Janez Škof / Igralec in glasbenik, za katerega v umetnosti ni pravil

»Ko na odru gledamo Janeza Škofa, se zdi, kakor da igra z neverjetno lahkostjo, hkrati pa z energijo in prezenco napolnjuje ves prostor. Enkrat nas navdušuje z minimalizmom v izrazu, drugič z ludizmom, pa s presenetljivo komiko in z drobnimi, preprostimi, a izvirnimi in neskončno duhovitimi domislicami,« je v utemeljitvi zapisala žirija, ki mu je leta 2018 podelila Borštnikov prstan, najvišje domače igralsko priznanje. In temu dodala, da ima »igro v krvi«. In da zato »ni presenetljivo, da je v svoji karieri zasnoval številne like, ki danes veljajo za antologijske in se jih po dvajsetih, tridesetih ali več letih še vedno živo spominjamo«. Res je, marsikdo se spominja marsikatere njegove presežne vloge, ne le z odrov domala vseh slovenskih gledališč (od leta 2003 predvsem matične SNG Drama Ljubljana) ter neinstitucionalnih prizorišč, pač pa tudi številnih slovenskih filmov in TV-serij. Ne nazadnje je slovensko kulturno prizorišče neizbrisno zaznamoval tudi kot član etno jazz skupine Čompe ter kot nepozabni interpret poezije Daneta Zajca.

V eni od šišenskih kavarn se dobiva po vaji, ki so jo imeli v Drami za prihajajočo novembrsko premiero Kralja Leara v režiji Jerneja Lorencija, kjer igra naslovno vlogo. »Shakespeare je v tragedijah tako močan, da so liki vedno sodobni in vsakič lahko potegnemo vzporednice s sedanjikom,« pravi. »Zato ga še vedno znova postavljamo na oder stoletja kasneje. Ker se ukvarja s problemi, ki se dotikajo prav vsakega izmed nas. In še ga bomo uprizarjali, če ne bo svet propadel.« Priznava, da mu je vloga v velik izziv. Prek materiala se srečuje s težkimi stvarmi. S temami družbenega razkola, nasilja, blaznenja tistih, ki imajo v rokah moč – besede, s katerimi bi z lahkoto opisovali današnji čas. Obenem pa se mu »vedno znova zdi, da je neka vloga najtežja, kar sem jih imel«. Sam si vloge redko izbira ali načrtno želi; mnogo bolj kot liki so mu bili od nekdaj pomembni ljudje, s katerimi ustvarja, proces, ki ga skupaj gradijo, in vprašanja, ki ga ta odpira.

Janez Škof (rojen je leta 1960) se je z igro seznanil že v osnovni šoli, kjer je nastopal v amaterskem gledališču. In ko se je kasneje udeležil informativnega dne na oddelku za dramsko igro na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, je vedel, da si želi biti igralec. Leto pozneje je opravil sprejemne izpite. Toda sprva mu ni steklo. »Zdelo se mi je, da moraš igrati po nekih pravilih, kar pa pri igri ne obstaja,« pravi. »Pri igri je vse pravilno, če za tem stojiš. Seveda moraš vedno iskati ravnotežje s soigralci in drugimi soustvarjalci, ker je predstava organizem. In ta organizem mora imeti neko svojo svobodo, sicer nima osebnosti. Pravila so torej zato, da jih kršimo – a le, če vemo, zakaj.«

Podobno je bilo tudi z glasbo. Na domačem klavirju je vedno igral po svoje, po posluhu. Leta kasneje je pri eni izmed predstav igral muzikanta in poprijeti je moral za harmoniko. Tako jo je vzljubil, da si je kmalu kupil svojo. »Ko sem odkril basovski del ‘frajtonarce’, me je popolnoma prevzelo. Tam je neka moč, drugačna od klavirske harmonike,« pravi. In začel je po svoje improvizirati in raziskovati. Med drugim je uglasbil nekaj zgodnjih pesmi velikega pesnika in dramatika Daneta Zajca in mu ob priložnosti, ko sta se srečala v lokalu ob nekdanji Akademiji na Nazorjevi ulici sredi Ljubljane, to tudi sramežljivo omenil. Pesnik je to pospremil z navdušenjem – še več, povabil ga je, naj kdaj z njim nastopi. Tako se je začelo njuno plodno dolgoletno sodelovanje, ki nam je med drugim dalo nepozaben spoj poezije in glasbe, zgoščenko Ogenj v ustih (2000).

Prejemnik praktično vseh igralskih priznanj – od Severjeve in Sterijeve do številnih Borštnikovih nagrad za igro, naziva žlahtnega komedijanta ter nagrade Prešernovega sklada – svoj poklic že od samega začetka dojema kot nekaj več kot le interpretacijo dramskega teksta. Kot soustvarjanje, kot proces, v katerem je igralec hkrati inštrument in tisti, ki nanj igra. In še vedno se vsakič »bojim, da ne bom ‘zajebal’. In to je prav. Ker dokler se bojiš, ne zaspiš.« Sodeč po njegovih igralskih presežkih še zdaleč ni zaspal. In tudi ko govori o prihodnjih igralskih izzivih, se v njegovih očeh prižge iskrica – tista skoraj otroška radovednost in očaranost, ki bržkone razkrivata, da ga njegov poklic še vedno vznemirja.