Izgubljeno moštvo

Izgubljeni Dream Team, 2025, Jure Pavlović

zelo za

Sanje o Jugoslaviji.

Junija 1991 je jugoslovanska košarkarska reprezentanca – sanjsko moštvo, ki ga je vodil Dušan Ivković in v katerem so igrali Jure Zdovc, Toni Kukoč, Vlade Divac, Dino Radja, Žarko Paspalj, Predrag Danilović, Aleksandar Đorđević, Velimir Perasović, Zoran Savić itd. – na evropskem prvenstvu v Rimu vse tekmice, vse tja od Španije, Bolgarije in Poljske v skupini do Italije v finalu, mlela in gazila, medtem pa sta Slovenija in Hrvaška razglasili neodvisnost, v Sloveniji se je začela desetdnevna vojna in Jugoslavija je razpadla. To, da je reprezentanca postala evropska prvakinja, ni nihče niti opazil. Bilo je tako, kot da ne obstajajo. Zgodovina jim je dala banano. Igralci, zdaj precej starejši, a še vedno karizmatični, popolni filmski liki, Mad Maxi, ki živijo le še v legendi, pripovedujejo, kako so živeli v mehurčku, skoraj popolni izolaciji, in kako so jim preprečevali stik z zunanjim svetom in mediji, da bi se lahko osredotočili le na igro, da bi bili stalno hipermotivirani in radikalizirani in da bi se jim vse skupaj zvedlo na eno samo vprašanje: »Kje je medved, da mu zlomim šapo?«

Ne le da so izrinili in potlačili realnost, politiko, nacionalistične množice, zgodovino, spremembe, odcepitve, vojno ipd., ampak niso mogli verjeti in dojeti, da se to res dogaja. Da bi Jugoslavija razpadla, se jim je zdelo nemogoče – sami so bili namreč ultimativna jugoslovanska ekipa, ultimativna reprezentanca in reprezentacija Jugoslavije (serija zlatih medalj), bili so tesni prijatelji, drug drugega so znali na pamet, drug z drugim preživeli več časa kot s starši, na parketu pa so se – tako kot rokenrol bendi na odru – hranili drug z drugim in igrali drug za drugega. Bili so si tako blizu, da je to oblikovalo njihovo igro. Lahko bi igrali miže. Včasih tudi so. Bili so team, velika družina, »globoko skupaj« in »all together«, »dobro naoljen stroj, ki je gazil vse pred sabo«, utopična skupnost, slika »bratstva in enotnosti«, sanjsko moštvo, ki je sanjalo Jugoslavijo. Skupaj so odraščali in se formirali, njihova življenja so se prepletala, preplet teh življenj pa so bili triumfi, pokali, »perfect world«, kot Ivković pravi tej košarkarski nirvani – in totalna dominacija. Da je vrag vzel šalo, jim je v Rimu kapnilo šele pred polfinalno tekmo, ko jih je »zaradi agresije Jugoslovanske armade« zapustil veliki Jure Zdovc, najboljši evropski obrambni košarkar, organizator igre. Jugoslavije ni bilo več, oni pa so igrali tako, kot da še vedno obstaja in kot da je njen obstoj odvisen od njihove zmage. Igrali so na vse ali nič – in zmagali, a zaman. Jure Pavlović posnetke finalne tekme in vojne v Sloveniji na koncu zmontira tako eisensteinovsko, kot je Francis Ford Coppola na koncu Apokalipse danes zmontiral klanje polkovnika Kurtza in klanje bivola. Košarkarji so torej delali vse, da bi implementirali sloviti Titov rek, da se »narodom, ki imajo takšno mladino, ni treba bati za prihodnost«, toda Jugoslavije jim ni uspelo rešiti. Razpadla je – in jugoslovanski dream team se naslednje leto na olimpiadi v Barceloni ni udaril z ameriškim dream teamom (Michael Jordan, Larry Bird, Magic Johnson, Charles Barkley, Scottie Pippen ipd.), ki so ga ustanovili in tja poslali prav zato, da bi ustavili jugoslovanski dream team. (kino)