Knjiga / Arttu Tuominen: Krvni dolg

+ + +

Zaveza iz otroštva

Finska na deževen dan, koča, v kateri se zberejo različni člani naključne druščine, ki jo druži predvsem ljubezen do zapijanja, in v tem veselem ambientu, ki ga je potem v treznosti težko rekonstruirati, saj se nihče ničesar ne spomni, ali pa se noče, se zgodi umor. Eden od gostov drugega v vrat z nožem, ki ga potem ne najdejo, ostali pa so šokirani in se ne odzovejo. S tem se spoprime novopečeni kriminalistični inšpektor, ki je ravnokar napredoval in je pri tem malo živčen. To opazijo tudi sodelavci; recimo izredno pedanten čudak, ki si kompulzivno umiva roke in telovadi, se mikrobofobno izogiba rokovanju in težko vzpostavlja stike z ljudmi, in njegova sodelavka, ki v kritičnih razmerah rada nagne, doma in v službi, ima pa dobro razvit občutek za ljudi. Obema se zdi, da se šef obnaša čudno, posebej še, ko poskuša zaradi močnega dežja, v katerem je potekala preiskava mesta zločina in kraja, na katerem so našli osumljenca, krvavega od umorjenčeve krvi, v imenu pravne verodostojnosti oslabiti najdene dokaze in zahteva alternativne rešitve primera.

Finski pisatelj Arttu Tuominen (1981) piše kriminalko, vsaj tako je videti na začetku – truplo, kri, iskanje noža, premrli osumljenec z amnezijo. Omenjajo, da gre na prvi pogled za tipičen finski uboj, pri katerem zaradi popitega nihče ne ve, zakaj se je prepir začel in kako tako krvavo končal. Zdi se, da so dokazi trdni, čeprav ne izsilijo priznanja, vendar bo morda čas prinesel spomin.

Potem vse skupaj zavije v zgodbo o otroškem prijateljstvu, kakršne piše recimo Stephen King, o zavezah, ki segajo v preteklost in so zapisane s krvjo in izkušnjami. Zgodbo o fantih, ki se upreta trem drugim, eden od njih je umorjeni v koči za popivanje, in o zaresnosti samega spora, ki se vleče desetletja in je pričevanje o njem časovna kapsula, v katero zapišeta, kako si predstavljata življenje pri štiridesetih. Razplete se drugače, čas je okruten do obeh, enega zapusti bolj premožna žena s hčerkama, drugega je v popravnih domovih, rejniških družinah in zaporih življenje izdatno obrusilo in ga napravilo odsotnega, otopelega, z zmanjšano sposobnostjo dojemanja in spominjanja, si mislijo preiskovalci.

Krvni dolg je zgodba o odraščanju na Finskem, v okolju, kjer se za zidovi dogaja marsikaj, s tem pa ponuja vpogled v družinsko nasilje, ki so mu izpostavljeni pravzaprav vsi, na obeh straneh preiskave. Hkrati je odmik od žanra. Kriminalko, čeprav akcije ne manjka, izkorišča kot vabo za popise mladostnih tegob, težav z odraščanjem in popisov tistega, iz česar je sestavljeno otroštvo v tej deželi. Pri tem ima zgodba zavezujoče, tu in tam tudi sentimentalne preobrate, in če ne bi bila izpisana tako surovo, bi se približevala mladinskemu čtivu, tako pa se pase na mračnih detajlih, ki jih Tuominen slastno in suvereno izpisuje. Včasih pravici – kakor jo pojmuje zakon – navkljub in mimo nje.