Sabrina Carpenter: Man’s Best Friend

+ + +

Še preden je sedmi album najaktualnejše ikone Disneyjevega laboratorija idolov ugledal luč sveta, se je na glasbenico usul plaz očitkov zaradi avtoseksističnega ovitka, kakršen bi prizadel še Sašo Lendero – na njem pevka na kolenih z roko sega proti moškemu v obleki, ki jo drži za lase. Seveda je bila ta zamišljena kot kritika objektiviranja žensk. Se opravičujemo!

Potem ko je Katy Perry s katastrofalnim lanskim albumom 143 bržkone končala kariero, je vlogo arhetipa navihane pop dive prevzela Sabrina Carpenter. Njena persona je spogledljiva in hudomušna retronostalgična karikatura ameriških pin-up deklet, kakršno poznamo iz spotov že omenjene Katy Perry. Da meri na sam vrh popa, je nakazala s komadom Espresso, enim najpogosteje predvajanih, a tudi brezveznih singlov leta 2024. Vajo je letos ponovila s skladbo Manchild, ki v šaljivem tonu serje po seksi, a glupem bivšem. Drugače od Taylor Swift, mojstrice tega žanra, so njeni moški zgolj pesniška sredstva, brez telesa in biografije. Sabrina Carpenter v svojih nerodnih romancah pogosto menja vlogo žrtve in rablja. Vzburjajo jo odgovorni moški, zaradi katerih ji po stegnih tečejo solze. Včasih jo mori izkazovanje pretiranega spoštovanja, ki zbuja občutek nezaželenosti, ne mara pa niti osvajalnega leporečja. Ponekod poje o nekoč grdih dečkih, ki jo zdaj, ko so moški, rajcajo, skorajšnjih razvezah, ki jih preprečijo blowjobi, pa tudi o tem, da bi rada, da prideš noter ... na ogled njene hiše.

Sabrina Carpenter ni pesnica, ki bi odstirala različne odtenke telesnosti, pač pa ženska, jasna v svojih željah in potrebah. Kljub eksplicitnemu govorjenju o seksu ali pa prav zaradi njega njene pesmi ne zbujajo poželenja. Erotičnost je tu komična in karikirana, številni klišeji o odnosih med ženskami in moškimi pa delujejo kot fantazije iz prejšnjega stoletja. Ko v Go Go Juice stopi v čevlje Carrie Bradshaw in opisuje dopoldansko happy hour popivanje v iskanju seksa, se spomnimo, da njeni vrstniki (letnik 1999) večinoma niti ne pijejo alkohola, kaj šele, da bi zjutraj hodili v bare.

Ne pomaga, da je glasba mučno vaniljeva, preplet tropov popa osemdesetih let, yacht rocka, countryja in disca. Krivec je ponovno superproducent Jack Antonoff, zaradi katerega Taylor Swift, Lorde, Lana Del Rey in druge glasbenice zvenijo vse preveč podobno. Prepoved produkcije za pet let! Kdor veliko visi na internetu, je že zasledil viralni mem tako imenovane bež mame, praviloma bogate sodobne ženske, ki ima rada nevtralne barve (cunje in interjer), vozi enoprostorca, posluša mainstreamovsko muziko in živi urejeno družinsko življenje, o katerem poroča na dolgočasno speglanem profilu na Instagramu. Ta album je ena sama bež barva.