, tako da lahko posname svoj rimejk, svoj re-enactment, svojo rekonstrukcijo, svojo dekonstrukcijo D’Annunzijeve okupacije Reke. D’Annunzio je 13. julija 1920 fašistom navdušeno in patetično čestital za požig slovenskega Narodnega doma v Trstu.

Fašizem se je po uvodnem zastoju in parlamentarnem porazu preporodil prav v Trstu in na Reki, kjer je D’Annunzio pokazal, kako se to počne. In Bezinović, ki se z D’Annunzijevo umetnostjo ne ukvarja (estetizacija nasilja je itak del fašizma), namiguje, da je d’annunzijevski protofašizem preživel ne le v navijaških obredih, bakladah, vzklikanjih, fanatizmu in kultu privrženosti nogometnim klubom, temveč tudi v tem, koliko malih ljudi – Rečanov, Italijanov, celo nekdanji poveljnik hrvaških osamosvojiteljev – hoče igrati D’Annunzia. (art)

TcXmHlsdjp0