Naša vest / Zakaj Evropa genocidu ne zmore reči genocid?

Znamenito Gledališče Maksima Gorkega v Berlinu velja za enega najbolj radikalnih, politično angažiranih in subverzivnih sodobnih gledališč v Evropi. Opredeljuje se kot »postmigrantsko«, to pomeni, da v ospredje predstav postavlja predvsem teme rasizma in razmerij moči v družbi, na oder je večkrat postavilo tudi vprašanje izraelsko-palestinskega konflikta, z njim pa sodelujejo ustvarjalci različnega etničnega izvora. V gledališču delujejo ustvarjalci iz Izraela in tudi ljudje iz različnih bližnjevzhodnih držav, iz Sirije in tudi Palestine. Po 7. oktobru 2023, ko so Hamasovi borci vdrli na jug Izraela, ubili okoli 1200 ljudi in zajeli 250 talcev, Izrael pa se je odzval z brezkompromisnim etničnim čiščenjem Palestincev in rušenjem Gaze, ki potekata še danes, se je to znašlo v težavnem položaju.

Vodstvo gledališča se je hitro odzvalo z izjavo in se v skladu z nemškim državnim interesom (Staatsräson), ki veleva, da »varnost Izraela nikoli ni predmet pogajanj«, kot je pojem leta 2008 v knesetu opredelila takratna nemška kanclerka Angela Merkel, enostransko postavilo na stran Izraela. Tisti mesec pa odpovedalo ponovitev predstave The Situation (Situacija) v režiji Jael Ronen, ki v resnici odlično zajame trenutek, v katerem so se v Berlinu, kjer sta močni obe, muslimanska in judovska skupnost, takrat znašli mnogi. Predstava na oder namreč postavi Noo, izraelsko Judinjo, in njenega moža Amirja, Palestinca z izraelskim potnim listom, Karima in Lailo, ki sta prav tako Palestinca, vendar sta odraščala v begunskih taboriščih, ter Hamoudija, Sirca, katerega rodno mesto je oblegal ISIS. Peterica se znajde v Berlinu, na začetnem tečaju nemščine, kjer v nizu večinoma nelagodnih, čeprav tudi s humorjem prepredenih dialogov in monologov preizprašujejo vse od vprašanja nemške kolektivne krivde zaradi holokavstva do izraelsko-palestinskega konflikta in drugih nerešenih vprašanj na Bližnjem vzhodu.

Številni ustvarjalci so bili do odločitve gledališča kritični, med njimi tudi hišni režiser Sebastian Nübling. »Iz moje perspektive je bilo zavzetje takšne drže vodstva za gledališče zagotovo škodljivo,« je za Mladino povedal aprila lani, ko je gostoval v Slovenskem mladinskem gledališču. »Ampak je obenem tudi zelo težko navigirati kulturno ustanovo skozi nemški ’Staatsräson’.« Tamkajšnje kulturno ministrstvo je na neki točki zahtevalo, naj kulturne ustanove podpišejo klavzulo, da podpirajo boj zoper antisemitizem v Nemčiji. To pa je vključevalo tudi, da niso kritične do izraelske vlade. »V tem smislu lahko razumem, da so potrebne strategije, kako pravzaprav preživeti v takšnem okolju in kako poskrbeti za preživetje zaposlenih in tistih, ki sodelujejo z gledališčem.«

Francija in Nemčija čutita, da dogajanje na Bližnjem vzhodu zadeva tudi njuno identiteto, zato je ta danes na resni preizkušnji.

Nemčija je, ko pride do izraelsko-palestinskega konflikta, zaradi svoje antisemitske zgodovine in holokavsta med drugo svetovno vojno, v katerem je bilo sistematično pomorjenih šest milijonov evropskih Judov, zagotovo specifična. Ta greh je za Nemce ostal večen opomin, ki je pomagal na novo oblikovati nemško povojno identiteto, in pomeni občutek zgodovinskega dolga, ki ga Nemčija še zmeraj čuti do judovskega naroda. Hkrati ima težavo izkoreniniti svoje rasizme. Od leta 2015, ko je sprejela več kot milijon beguncev z Bližnjega vzhoda, je protimuslimanski diskurz, ki ga dodatno podpihuje skrajno desna Alternativa za Nemčijo, močno v porastu. In vztraja tudi še zmeraj prisotna antisemitska manjšina. V državi, ki je toliko naporov vložila v to, da bi izkoreninila antisemitizem, so se po 7. oktobru, kot v tridesetih letih prejšnjega stoletja, na nekaterih hišah turške četrti Berlina pojavile Davidove zvezde.

»Imam prijatelja, eden je migriral v Berlin iz Izraela, tudi zato, ker se ni strinjal s politikami izraelske vlade, drugi je Sirec. Ko sta se preselila v Berlin, sta verjela, da sta končno svobodna,« je ta sentiment pomagal ponazoriti Nübling. »A potem je prišel 7. oktober. In bilo je, kot bi jima kdo snel rožnata očala.«

Nemčija ni edina takšna država, podobno je s Francijo, kjer živita največja judovska skupnost v Evropi in ena največjih muslimanskih skupnosti. Tudi tam je zato močno prisoten protimuslimanski diskurz; prav v Franciji ima korenine teorija zarote o le grand remplacement ali »veliki zamenjavi«, ki govori o tem, da želijo Evropejce zamenjati muslimani, in jo pomagajo podpihovati pri skrajno desnem Nacionalnem zboru, v francoskem kolektivnem spominu pa vztrajajo dogodki iz leta 2015, ko so skrajneži Islamske države – istega leta, kot je prišlo do napada na prostore satiričnega tednika Charlie Hebdo – v Parizu pobili 130 ljudi. In vztraja tudi antisemitizem. Tako kot v Berlinu so se po 7. oktobru tudi na nekaterih hišah v Parizu pojavile Davidove zvezde, največ v 14. okrožju na levem bregu reke Sene.

Naložbe podjetij iz EU v Izrael so leta 2023 dosegle vrednost 72,1 milijarde, Izrael pa je v evropsko gospodarstvo vložil 66 milijard evrov.

Ti antagonizmi močno oblikujejo nemško in francosko družbeno ozračje, ki se je po zadnji eskalaciji izraelsko-palestinskega konflikta samo še zaostrilo. Kot je nedavno v oddaji Intervju na TV SLO 1 poudaril dr. Ivan Krastev, bolgarski politolog in eden trenutno najzanimivejših evropskih mislecev, obe državi čutita, da dogajanje na Bližnjem vzhodu zadeva tudi njuno identiteto, zato je ta danes na resni preizkušnji, pri vprašanju genocida v Gazi pa ne gre več zgolj za spore v zunanji politiki – kar dojemamo kot zunanjo politiko, je skoraj povsod tudi notranja. Povedano drugače: »V Evropi vedno radi govorimo, da imamo skupne sanje. Verjetno res, naše more pa so samo nacionalne.« V resnici se, ko pride do dogajanja v Gazi, večina evropskih držav srečuje z močnimi notranjimi trenji, kar seveda vpliva tudi na uglašenost 27 držav članic Evropske unije (EU) pri sprejemanju skupnih odločitev.

Čeprav so ta manjša, iz slovenske, etnično precej homogene perspektive pa je težko razumeti na primer nemški ali francoski primer, politična trenja vztrajajo tudi v Sloveniji. Če bi bila trenutno na oblasti desna vlada, Slovenija zagotovo ne bi priznala Palestine in sprejela sankcij zoper Izrael, njen nastop na mednarodnem parketu pa bi bil povsem nasproten.

Ni skrivnost, da opozicijski prvak Janez Janša goji prijateljske odnose z Izraelom, njegova zadnja vlada pa je podpirala izraelske interese. Leta 2021, ob spopadih med Izraelom in Hamasom, je simbolno podprla Izrael, ko je ukazala izobesiti izraelske zastave na vladno palačo, Slovenija je v času njegove vlade razglasila Hezbolah za teroristično organizacijo, na skupščini Svetovne zdravstvene organizacije pa glasovala proti resoluciji za trajno oskrbo okupiranih palestinskih ozemelj s cepivi, zdravili in medicinsko opremo. Decembra 2020 je Janša kot premier tudi obiskal Tel Aviv, kjer se je sestal z izraelskim premierom Benjaminom Netanjahujem in se, kot je kasneje razkril portal Oštro, srečal s predstavniki podjetja NSO, izdelovalcem vohunskega programa Pegaz, ki ga je za prisluškovanje novinarjem in političnim nasprotnikom uporabila madžarska vlada Viktorja Orbána. Slovenske institucije programa naposled sicer niso kupile – vsaj teoretično pa to še ne pomeni, da Janša ali kdorkoli drug tega ne bi mogel uporabljati, saj NSO svojo tehnologijo ne le prodaja, temveč zmogljivosti Pegaza daje tudi v najem.

Janševa SDS je prav tako članica združbe strank, poimenovane Mednarodna demokratska unija, v kateri najdemo več kot 80 desnih, konservativnih strank, med njimi ameriške Republikance, Orbánov Fidesz in pa Netanjahujevo stranko Likud. Februarja 2024 je ta združba organizirala obisk v Izrael, na katerem se je Janša sestal z delom Netanjahujeve ministrske ekipe ter odšel v kibuc Kfaz Aza, ki so ga 7. oktobra napadli pripadniki Hamasa. Nazadnje je Izrael obiskal marca letos, ko se je udeležil mednarodne konference o antisemitizmu, imenovane Ambassadors of Truth (Ambasadorji resnice), kjer so se zbrali predstavniki evropske skrajne desnice – francoskega Nacionalnega zbora, Švedskih demokratov in španskega Voxa, udeležil pa se ga je tudi predsednik Republike Srbske Milorad Dodik. Kot slavnostni govorec je Janša na dogodku sedel v prvi vrsti.

Janša se seveda oportuno zgleduje po drugih evropskih nacionalistih in se je tudi pri vprašanju genocida v Gazi poenotil z vzhodnoevropskimi zavezniki, ki veljajo za največje podpornike Izraela in Netanjahujeve vlade. Orbán, denimo, je Netanjahuja aprila, kljub tiralici Mednarodnega kazenskega sodišča, gostil v Budimpešti – tam ga je pričakala rdeča preproga, sprejet je bil z vojaškimi častmi. »Če državo Izrael pogledamo danes, je skoraj kot sanjski projekt za številne vzhodnoevropske nacionaliste,« je v omenjenem intervjuju pojasnil Krastev. »To je gospodarsko zelo uspešna država. Tudi pri informacijski tehnologiji in tehnološkem razvoju so izraelski dosežki osupljivi. Je majhna država, ki se je sposobna braniti. Jedrska sila z izjemno učinkovito vojsko, kar se je izkazalo v primeru Libanona in Irana. Je demokracija, ki ima močne etnične temelje. To je država Judov. Je pa tudi država, ki je z Združenimi državami Amerike (ZDA) razvila zelo poseben odnos.« Če bi številna nacionalistična gibanja v vzhodni Evropi vprašali, kakšno državo si želijo, bi najbrž odgovorili podobno, pravi Krastev – demokracijo, ampak etnično demokracijo, tehnološko visoko razvito, vojaško neodvisno, z dobrimi odnosi z ZDA. »To verjetno pojasni marsikaj.«

Tako kot so v Sloveniji vnetljive razprave o partizanih in domobrancih, zapuščina druge svetovne vojne še zmeraj velja za sod smodnika tudi drugod. In vedno se začne z Judi.

Netanjahu ponuja privlačen model politike tudi v drugih pogledih. V njem nekateri vidijo pomembnega ideološkega zaveznika, samodržca, ki se požvižga na mednarodna pravila, ko gre za doseganje političnih ciljev. Tako kot ameriški predsednik Donald Trump ali ruski predsednik Vladimir Putin. Netanjahu volitve obravnava kot vojno. Obtožbe o korupciji mu ničesar ne morejo, preprosto se ne primejo, ker so mu njegovi volivci pripravljeni vse odpustiti. Hkrati se ves čas slika kot žrtev, krivdo pa zmeraj zvali na druge – tiste, ki nasprotujejo izraelski vladi, oklicuje za antisemite, za vse ostalo pa krivi muslimane. To so strategije, s katerimi uspevajo danes nacionalisti in jih eden za drugim poskušajo posnemati, predvsem to počnejo nacionalisti iz vzhodne Evrope.

A pomembna je tudi vzhodnoevropska zgodovina. Judje so bili v preteklosti praktično ves čas preganjani. Prvi večji moderni val judovskih migracij v Izrael, znan tudi kot prva alija, se je začel prav v Rusiji že po letu 1881 kot posledica pogromov nad Judi v vzhodni Evropi. Politični sionizem, ki stremi k ustvarjanju večinsko judovske države na palestinskem ozemlju, je bil dejansko eden izmed vzhodnoevropskih nacionalizmov. Druga alija iz Rusije je bila organizirana po pogromih v Kišinjevu na začetku novega tisočletja, ko so bili na palestinskem ozemlju ustanovljeni tudi prvi kibuci. Antisemitske politike so bile povod za množične selitve Judov iz Vzhodne Evrope, sledila sta vzpon nacizma v Nemčiji in naraščanje preganjanja Judov po vsej Srednji Evropi. Judom, ki so poskušali ubežati drugi svetovni vojni, je to omejevala Velika Britanija, ki je po prvi svetovni vojni dobila mandat nad Palestino. Kot so priseljevanje Judov čez Atlantik omejevali Američani. Do množičnih priseljevanj je nato prišlo po ustanovitvi izraelske države leta 1948 in nato spet v 90. letih prejšnjega stoletja ob razpadu Sovjetske zveze.

Kot je opozoril madžarski zgodovinar dr. Ferenc Laczó v reviji Razpotja (2019), se pogosto pozabi tudi, da je bil zločin holokavsta večinoma storjen na predvojnem ozemlju Poljske in Sovjetske zveze, kjer so stala nekatera glavna uničevalna taborišča. Judje iz vzhodnoevropskih držav so bili velika večina, precej čez pet milijonov oziroma 90 odstotkov vseh žrtev holokavsta, pri čemer so zgolj Judje iz predvojne Poljske pomenili približno polovico žrtev. Z odprtjem Vzhoda po letu 1989 in razpadom Sovjetske zveze je v fokusu razumevanja druge svetovne vojne pristalo tudi vprašanje kolaboracije z nacisti. Romunija med vojno denimo ni bila okupirana – a je njihova ultranacionalistična Železna garda vseeno vneto pomagala nacistom pobijati komuniste, Jude in Rome. Slovaška je bila prva država, ki je leta 1942 svoje judovsko prebivalstvo deportirala v AuschwitzBirkenau. Nemci so prav tako med vojnimi ujetniki rekrutirali tako imenovane Trawnikimänner (»možje iz Trawnikov«), pripadnike različnih sovjetskih narodnosti, ki so pomagali izvesti operacijo Reinhard oziroma načrt za izničenje Judov v okupirani Poljski. Nacisti so sklenili, da je popolno uničenje evropskih Judov mogoče izvesti že med vojno »šele potem, ko je napad na Sovjetsko zvezo razkril vnemo pomembnih slojev lokalnega prebivalstva, da sodelujejo pri genocidnem nasilju proti Judom«, je zapisal Laczó.

To je pomemben del zgodovinskega sentimenta, ki ima svoje posledice – tako kot so v Sloveniji vnetljive razprave o partizanih in domobrancih, zapuščina druge svetovne vojne še zmeraj velja za sod smodnika tudi drugod. Na Nizozemskem, kjer je bilo med drugo svetovno vojno pobitih največ Judov v Zahodni Evropi (kar 75 odstotkov oziroma okoli 100 tisoč), so na začetku leta na primer javno objavili seznam okoli 425 tisoč oseb, osumljenih sodelovanja z nacisti med nemško okupacijo. Nizozemci so bili ob tem šokirani, številka je res vrtoglavo visoka, tisti, ki so na seznamu našli svojega starega očeta ali kakšnega drugega sorodnika, pa so se težko izognili občutku sramu. Takšnih primerov je po Evropi, ki jo je tako močno zaznamovala druga svetovna vojna, mogoče najti veliko. Eden takšnih je denimo pisatelj in odvetnik Ferdinand von Schirach, ki velja za enega najuspešnejših nemških avtorjev. Njegov ded je bil Baldur von Schirach, nacist, vodja Hitlerjeve mladine, ki je bil na nürnberških procesih obsojen na 20 let zapora zaradi zločinov proti človeštvu. Ko je na začetku meseca nastopil v nemški pogovorni oddaji Markus Lanz na televiziji ZDF, ga je voditelj izzval z vprašanjem, kaj meni o tem, da mednarodni pravniki Izraelovo ravnanje v Gazi opredeljujejo kot genocid. »Nihče z mojim priimkom nima pravice še naslednjih 500 let karkoli reči o tem,« je odgovoril.

Eno je zgodovinski sentiment, nelagodje, ki se skriva za štirimi stenami in po družinskih kosilih ter sem pa tja iz zasebnosti pride tudi na plano. Drugi razlog, zakaj je dobršen del EU v takšnem krču, ko pride do Izraela, pa je preprosto – kapital. Julijsko poročilo nizozemskega Centra za raziskave o multinacionalnih družbah, ki temelji na podatkih Mednarodnega denarnega sklada in Eurostata, je pokazalo, da je bila leta 2023 vrednost tujih neposrednih investicij EU v Izraelu skoraj dvakrat večja od vrednosti naložb ZDA. Skupne naložbe držav članic EU v Izrael so tako dosegle vrednost 72,1 milijarde, naložbe ZDA pa 39,2 milijarde evrov.

Pri tem so bila za kar dve tretjini naložb EU v Izrael odgovorna nizozemska podjetja. To je mogoče deloma razložiti s položajem Nizozemske kot davčne oaze, zaradi česar je Nizozemska druga največja izvorna in ciljna država neposrednih tujih investicij na svetu. Zato bi bil velik del teh naložb lahko tudi »fantomski«, vendar jih je po podatkih nizozemske centralne banke le 12 odstotkov izviralo iz navideznih podjetij, ki v resnici ne poslujejo na Nizozemskem. Po višini naložb s 7,7 milijarde evrov sledi Luksemburg (prav tako davčna oaza), s petimi milijardami Nemčija ter Francija s 3,6 milijarde evrov.

Države članice EU so hkrati največje prejemnice izraelskih naložb. Izrael je v evropsko gospodarstvo predlani vložil 66 milijard evrov, kar je sedemkrat več kot v ZDA. Daleč največ na Nizozemsko (47,3 milijarde), sledijo Ciper (sedem milijard) – še ena davčna oaza, ki zaradi neposredne bližine z Izraelom goji pomembne poslovne in strateške odnose, predvsem v zadnjem obdobju pa so Izraelci tam začeli na veliko nakupovati nepremičnine –, Nemčija (pet milijard) ter Madžarska z 1,4 milijarde evrov.

Mednarodni denarni sklad bo podatke o neposrednih tujih naložbah za leto 2024 objavil šele pred koncem leta. Vendar pa je iz podatkov poročila Agencije Združenih narodov za trgovino in razvoj jasno, da se je svetovni obseg neposrednih tujih naložb v Izrael v lanskem letu še povečal. Tako kot se je za milijardo, na več kot 40 milijard evrov, povečala tudi trgovina med EU in Izraelom. Po podatkih evropske komisije in baze podatkov Združenih narodov Comtrade, ki beleži trgovanje med državami, je kar tretjina celotne izraelske trgovine z blagom potekala z EU, natančneje je ta znašala 42,6 milijarde evrov, kar je več kot deset milijard evrov več kot trgovina z ZDA. Do povečanja je prišlo predvsem na račun večjega izvoza iz EU – v Izrael je izvozila za 26,7 milijarde evrov blaga, predvsem strojev in transportnih naprav. Nemčija je med letoma 2019 in 2023 denimo prispevala 30 odstotkov uvoza orožja v Izrael. Po podatkih nemškega parlamenta so bila med 7. oktobrom in majem 2025 podeljena izvozna dovoljenja za vojaško opremo v Izrael v vrednosti 485 milijonov evrov.

Janša se oportuno zgleduje po drugih evropskih nacionalistih in se je poenotil z vzhodnoevropskimi zavezniki, ki veljajo za največje podpornike Netanjahujeve vlade.

»V celoti gledano je vzhodna Evropa najtesneje poravnana z Izraelom predvsem zaradi povezave z ZDA in neposrednih koristi od Izraela. Srednja Evropa je razpeta med zgodovinski spomin na holokavst, antisemitizem in pragmatizem. Zahodne in južne države so razklane zaradi migracij in notranjih etničnih skupin. Severne pa se vsaj deklarativno uveljavljajo kot zagovornice človekovih pravic in univerzalizma, čeprav tudi njih najedajo podobni problemi s priseljenci kot bivše kolonialne države,« je zagate, v katerih se je ob genocidu v Gazi znašla EU, strnil zgodovinar dr. Božo Repe. »Posledično je ta razdeljena in v tem smislu ujetnica notranjih razlik, geopolitičnih interesov in zgodovinskih bremen, kar je tudi sicer njena značilnost, zaradi katerih je neučinkovita ter izgublja pozicijo v svetu, ki se prerazporeja od Zahoda k Vzhodu in na Jug.«

Kljub temu je evropska komisija ta teden državam članicam predlagala delno zamrznitev trgovinskega dela pridružitvenega sporazuma med EU in Izraelom. Ukrepi, ki bi jih morale še odobriti države članice, bi uvedli dajatve na uvoz blaga iz Izraela v vrednosti približno 5,8 milijarde evrov, je poročal bruseljski časnik Politico, ukrepi pa bi bili bolj simbolični kot ekonomsko usodni za Izrael, saj bi zajeli le 37 odstotkov skupnega izvoza v unijo in pustili trgovino s storitvami ter finančne transakcije nedotaknjene. Poleg tega je evropska komisija predlagale sprejetje sankcij zoper izraelska ministra za nacionalno varnost Itamarja Ben-Gvira in ministra za finance Bezalela Smotriča, ki ju je Slovenija (poleg nekaterih drugih držav) že pred časom razglasila za nezaželeni osebi. A za sprejetje ukrepov in sankcij bo spet potreben konsenz držav članic EU – to pa se je doslej izkazalo za pretrd oreh. Seveda zato, ker je veliko članic še vedno na strani Izraela.

Neodvisna preiskovalna komisija Sveta za človekove pravice Združenih narodov je v ta teden predstavljenem poročilu o dogajanju v Gazi potrdila, da Izrael v Gazi izvaja štiri od petih genocidnih dejanj iz konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida – gre za ubijanje, povzročanje hudih telesnih ali duševnih poškodb, namerno ustvarjanje življenjskih razmer z namenom uničenja celotnega ali delnega palestinskega prebivalstva ter ukrepe, ki so namenjeni preprečevanju rojstev. V Gazi se dogaja genocid.