Kultura / Nemogoče je mogoče

V zadnjih petnajstih letih se je praktično vsak pogovor z akterji s področja kulture – tudi vsak pogovor z umetniki o njihovem ustvarjanju – iztekel v razglabljanje o tem, da je obstoječi sistem, v okvirih katerega v kulturi delujejo, zastarel, preživet, celo nevzdržen in škodljiv. Škodljiv za ustvarjalce, ki jih sili v prekarnost, hiperprodukcijo, delo v slabih razmerah, celo v neplačano delo in s tem v revščino, a tudi za vse ostale akterje, od javnih zavodov do nevladnih organizacij in ne nazadnje uradnikov, ujetih v včasih tudi povsem nepotrebno birokracijo. Jasno je bilo, da so temeljite spremembe več kot nujne.

Pa vendar se dolga leta ni zgodilo nič, vsaj nič prelomnega. Kakšen ministrski mandat se je resda končal prehitro, spet drugim ministrom se o težavah kulturnega sektorja ni sanjalo. Tu sta bila še ministra iz vrst SDS, ki sta kulturni sektor videla kot političnega nasprotnika, ki si ne zasluži pomoči, temveč kazen in podjarmljenje. V takšnih okoliščinah so se sistemske reforme zdele nemogoče. Še ko jih je pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami napovedala Levica in so zavezo nato zapisali v koalicijsko pogodbo, marsikdo ni verjel, da bo do njih zares prišlo.

A prav to se je zgodilo. Že dobra tri leta smo priča ukrepom, ki so malo po malo, vendar ključno posegli v sam sistem. Veliko truda je bilo vloženega na primer v to, da bi položaj delavcev v izrazito prekariziranem kulturnem sektorju izboljšali, pravice izenačili s pravicami drugih delavcev. Ukvarjali so se z bolniškami, s tem, da imajo kulturne delavke v času porodniške lahko »samo« porodniško, pa s priznavanjem številnih doslej nepriznanih poklicev ... Letos je bila sprejeta celo drobna, a zgodovinska sprememba krovnega zakona v kulturi, zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi, ki je omogočila vzpostavitev minimalnega plačila za prekarne delavce v kulturi.

Daleč največji del reforme pa smo dočakali te dni, ko so poslanci po skrajšanem postopku potrdili obsežne spremembe krovnega zakona v kulturi, ki je s tem po letu 2002, ko je bil sprejet, doživel šele svojo prvo večjo prenovo. Pomenljivo je, da se je ministrstvo pod vodstvom Aste Vrečke – ta je vodenje novoustanovljenega direktorata za razvoj kulturnih politik zaupala Tjaši Pureber, odlični poznavalki družbenih gibanj in kulturnih politik – ni lotilo pisanja novega zakona, temveč prenove starega, s čimer so proces skrajšali. Je bil pa ta vseeno dolgotrajen, saj je bilo spornih delov zakona veliko, želeli pa so tudi doseči kar najširši konsenz o spremembah, pri čemer so se kot odlična naložba izkazali regijski posveti po vsej državi v letu 2023. Prenovi krovnega zakona je tako na koncu pričakovano nasprotovala le še opozicija v državnem zboru.

Brezplačno pripravništvo v javnih zavodih je po novem prepovedano.

Spremembe naj bi kulturni sektor vsaj do neke mere posodobile, predvsem pa bi ga bolje povezale. Javni zavodi bodo proračune lahko načrtovali za dve leti, ne zgolj za eno, kar jih je doslej pogosto hromilo. Težko je namreč načrtovati večjo, dražjo razstavo, če ne veš, kako jo boš pokril. Izboljšujejo se infrastrukturne razmere – javni zavodi bodo javne prostore po novem lahko najeli za 20 let, nevladne ogranizacije pa za deset namesto dosedanjih pet, s čimer bodo težje izvedljive tudi grožnje o izselitvi nevladnikov z Metelkove 6 v času tretje Janševe vlade.

Z vidika kulturnih delavcev je ključno, da je brezplačno pripravništvo v javnih zavodih po novem prepovedano. Samo v kulturi je bilo doslej namreč sprejemljivo delo brez plačila, samo »za reference«. Prav tako pomembna novost je, da bodo javni zavodi pol leta pred upokojitvijo zaposlenih lahko zaposlili njihovega naslednika in tako poskrbeli za nemoten prenos specializiranega znanja.

Samozaposleni v kulturi so dobili tudi ustreznejše poimenovanje – spet so samostojni kulturni delavci. Pomembna novost je uvedba karierne dinamike, začeli bodo v prvem razredu, najbolj vrhunski pa bodo lahko napredovali do četrtega in si izborili višje pokojnine. Dohodkovni cenzus za upravičenost do plačila prispevkov s strani države bo višji in prožnejši. Baletnikom in sodobnim plesalcem bo po koncu kariere – tako kot športnikom – omogočena plačana prekvalifikacija.

Sprememb je še veliko, gredo pa v dve smeri – v izboljševanje delovnih razmer, ki sistem resno spreminjajo od znotraj, in v večjo dostopnost kulture in umetnosti za vse. To bi spodbujali tudi s tem, da bi morali investitorji pri načrtovanju javnih investicij umetniški delež upoštevati že v zgodnejšem delu načrtovanja, saj jim je sredstev za to obvezo v sklepni fazi pogosto »zmanjkalo«.

Nekatere spremembe bodo začele veljati takoj, druge do leta 2029. Ali bodo zadostovale, bo pokazal čas. Upajmo pa, da se tudi naslednja velika reforma ne bo zgodila šele čez dve desetletji.