Še malo, pa bodo streljali talce!

Leta 2023 je v Ameriki za posledicami strelnih ran umrlo 46.728 ljudi. »Epidemija nasilja s strelnim orožjem je unikatno ameriški problem,« piše na portalu organizacije Brady, ki že desetletja sistematično preučuje ta »unikatno ameriški problem« in ki svari: v Ameriki vsak dan ustrelijo 327 ljudi – od tega jih 117 umre.

Charlie Kirk je bil eden izmed njih.

Kirk – ministrantsko karizmatični organizator ameriške desnice, krščanski nacionalist, republikanski operativec, populistični provocateur, reden gost Bele hiše in Mar-a-Laga, motivacijski papež krščanskega krila generacije Z, eden izmed najvplivnejših neizvoljenih Američanov (ko se je zaradi »Epsteinovih dosjejev« sprl in za kratek čas razšel s Trumpom, je Belo hišo stresla panika) in mobilizator trumpjugenda, znan po viralnih šotorskih javnih razpravah pred entuziastičnimi študentskimi in spletnimi množicami – je bil fanatičen zagovornik drugega amandmaja ameriške ustave, ki varuje posest in rabo strelnega orožja, prejšnji teden, 10. septembra, pa je na Univerzi Utah Valley, kjer je v okviru svojega potujočega šova Dokažite, da se motim (Prove Me Wrong), populističnega agitpropovsko-evangelizacijskega spektakla (v Ameriki načelo ločenosti države in verskih skupnosti ni ravno samoumevno), odgovarjal na vprašanja študentov, padel pod strelom puške, ki jo varuje prav drugi amandma.

Desnica je skušala potem vse – celo Evropejce in Slovence – prisiliti v žalovanje za Kirkom, svojim novim mučenikom. Kar pa je težko, celo nemogoče. Ne pozabite, kaj je govoril in oznanjal. Rekel je, recimo, da ni nič hudega, če vsako leto toliko in toliko ljudi umre zaradi posledic strelnih ran, ker umrejo za drugi amandma (za regulacijo strelnega orožja ni hotel slišati) … da ne prenese besede »sočutje«, češ da gre za »newagevski izraz, ki dela veliko škode« … da splav ne pride v poštev, ker je to kot »Auschwitz« (če bi njegovo hčerko pri desetih letih posilili, bi morala roditi – »Otrok bi se rodil«) … da so transspolne osebe kot belci, ki se maskirajo v črnce … da je bilo sprejetje zakona (Civil Rights Act), s katerim so odpravili rasno dikriminacijo na javnih krajih in zagotovili rasno integracijo šol, napaka … da črnke »nimajo takšne možganske moči, da bi jih lahko jemali resno,« in da »morajo zato, da bi jih jemali resno, delovno mesto ukrasti belki« … da se mora žena scela in povsem podrediti možu (kar je pričakoval tudi od Taylor Swift: »Podredi se svojemu možu, Taylor – ti nisi glavna«) … da hočejo »demokratke umreti same brez otrok« … da kontracepcijske tabletke ženske delajo »jezne in zagrenjene« … da je za žensko rojevanje otrok »pomembnejše od dobre kariere« … da naj se fant nikar ne poroči s punco, s katero imata nasprotna politična stališča … da so faksi »otoki totalitarizma« … da je islam »meč, s katerim levica reže vrat Ameriki« … da se ljudje sploh ne bi smeli nikoli upokojiti (ker upokojitev in pokojnine niso v skladu z Biblijo, kjer o tem ni ne duha ne sluha) … da pripadniki skupnosti LGBTQIA+ nimajo pravice do pravic … da bi bilo treba smrtne kazni izvajati javno in da bi jih morali gledati tudi otroci.

Kirk je bil promotor političnega nasilja: brutalno je demoniziral priseljence, geje, transspolne osebe, črnce, muslimane itd., trdil je, da so prave žrtve rasizma belci.

Kirk, bogato budžetirani stroj za evangelizacijo, spreobračanje in radikalizacijo študentarije in mladine, je s svojo teokratsko, rasistično, patriarhalno, protipriseljensko, križarsko retoriko zaobšel nadzor in test tradicionalnih medijev – podkasti in družbena omrežja, kjer je kraljeval, so pač nefiltrirani, povsem odprti za laži, konspirologijo, blef in sovražni govor, vedno znova prikazan kot »free speech« (hej, mi samo sprašujemo!). Spominjal je na pridigarja: bil je amwaysko elokventen, direkten in artikuliran, demagoško ljudski, odločen in agresiven, bombastično prepričljiv, nalezljiv in navedljiv – z milijoni privržencev in podružnicami na 800 kampusih. Njegove javne razprave, v katerih je vrtel naivne, liberalne, pravičniške in nepripravljene študente (glejte, kaj vam delam, pa nisem hodil na faks!), so bile mobilizacijski nabori. Bil je eden izmed tistih, ki so desnici pomagali prevzeti internet in ki so mlade, predvsem fante – generacijo Z, še vedno parkirano pri starših, naveličano milenijske progresivnosti, politične korektnosti, prebujenosti, multikulturnosti, podnebja, ženskih pravic in teorije spola, socialno prestrašeno (kje bomo stanovali?), utopljeno v ekonomski negotovosti, ideološko zmedeno – speljali na desno, skrajno desno, karseda skrajno desno in v Trumpov žep. Poznal je njihov jezik, bral je njihove misli in meme, imel je avtomatične črno-bele odgovore na vsa vprašanja, postal je njihov »prijatelj«, delal se je outsiderja, znal je dirigirati masi, jezi, resentimentu in ogorčenju, z detabuizacijo tem, topik in pozicij pa je ustvaril vtis skupnosti, politično gibanje in polmilijonsko vojsko hardcore aktivistov.

Toda to, kar je govoril in oznanjal, je bilo preveč vulgarno, preveč žaljivo, preveč primitivno, preveč strupeno, preveč fundamentalistično, preveč nasilno in preveč fašistoidno, da bi lahko za njim žalovali vsi (in da bi lahko rekli, oh, kaj je genocid v Gazi v primerjavi s smrtjo Charlieja Kirka). Ni bil Martin Luther King. Hotel je dobiti kulturno vojno. Videti je bil kot groteskna, obscena vrnitev potlačenega (vsega tistega, čemur se je morala desnica v času defenzive in izgubljene kulturne vojne odpovedati), kot teološki standup Trumpovega slogana »Naredimo Ameriko spet veliko«. S tem, kar je oznanjal, je namreč lepo opisal, kako bi bila videti Trumpova »spet velika Amerika« – kot patriarhalna, totalitarna, teokratska republika Gilead, ki jo poznamo iz Dekline zgodbe. Da bi za njim žalovali? No way.

Toda atentat nanj, njegov uboj, pa je vendarle treba obsoditi, boste rekli. Vsekakor. A tudi tu imate silen problem: obsojanje teh brezumnih ubojev in pobojev na ameriških šolah – in sploh ubojev s strelnim orožjem v Ameriki – je že zdavnaj izgubilo smisel in pomen. Ubojev s strelnim orožjem je preprosto preveč – vrstijo se drug za drugim, kot po tekočem traku, nezadržno in neusmiljeno. Streljanje sledi streljanju. Danes tam, jutri drugje, pogosto na isti dan na več krajih. Ljudje so otopeli – ne dohajajo več. Koliko Američanov je že letos – pred Kirkom – umrlo zaradi posledic strelnih ran? Osemnajst tisoč? Dvajset tisoč? Nekaj ur pred Kirkovim ubojem je najstnik, okužen z neonacizmom, rasizmom in antisemitizmom, na koloradski gimnaziji Evergreen ustrelil dve dekleti. Časa za obsojanje tega pokola tako rekoč ni bilo.

Ne ubija puška – ubijajo ljudje, pravijo zagovorniki drugega amandmaja in deregulacije strelnega orožja. Težava je v tem, da Amerika množično in serijsko proizvaja ljudi, ki ubijajo. Ja, ko v roke dobijo orožje, ubijajo. Orožje pa jim v roke daje drugi amandma.

Kaj se bo zgodilo, ko bodo Američani, ki jih je zapeljal Kirk, ugotovili, da je tudi Trump prevarant, ki deli in vlada – medtem ko se oni pobijajo med sabo? Se to že dogaja?

Lahko obsojajo drugi amandma – a nič ne pomaga. Kakor tudi nič ne pomaga, če obsojajo šolske pokole s strelnim orožjem. Ameriški fantje prihajajo – in ubijajo. Da bi Ameriko malce razelektrili, jih od časa do časa pošljejo v kak Irak. Ne da to kaj spremeni – najprej pobijajo iraške družine, ko se vrnejo, pa pobijejo še svoje družine.

Molimo, da ni eden izmed nas!

Spencer Cox, guverner ameriške zvezne države Utah, je rekel: »Triintrideset ur sem molil, da če se je že ravno moralo to zgoditi pri nas, da vsaj tega ne bi bil zagrešil eden izmed nas. Da bi se kdo pripeljal iz druge države, da bi kdo prišel iz tujine.« In dodal: »Mislil sem, da bi nam bilo lažje, če bi lahko preprosto rekli: Hej, tega tukaj ne počnemo!«

Kaj je v resnici upal, ko je molil, da Kirkov morilec ni bil »eden izmed nas«, je na dlani: upal je, da je morilec kak »ilegalni« priseljenec, kak musliman ali Afroameričan ali Mehičan ali Portoričan ali član venezuelske tolpe Tren de Aragua ali član salvadorske tolpe MS-13, no, kak tujec, magari kak aktivist skupnosti LGBTQIA+ ali liberalec ali levičar ali socialist ali volivec demokratske stranke.

Gotovo – bilo bi jim lažje, če bi se izkazalo, da je Kirka ustrelil kdo z desničarskega seznama dežurnih demonov. »Ilegalni« priseljenec, aktivist skupnosti LGBTQIA+, levičar – saj veste, tisti, ki jih Trump razglaša za zlo. Ki jih množično in brutalno izganja. Ki jih – s talibskimi izvršnimi ukazi o obstoju le dveh bioloških spolov – briše. Tisti, ki ne sodijo v Ameriko. Tisti, ki ne sodijo »k nam«. Tisti, ki ne sodijo »med nas«.

»Žal ta molitev ni bila uslišana,« je vzdihnil Cox, ki je Trumpa najprej zavračal in potem podpiral in spet zavračal in spet podpiral in trdil, da ga ni volil ne leta 2016 ne leta 2020, in ga je energično podprl leta 2024, po spodletelem poskusu atentata nanj pa mu je pisal: »Želim, da veste, da resnično verjamem, da je Bog sodeloval pri vaši rešitvi. Prav tako si ne znam predstavljati, kaj bi se zgodilo z našo državo, če vaše življenje ne bi bilo čudežno rešeno. Vaše življenje je bilo rešeno. Zdaj imate zaradi tega čudeža priložnost storiti nekaj, česar trenutno ne more storiti noben drug človek na svetu: združiti in rešiti našo državo.«

Toda na njegovo in Trumpovo veliko žalost se je izkazalo, da je Kirkov morilec natanko »eden izmed nas« – Tyler Robinson, tih, miren, samotarski in sramežljiv 22-letni študent iz Utaha, čistokrvni belec iz zelo tradicionalne, konservativne, republikanske, protrumpovske mormonske družine, fanatične zagovornice drugega amandmaja in slogana »Naredimo Ameriko spet veliko«. Oče, vernik strelnega orožja in drugega amandmaja, ga je izuril in očitno izmojstril v ljubezni do strelnega orožja in streljanja – vozil ga je na razstave in tržnice orožja, na strelišča. Robinson, ki je v otroštvu in najstniških letih tako ponosno in suvereno poziral s težkim orožjem (tako kot njegova »gun toting« mama!), je Kirka tako precizno, tako brezhibno, tako profesionalno in tako smrtonosno nedvoumno zadel, da so bili pripadniki specialnih enot in ostrostrelci prepričani, da ga je likvidiral profi – ostrostrelec, specialec. A tu je ironija: drugi amandma – ob obilni podpori desnice in orožarskega lobija – ameriške mladeniče spreminja v ready-made ostrostrelce in specialce.

Robinson se je vdal policiji, za njegovo vdajo pa je poskrbel oče, ki ga je prepoznal na tisti FBI-jevi fotografiji, tako da lahko rečemo le: nič čudnega, da ga je oče takoj prepoznal! Verjetno si je – pač v slogu Penelope, Odisejeve žene – rekel: Tako dobro lahko na tako daleč zadene le Tyler, moj sin!

Robinson je morbidni simptom ameriške politične polarizacije – zblojen od te čedalje neznosnejše, strašljivejše, pošastnejše politične polarizacije, ki meji na državljansko vojno.

Kri nekaj pomeni!

Tudi za atentatorja, ki je izpeljal spodleteli napad na Donalda Trumpa, so najprej upali in molili, da je »tujec«, »ilegalni« priseljenec, transspolna oseba, levičar, woke aktivist, ateist, drag queen ali pa vsaj registrirani volivec demokratske stranke, a ta molitev, žal, ni bila uslišana, saj se je izkazalo, da ga je ustrelil, no, obstrelil (da ga je torej za ušesa), Thomas Matthew Crooks, tih, miren, samotarski in sramežljiv 20-letni fant iz Pensilvanije, ponosni član strelskega kluba, registrirani volivec republikanske stranke, čigar zapisi na družbenih omrežjih so, kot je poročal FBI, vključevali komentarje, ki so »očitno odražali antisemitske in protipriseljenske teme« in »zagovarjali politično nasilje«.

Ne, ni bil levičar (kot je trdil Trump, ki se je razglasil za žrtev »radikalnega levičarskega političnega nasilja«), temveč »eden izmed nas«. Tako kot Tyler Robinson, za katerega so najprej pisali, da je bil registrirani volivec republikanske stranke, kar ni bilo res. Potem so pisali, da je bil privrženec demokratičnih socialistov – tudi to ni bilo res. Potem so pisali, da je bil »indoktriniran z levičarsko ideologijo«, verjetno zato, ker je na tulcu izstreljenega naboja in na nabojih, ki jih je pustil za sabo, pisalo »Hej, fašist! Ujemi to!«, »O bella ciao, bella ciao, bella ciao, ciao, ciao« in »Če to bereš, si gej LMAO«, a to so bolj ko ne memi in troli, zelo priljubljeni v spletni subkulturi in računalniških igricah (Helldivers 2, Far Cry 6 ipd.), tako da jih ni mogoče jemati dobesedno, temveč z odskokom, ironično, metaforično, parodično (Robinson se je za noč čarovnic itak maskiral v »tipa iz nekega mema«). Recimo: verz »O bella ciao, bella ciao, bella ciao, ciao, ciao«, ki naj bi »dokazoval« njegovo levičarstvo (desničarji so se brezmejno razveselili, ko so izvedeli, da je Robinson živel s transspolno osebo), je v živahnem, igrivem kontekstu spletnega trolanja in računalniških igric dobil povsem drugačen pomen. Še več: s tem verzom, ki ga je najbolj popularizirala igrica Hearts of Iron 4, na spletu trolajo levičarje (in skrajni desničarji jo igrajo, da lahko igrajo naciste).

Tudi Robinson, ki je zrasel v entuziastični MAGA-družini, je – podobno kot guverner Cox in še številni drugi desničarji, republikanci – odnos do Trumpa stalno spreminjal: najprej je bil zanj, potem proti njemu, pa verjetno spet zanj in spet proti njemu. Nekateri izmed tistih, ki so ga poznali, so rekli, da ne razumejo, kaj se je zgodilo z njim: »Bil je iz izrazito protrumpovske družine – zdaj pa tole.« Drugi so povedali, da mu »Trump in Charlie nista bila preveč všeč«.

Desničarska razlaga pa gre takole: Robinsona so doma, v družinskem okolju, vzgojili v pridnega, poštenega trumpovskega MAGA-desničarja, na faksu pa so ga potem »indoktrinirali v levičarsko ideologijo«. Le kako bi lahko bilo drugače? Desničarji – Trump in magovci – v univerzi vidijo le tovarno levičarske indoktrinacije (zato je treba univerzam vzeti denar, jih spraviti pod nadzor ipd.), ki nedolžne Američane spreminja v geje, transspolne osebe, woke aktiviste, drag queens, morilce.

Toda: ko je Robinson ustrelil Kirka (čigar smrt se je prelevila v avtomatični, viralni, ubikvitarni, neizogibni snuff), ni ravnal tako, kot da se je radikaliziral na levo, ampak tako, kot da se je radikaliziral na desno. Take reči na ameriških šolah – in drugod (od Parklanda do Highland Parka, od El Pasa do Pittsburgha, od Buffala do Uvaldeja) – počnejo fantje, ki so okuženi s skrajnodesničarsko ideologijo, obsedeni z orožjem, nasiljem, patriotizmom, rasno čistostjo, rasno vojno, etničnim čiščenjem, nacizmom, zanikanjem holokavsta, teorijami zarote in karizmatičnim avtokratom, ki bo naredil red, sovražno naravnani do demokracije, medijev, znanosti, žensk, abortusa, multikulturnosti, »zatiralskih« elit, politične korektnosti, »kulturnega marksizma«, »boja za socialno pravičnost«, »ideologije spola« in »parazitskih« manjšin ter prepričani, da so jim tujci – migranti, nebelci, priseljenci – ukradli domovino (in moč), da jo morajo dobiti nazaj (»veliko« kot nekoč), da belci postajajo »drugorazredni državljani«, da jih novi svetovni red, etnične manjšine in ilegalni priseljenci vse bolj molzejo in izrivajo, da so žrtve vse hujših predsodkov in vse hujše diskriminacije – genocida, »velike zamenjave«. Liberalne elite jih hočejo zamenjati z nebelci, Judi, feministkami in skupnostjo LGBTQIA+, belske dežele pa so ustvarjene za belce, so javkali in oznanjali: Meje nekaj pomenijo! Identiteta nekaj pomeni! Kri nekaj pomeni!

Ja, vsi ti morilci so skrajni desničarji. Radikalizirani, fašizirani. Nikoli ni skrivnost, kaj jih podžiga. Vedno je na dlani, kam politično sodijo – na skrajno desnico. Teorije zarote – recimo tiste o »veliki zamenjavi« in »genocidu nad belci« – prelevijo v orožje za množično uničevanje. Trumpa volijo prav zato, ker je homofob in rasist – in prav zato, ker je nacionalist in fašist. Ker priseljence – rasistično – razglaša za »živali« in »psihopatske morilce«, »spolne plenilce otrok«, »gangsterje«, »dilerje« in »barabe« in ker jim – fašistoidno – očita, da »uničujejo« Ameriko, da imajo »slabe gene« in da »zastrupljajo kri naše dežele«.

Tipični ameriški proizvod

Kirk, ki je svojo mladinsko mobilizacijsko organizacijo Turning Point USA ustanovil pri 18 letih ( ja, bil je na misiji, ozaljšan z milijonskimi donacijami magnatskih donatorjev desnice, ki so v njem videli Jezusa generacije Z), je bil iz tega testa. In Robinsona so gnetli v tem testu. Kdo je torej streljal, ko je streljal Tyler Robinson? Je streljal levičar ali desničar? Je streljala »levičarska ideologija« s puško MAGA-desnice? Je streljal drugi amandma? Je streljala polarizacija? Je streljala druga državljanska vojna? Je streljal toksični trk ameriškega brenda nasilja, populistične retorike, manične polarizacije, nacionalne paranoje in tistega smrtnega boja, v katerega sta v Ameriki ujeti obe strani, leva in desna, republikanska in demokratska? Je streljal mem? Sta hkrati streljala levičar in desničar?

Groyperji se borijo za še bolj tradicionalne in konservativne vrednote, kot so čista nacija, rasizem, ksenofobija, resentiment, homofobija, antifeminizem, antisemitizem, blokirane meje.

Robinson je morbidni simptom ameriške politične polarizacije – zblojen od te čedalje neznosnejše, strašljivejše, pošastnejše politične polarizacije, ki stalno meji na državljansko vojno. Zblojen od Amerike, ki politične težave rešuje z nasiljem (orožja je na pretek). Zblojen je tako kot vsi tisti fantje (fantje, fantje, fantje, vseskozi in vedno in neprestano sami fantje!), ki so se izgubili v ameriški neoliberalni noči, ki jih delajo internet, algoritmi in vsakdanji fašizem še bolj izgubljene, še bolj sfukane, še bolj morilske in ki že tja od pokola na gimnaziji Columbine streljajo in pobijajo po ameriških šolah. Ti fantje so tipični ameriški proizvodi. Made In USA!

Na Univerzi Utah Valley je streljalo to, kar se v Ameriki ponavlja. Nič novega. Nič posebnega. Drugi amandma – deregulacija strelnega orožja – je Ameriko pognal v hladno spiralo neskončnega nasilja. Charlieja Kirka ne bi bil rešil niti neprebojni jopič.

A kot rečeno: Robinson je ravnal tako, kot da se je radikaliziral na desno, ne na levo. Njegov atentat na Charlieja Kirka je v vsakem primeru slaba novica za desnico: če se je radikaliziral na levo, potem je prav mogoče, da je Kirka ustrelil, ker je desničarsko MAGA-ideologijo, s katero so ga v mladosti doma indoktrinirali, začutil kot veliko, strašno prevaro, kot strup, kot pranje možganov, kot indoktrinacijo, pa je hotel v Kirku ubiti svojo otroško, mladostno, družinsko MAGA-indoktrinacijo – in tisto ideologijo svojega notranjega Kirka? Nič, MAGA-ideologija, s katero so ga v mladosti indoktrinirali, je bila tako toksična in zadušljiva in travmatična (kot posilstvo), da je bilo lahko prebujenje le katastrofalno.

Kot bi rekli Američani: »The chickens are coming home to roost.« Tyler Robinson, »eden izmed nas«, ki je »zašel«, se je v nekem smislu vrnil domov – in Američani zdaj vidijo posledice vrnitve domov. Vprašanje je le, kaj se bo zgodilo, ko bodo Američani, ki jih je zapeljal Kirkov propagandni stroj, ugotovili, da je tudi Trump prevarant, da torej deli in vlada – medtem ko se oni pobijajo med sabo, sam bajno bogati.

Sfukanec internetne ideologije

Atentat na Kirka se zdi tudi produkt dinamike na desnici, zato je treba pri zgodbi o tem atentatu upoštevati vojno na skrajni desnici, ki je že leta in leta tako očitna, viralna in disruptivna, da jo je nemogoče spregledati, kaj šele zamolčati.

Pa poglejmo. Zakaj je Robinson ustrelil Kirka? Ker se z njim ni strinjal, pravijo. Okej. Nekoč se je – zakaj se nenadoma ni več? Ker je bil Kirk preveč skrajen, preveč ekstremen, preveč radikalen? A kaj, če je bilo ravno nasprotno: kaj, če ga ni ustrelil zato, ker je bil preveč skrajen, preveč ekstremen in preveč radikalen, temveč zato, ker je bil premalo skrajen, premalo ekstremen in premalo radikalen?

Ameriška skrajna desnica, ki se je še ne tako davno prodajala pod blagovno znamko alt-right (alternativna desnica, Alternativa za Ameriko, če hočete), namreč ni imela le enega velikega, razvpitega, kontroverznega, karizmatičnega influencerja. Drugi, še živ, je Nick Fuentes, 27-letni belski krščanski nacionalist, ksenofob, homofob, nativist, seksist, antisemit, slavilec Hitlerja in zanikovalec holokavsta (Judje nas zatirajo, trdi, sami so krivi za antisemitizem, vpleteni so bili v teroristični napad na Ameriko 11. septembra 2001 ipd.), ki leta 2021 ni mogel prehvaliti pučistične zasedbe Kapitola, saj je pri njej – tako kot leta 2017 pri zloglasnem rasistično-neonacistično-antisemitskem shodu v Charlottesvillu (Virginia) – aktivno sodeloval. Ja, »eden izmed nas«.

Groyperji so skušali Kirka javno – na odprti sceni – čim bolj sprovocirati in kompromitirati. Hoteli so reči: Kirk je fejk – mi smo pravi konservativci!

Fuentes, ki so ga vrgli s številnih družbenih omrežij (tudi z YouTuba in TikToka) in ki ga je Trump leta 2022 – skupaj z drugim viralnim, patološkim antisemitom, reperjem Kanyejem Westom (alias Yejem) – mirno gostil v Mar-a-Lagu (označil ga je za »impresivnega«, »lojalista«), je prav tako sprožil pravo evforijo in gibanje. Njegovi sledilci in privrženci, imenovani groyperji, se borijo za tradicionalne, krščanske, konservativne vrednote, kot so družina, čista nacija, rasizem, ksenofobija, resentiment, homofobija, antifeminizem, antisemitizem, blokirane meje.

Groyperji so »desno krilo republikanske stranke«, kot pravi Fuentes. Ekstremno krilo. Fašistoidno krilo. Republikansko stranko hočejo sovražno prevzeti, jo »brcniti v prihodnost« in jo preleviti v »res reakcionarno stranko«, odpraviti volitve in ukiniti kongres.

Klasični, tradicionalni desničarji so zanje mevže, »uničevalci bele Amerike«, toda vojne niso napovedali le njim, temveč tudi samemu Charlieju Kirku, češ da je premalo skrajen in preveč zmeren, da torej ni dovolj probelski, dovolj rasističen in dovolj nacionalističen, da je pri priseljencih, skupnosti LGBTQIA+ in Izraelu preveč popustljiv, da so njegova stališča premehka in prešibka. Kirkova organizacija Turning Point USA, mašina za spreobračanje študentske populacije, se je distancirala od groyperskega belskega nacionalizma, češ da je »odvraten in neameriški«, sam Kirk pa na svojih debatnih shodih ni hotel razpravljati s Fuentesom (varnostniki ga niso spustili blizu), zato so se v razprave z njim množično, sistematično in agresivno zapletali groyperji, ki so ga skušali z vprašanji, kot recimo »Ali lahko dokažete, da se bodo naši belski evropski ideali ohranili, če naše dežele ne bodo več sestavljali potomci belih Evropejcev«, javno – na odprti sceni – čim bolj sprovocirati in kompromitirati (leta 2024 so začeli digitalno vojno proti Trumpu in ga skušali prisiliti v radikalizacijo, ekstremizacijo, fašizacijo stališč do rase in priseljencev). Hoteli so reči: Kirk je fejk – mi smo pravi konservativci! To so bile »groyperske vojne«.

Memi na tulcih nabojev, ki jih je Robinson, za katerega zdaj oblasti pravijo, da je bil LGBTQIA+ (pa čeravno, kot trdijo insajderji, precej bolj ustreza opisu incela, neprostovoljnega celibatneža, ki ne more do punc, pa si omisli femboya, fanta, ki postane njegova punca), pustil za sabo, so bolj ko ne groyperski. In zlahka si ga predstavljamo, kako v vlogi groyperja na shodu Dokažite, da se motim provocira, sabotira in minira Kirka. Robinson je ravnal, kot da bi bil groyper (čeravno menda ni bil). Ali bolje rečeno: strel, ki je ubil Kirka, je bil tetoviran tudi z vojno za prevlado na ameriški skrajni desnici.

Kar seveda pomeni, da je Robinsona indoktrinirala ideologija, napaberkovana iz diametralno nasprotnih in protislovnih sporočil – internetna ideologija. Nič konsistentnega. Le nenačelna, mehanična eklektika. Robinson je pobiral tu in tam, povsod – kot goba. Napaberkoval je meme, »rdeče tabletke«, konspirološke fragmente, zablodele koščke ideologij, male viralne skrajnosti, različne perspektive, odbitke jeze, algoritmirana čustva, metafore strahu pred svetom, brutalno odtujenost in osamljenost, apokaliptiko, fenovski nihilizem, kakofonični kaos – tako pa deluje internetna ideologija, ki ga je indoktrinirala, radikalizirala in militarizirala in ki jo proizvajajo družbena omrežja (Facebook, TikTok, X ipd.), last magnatov, Trumpovih petoliznikov.

Na Univerzi Utah Valley smo videli, kaj se zgodi, ko internetni kaos eksplodira v resnični svet.

In internetna ideologija, ki pa jo vendarle obvladuje, uokvirja, intonira, podžiga in zastruplja prav skrajna desnica (Kirka je ubila internetna »kultura«, ki jo je sam ustvarjal, skrajne desničarje vedno ubije »kultura«, ki jo sami ustvarjajo), se izredno dobro poda generaciji Z, ki je v nasprotju z milenijsko – liberalno, progresivno – precej bolj eklektična, nihajoča in vodljiva ter povsem odprta za vse perspektive, stališča, doktrine, parasocialne odnose in influencerje.

Charlie Kirk je znal dirigirati tej internetni ideologiji – Tyler Robinson je sfukanec te ideologije. Uboj je »delil« z drugimi. Hotel je pritegniti pozornost. Podpisal se je na tulec naboja, ki ga je izstrelil, in na tri naboje, ki mu jih ni bilo treba izstreliti.

Še malo, pa bodo streljali talce!

Kirk je veljal za debaterja, borca za free speech, toda obenem je bil, pravi Branko Marcetic (Jacobin), tudi promotor političnega nasilja: brutalno je demoniziral priseljence, geje, transspolne osebe, črnce, muslimane itd., trdil je, da so prave žrtve rasizma belci, slavil je zasedbo Kapitola (in tja poslal »80 avtobusov patriotov«) in nasilni poskus razveljavitve volilnega izida (»Nisem fen demokracije«), ljudi je redno pozival, naj se oborožijo (»Imate vlado, ki vas sovraži, za predsednika pa izdajalca«), za predsednika Joeja Bidna je terjal smrtno kazen, sestavljal je zastraševalni seznam profesorjev, ki menda širijo »levičarsko propagando« in »protiameriške vrednote«, demokrate je – s fašistično retoriko – razglašal za »zalego, golazen, svinje« (ki hočejo »eliminirati vas, vaše otroke in otroke vaših otrok«), podžigal je sovraštvo do svojih političnih nasprotnikov.

Ko je Kirk padel pod strelom internetne ideologije, ki jo varuje prvi amandma (politični atentat je ultimativni free speech, osvobojen vseh regulacij, zavor, strpnosti, filtrov ipd.), so njegovi privrženci – z njegovo soprogo vred – napovedovali maščevanje, represalije, retribucijo, popadla jih je neomakartistična histerija, pozivali so k – spolitiziranemu, političnemu – nasilju, k obračunu z levico, liberalci, demokrati, »antifašisti«, »agitatorji«, nevladnimi organizacijami, političnimi nasprotniki, ljudi, ki so Kirka omenili po nemarnem (ali pa so podvomili o njegovi nedolžnosti in čistosti), pa so začeli množično metati iz služb. Tudi tiste, ki so le citirali Kirkove »misli«. Negativna mnenja niso prišla v poštev. Terjali so cenzuro. Čistko. Sovraštvo do tistih, ki premalo sovražijo. Svoboda govora – free speech – nenadoma ni več veljala. Mar ni Charlie Kirk umrl za free speech?

Tokrat ni bilo nobenih pozivov k enotnosti. Amerika se je znašla na robu državljanske vojne.

Ne, tokrat ni bilo nobenih pozivov k enotnosti. Amerika se je znašla na robu državljanske vojne.

Rekel sem si: Še malo, pa bodo začeli streljati talce!

Trump, ki poganja in uokvirja pripoved o atentatu na Kirka, a je, kot vemo, patološki lažnivec (poklical je tudi guvernerja Utaha in mu dal napotke!), je zagrozil, da bodo obračunali z vsemi, ki so sprožili politično nasilje. Toda prav trumpovci, magovci, nativisti, krščanski nacionalisti in Kirkovi feni so tisti, ki se neprestano utapljajo v fantazijah o političnem nasilju: kličejo »drugo državljansko vojno« in »drugo ameriško revolucijo«, napovedujejo, da bodo zasegli vse politične, socialne in kulturne institucije, utišali »kulturne marksiste«, razbili »elite prebujenja« in odpravili »liberalni totalitarizem«, grozijo z bibličnim »ognjem«, deportacijo 11 milijonov »ilegalnih« migrantov, totalno zavrnitvijo beguncev in odpravo azila.

Magovska desnica je politično nasilje tako vzhičeno obsodila, kot da ni prav Trump ta, ki je politično nasilje na novo izumil. Kot da ni prav Trump ta, ki je politično nasilje prenovil, rekanoniziral in rekalibriral. V politično orodje – in v politični koncept, politični pojem, če hočete – je prelevil sistematično laganje, teorije zarote, zastraševanje in nasilje. A nasilje je bilo itak zbirni pojem – njegovo laganje je bilo nasilno, teorije zarote, ki jih je razširjal, so bile nasilne, zastraševanje je bilo nasilno. Njegovo nasilje je bilo hipernasilje, metanasilje, meganasilje, MAGAnasilje. Spomnite se le, kako evforično je na predvolilnih shodih svoje »ljudstvo« – svoj MAGAfolk – pozival k nasilju, kako ga je recimo leta 2016 podžigal k vzklikanju: »Zaprite jo! Zaprite jo!« Ja, zaprite Hillary Clinton! Kasneje je pozival k njeni likvidaciji. Spomnite se, kako so njegovi jurišniki – Proud Boys in podobni paravojaški neofašisti, kriptofašisti in postfašisti – 6. januarja 2021 pred Kapitolom vzklikali: »Obesite Mika Pencea! Obesite Mika Pencea!« In Trump se je strinjal z njimi: Da, Mike Pence, ameriški podpredsednik (moj podpredsednik), bi si zaslužil obešenje! Svojim tekmecem, nasprotnikom in kritikom nenehno grozi. Politiko strahu in zastraševanja tako entuziastično podžiga, kot da jo je izumil. Svoje »ljudstvo« je podžigal k zavzetju Kapitola. In res, njegovo »ljudstvo« je potem krenilo v boj za domovino – napadlo in zavzelo je Kapitol, kongresnikom pa grozilo z likvidacijo. Ko so pučiste zaprli, jih je pomilostil.

Je kdo naredil več za normalizacijo, evangelizacijo in fašistoidno sakralizacijo politike nasilja? Spomnite se le, s kakšnim užitkom je oznanil, da bi lahko sredi newyorške Pete avenije ustrelil človeka, pa ne bi zaradi tega izgubil niti enega samega volivca. Ali pa s kakšnim užitkom je razglašal, da so Mehičani kriminalci, posiljevalci in morilci. Ali pa s kakšnim užitkom se je posmehoval invalidnemu reporterju New York Timesa. Ali pa kako privoščljivo je zasmehoval 80-letnega moža kongresnice Nancy Pelosi, predsednice predstavniškega doma, ki mu je vlomilec/atentator s kladivom razbil glavo (trumpovci so lagali, da ga je napadel »njegov gejevski ljubimec«). Ali pa s kakšnim užitkom je v Los Angeles in Washington poslal nacionalno gardo. In s kakšnim užitkom je leta 2021 v Mar-a-Lagu gostil Kyla Rittenhousa, 18-letnega desničarskega vigilanta, ki je leto prej v Wisconsinu s puško ustrelil in ubil dva protestnika.

Utelešenje internetne ideologije

Trump neskončno uživa v tem, da ljudem greni življenje. Da jih žali, šikanira, nadleguje, ponižuje, trola. In potem čaka na reakcijo in se je razveseli kot otrok. Nič čudnega, da toliko laže, navsezadnje, ko se zlaže, deluje kot trol – zlaže se zato, da bi lahko užival v ogorčenih reakcijah na svoje laži. In seveda: brezmejno uživa prav v tem, da muči in trpinči ranjene in ranljive.

Trump, stroj za dehumanizacijo političnih nasprotnikov, netilec križarskega sovraštva, podžigalec ekstremnih čustev in navdihovalec političnega nasilja, je personifikacija internetne ideologije, ki je ustrelila Charlieja Kirka.