Plošča / Maruja: Pain to Power

Opozorilo: vse navedbe, objavljene v tem dokumentu, so zgolj informativne narave. Lastniki, avtorji in sodelavci ne prevzemamo nikakršne odgovornosti za morebitno škodo ali izgubo (sluha), ki bi nastala zaradi uporabe informacij, objavljenih tukaj. Maruja je glasen bend. Vnos njegovega albuma Pain to Power ni primeren za ljubitelje nežnejših muzik.

Skupina je vrste strnila v Manchestru pred kakšnim desetletjem, sedanja sestava četverca rockovskega kitarskega nastavka (s ključno posebnostjo – vključitvijo saksofona) pa vztraja zadnjih pet let. Čeprav družbenokritična pošast distorziranega trušča na presečišču hrupnega rocka, hardcora in jazzovskega impra ni ravno novinec, je Pain to Power njen prvenec. Vse prejšnje izdaje so bile krajše.

Marujino muziciranje posebej definira improvizacija. Za člane skupine je to spiritualna dejavnost, zato njihove skladbe nikoli niso dvakrat enake, vsakič so dodatno raztegnjene ali jedrnato zgoščene, nastopi enkratni. Prav na krilih teh in z dodatno podporo nekaj malih plošč so v zadnjih letih nanovačili resno sledilstvo, deležni pa so tudi kar nekaj pozornosti medijev. Na prvenec se je težko čakalo.

Začne se z bobnarskim rafalom, ta preide v hardcorovski gruv, čez katerega vokalist Harry Wilkinson strelja nekakšen protorap političnih puščic in z njimi meri na kapital in politični esteblišment, sledi frenetično piskanje saksofona in grleno kričanje (recimo v slogu Rage Against The Machine), potem se stvari popolnoma umirijo, počasi kuhajo in stopnjujejo in za konec dobimo še en izbruh. Podobna dinamika je značilna za celotno ploščo, razpenja pa se med dvema glavnima poloma, dvema glasbenima idiomoma. Na eni strani nas Maruja na trenutke vrže v zlata leta crossoverja – mešanja rapa in hardcora na prelomu osemdesetih in devetdesetih let. Iz simpatične nostalgije nekoliko štrlijo občasno srednješolsko formulirana »uporniška« besedila: »There will be no revolution ‘til the people believe that they are revolutionary.« Ali: »We may sound angry, but our message is one of peace.«

Drugi pol so omenjeni pasovi improvizacije, ki se razpenjajo počasi, naplasteno in prepričljivo, enkrat hudo intenzivno, drugič melodično nežno. To so deli, ki Maruji zagotavljajo prepoznavnost, ki zaznamujejo muziciranje benda, zaradi njih izstopa iz množice novih bendov postjazz-noise rockovskega hrupa.

Specifični vokali (po barvi in slogu ravninskega nametavanja besedil) pevca Wilkinsona bodo v hipu odvrnili marsikatero poslušalko ali poslušalca, sicer pa je mladostniška slogovna razmetanost albuma Pain to Power prava osvežitev v morju glasbene predvidljivosti in preračunljivosti.