Veliko, lepo, pogumno potovanje

zadržan

Življenje je čudovito.

David (Colin Farrell), ki ne zna z ženskami, in Sarah (Margot Robbie), ki ne zna z moškimi (oba sta samska, on še ni srečal »prave«, njej je bilo to »usojeno«), se naključno spoznata na neki poroki in rahlo spodletelo razideta, a se kmalu spet naključno srečata, ko ji David z rent-a-avtom priskoči na pomoč, staromodni GPS pa gre potem po svoje, saj ju samovoljno – v slogu kičasto sentimentalnega časovnega stroja – odpelje po poteh spominov in tovarištva, no, od enega »portala« do drugega, od ene njune življenjske prelomnice do druge, od enega ključnega, velikega, demoničnega, travmatičnega, nepozabnega trenutka do drugega, od spodletelih romanc in izgubljenih ljubezni do zamujenih priložnosti, napačnih odločitev in razočaranj, kar pomeni, da vas čaka tipično votlo, izumetničeno, brezosebno, utrudljivo sentimentalno »potovanje« (štikel First Days of My Life – via Bright Eyes – bi bil lahko malce bolj izbirčen), ki ga že vse tja do Caprove klasike Življenje je čudovito (1946) servirajo žalujoči, humanistični filmi, v katerih nekdo ugotavlja, kak(šn)o »čudovito« in »inspirativno« in »transformativno« življenje je v r esnici imel ( ja, večje od filma), kako »čudežno« povezani smo v resnici ljudje in kako ni pomemben rezultat, temveč pot, pri čemer ni potem nikoli jasno, zakaj to življenje tako blazno slavijo, če pa v njem ni prav ničesar originalnega. (kino)