Gora se ne bo premaknila

zelo za

Mladi Marxi.

Petra Seliškar je tale doku posnela v makedonskih planinah, kjer orli letijo previsoko, da bi postali volkovi, kjer od krave, ki se izgubi, ostanejo le oči in zobje, kjer se junaki rodijo enkrat, nikoli dvakrat, in kjer duša potrebuje eno uro, da zapusti ovco. Brate, Zekirja, alias Junaka, Zarifa, alias Direktorja, Zanija, alias Kavboja, in Basrija, ki tam – v povsem elementarnih pogojih – že leta, praktično vse življenje, pasejo ovce (in krave, konje ipd.), ste že spoznali v Poletnih počitnicah, predzgodbi, prequelu, ki je videti kot Gora se ne bo premaknila skozi Basrijeve otroške oči, zato je bila bolj poudarjena heglovska razsežnost: pastirji so zaskrbljeni nad svojo prihodnostjo, saj se bojijo, da so obsojeni na to goro, ki se ne bo premaknila, tako da se bodo morali premakniti oni, a ne vedo kam – ne ponujajo recepta, ne govorijo, kakšna bi morala biti prihodnost, ne predpisujejo je, kot da bi se heglovsko zavedali, da je načrtovanje prihodnosti jamstvo za katastrofo.

Zdaj, v Gori, pa je bolj poudarjena marksovska razsežnost. Ti pastirji neprestano delajo – zanje ni nedelj, praznikov in počitnic. Ja, delo so počitnice. In počitnice so delo. Odprti so non-stop. Nenehno pasejo in »menedžirajo« orjaško čredo ovc (in velik trop šarplanincev, ki jih ne bi dali niti za milijon, saj jamčijo: kdor napade čredo, je mrtev!), kar pomeni, da skrbijo za »veliko« življenja. In to delo totalno obvladajo, na kar so ponosni. To delo jih osmišlja (med njimi ni nobene tekmovalnosti, med družinsko hierarhijo in bratsko ljubeznijo ni nobene razlike), pa vendar ni nobenega dvoma, da opravljajo presežno delo – in da ustvarjajo presežno vrednost.

Toda Petra Seliškar to senco, to tesnobo posreduje subtilno – ne na prvo žogo, s kladivom, temveč skozi spontane, »naključne« replike in melanholični ton. Pastirji so kot mladi Marx: zavedajo se, da z delom spreminjajo naravo in sebe, a delo se jim že prikazuje kot nekaj tujega in odtujenega (prihajajo posredniki, sami garajo, a jih, ko bodo starejši, ne bo več nihče povohal, z denarjem, ki ga zaslužijo, lahko le životarijo, telefon, ki vleče tja gor, jim kaže, da obstaja »več« ipd.), zato to delo, v katerem brbota, kipi, šumi, pulzira, sika, mrmra, kruli, žubori, prasketa, hrešči, pokašljuje, drhti in sope življenje, kliče k premiku. K revoluciji, bi rekel Marx. A vedo: kdor proda ovce, se ne vrne več na goro. Gora pa se ne bo premaknila. (art)

zYXdw5HxXxg