»Travma se je preoblikovala v bolezen«

Družinsko drevo italijanske pisateljice Widad Tamimi, po izobrazbi politologinje in magistrice mednarodnega prava, ki že več let živi v Ljubljani, se za ta čas morda zdi nenavadno. Njena mama prihaja iz družine tržaških Judov, ki so pred drugo svetovno vojno emigrirali v Združene države Amerike, oče je iz družine palestinskih beguncev in se je preselil v Italijo, da bi postal pediater.

Praktično ves svet ima danes v mislih genocid v Gazi in se prepira o izraelsko-palestinskem konfliktu. Ste se o njem kdaj prepirali tudi doma? 

Zanimivo je, da se moji družini nista nikoli prepirali o Izraelu in Palestini. Moja judovska družina je bila odločno antisionistična in trdno prepričana, da Judje ne morejo doseči svoje varnosti na račun drugega prebivalstva. Zato so se odločili, da ne bodo nikoli stopili na tla Izraela. Pravzaprav sem to odločitev prva izzvala sama, ko sem pri 18 letih odpotovala v Izrael, ker sem ga hotela videti na lastne oči. Moj oče se ni mogel nikoli vrniti, Palestincem po izraelskih zakonih ta pravica namreč ne pripada. Materin oče pa se je zaobljubil, da ne bo nikoli odšel v Izrael, saj ga je že misel na to, da bi zavzeli tujo ozemlje, globoko vznemirjala.

V Sloveniji je judovska skupnost razmeroma šibka. Velik del svojega življenja ste preživeli v Italiji, kjer je ta vendarle večja. Morda je prav zato Slovencem kdaj težko razumeti stisko, ki jo ob dogajanju v Gazi občutijo tudi Judje. 

V Italiji smo po 7. oktobru z manjšo skupino Judov začeli razpravljati o tem. Ni bilo lahko – obsoditi lastno ljudstvo in priznati njegove napačne poteze je vedno težka naloga. Odziv je pogosto zanikanje. Izrael pa je dogajanje spretno izkoristil za širjenje pripovedi o žrtvi, ki ga ščiti pred odgovornostjo. Doživeta travma se je preoblikovala v bolezen, ki presega nacionalne meje in je postala mednarodno vprašanje. Hkrati je Izrael ustvaril pripoved, ki zmotno enači antisionizem z antisemitizmom. Ta popačitev je postala tako vsesplošna, da so celo Judje, ki nasprotujejo zločinom Izraela, označeni za antisemite.

Imajo države z bolj prisotno judovsko skupnostjo hkrati večjo težavo obsoditi zločine Izraela? Francija se je šele nedavno odločila za priznanje Palestine, Nemčija, vemo, ima s tem še zmeraj težavo, podobno je z Italijo. 

Različni odzivi na ravnanje Izraela niso nujno povezani s številom Judov v posamezni državi. Nemčija in Italija se zlasti težko soočata s tem, da Izrael deluje kot fašistična država in kolonialna sila, ki ohranja sistem apartheida, zaradi svoje zgodovinske krivde. A hkrati se velik del svetovne judovske skupnosti odkrito upira genocidu: judovski akademiki so opozorili, da se v Gazi dogaja genocid, po svetu lahko spremljamo proteste.

Izjemno težko se je soočiti z bolečo resnico, da so lahko tisti, do katerih čutimo pripadnost, morda dejavno vpeti v nečloveška dejanja. A človečnost zajema svetlobo in temo – to sobiva v vsakem od nas. Moramo pa si prizadevati, da naši temnejši nagibi ne bi zasenčili naše boljše narave. Žal je to spoznanje, ki sta ga Izrael in mednarodna skupnost spregledala. Podcenili smo globoke psihološke učinke genocida. Ko zremo v prihodnost, je bistveno, da odpremo oči za to resničnost. Ni dovolj zgolj obnoviti državo ali njene fizične strukture. Soočiti se moramo tudi s psihološkimi ranami, ki ostanejo. Celjenje zahteva zavezo k razumevanju in spravi z globljimi brazgotinami, ki jih za seboj pušča konflikt.

Nekateri Judje, ne samo izraelska vlada, se kljub temu sklicujejo na svoje korenine, ko vsakršno kritiko Izraela označijo za antisemitizem. Pa lahko etnični izvor, pravzaprav karkoli, res opraviči nasilje, genocid v Gazi?

Nič ne more opravičiti nasilja. Humanitarno pravo obstaja, da določa pravila vojne in zagotavlja smernice za države in za osvobodilna gibanja. Oba, Izrael in Hamas, je mogoče – in bi ju morali – poklicati na odgovornost v okviru zakonov, ki jih že imamo. Čeprav je mednarodno pravo še v povojih in se pogosto spoprijema s težavami pri uveljavljanju, nam je ponujena priložnost za rast in razvoj naših sistemov ter pravičnosti. Ključno je prepoznati, da danes zločinov in neukrepanja naših držav pri preprečevanju genocida ne bo presojala le zgodovina; sodišča nas bodo poklicala na odgovornost. Ostati moramo zavezani k spoštovanju teh standardov. Zagotoviti moramo, da bo pravici zadoščeno in da se bodo prihodnje generacije lahko učile iz naših napak. Samo s priznanjem in soočanjem s temi vprašanji lahko upamo, da bomo gradili pravičnejši in do človeka prijaznejši svet.

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>