Vaja dvigovanja rok 

Pred dvema tednoma smo v Mladini razkrili, da se je v gimnazijskem učbeniku za zgodovino znašla z umetno inteligenco ustvarjena različica slike Svoboda vodi ljudstvo, ki jo je leta 1830 ustvaril francoski slikar Eugène Delacroix. Osrednja figura slike je Marianne z golim oprsjem, ki v rokah drži francosko zastavo, slika predstavlja željo po svobodi in upor francoskega ljudstva med julijsko revolucijo leta 1830. Na obdelani različici, ki je prišla v zgodovinski učbenik, pa ima Marianne zakrite prsi. Ni jasno, ali se je izdajatelj učbenika, založba DZS, za uporabo ponarejene slike odločil iz želje po cenzuri ali pa je šlo le za površnost, nobena izmed opcij seveda ni dopustna.

Vprašanje, ki se je ob tej zgodbi porajalo, je enostavno: kako se je to lahko sploh zgodilo? V Sloveniji imamo namreč na papirju kar »tripartitni« sistem pregledovanja in potrjevanja učbenikov. Prvi člen je komisija za učbenike, ki je sestavni del strokovnega sveta za splošno izobraževanje. Komisija od vlagatelja, ki je lahko oseba, podjetje ali javni zavod (v Sloveniji so največji izdajatelji založbe Mladinska knjiga, DZS, Rokus Klett in Modrijan), prejme vlogo za potrditev, ki mora vsebovati delovni predlog celotnega učbenika, ki je jezikovno, vsebinsko in tehnično urejen, vsebovati mora tudi že naslovno stran in vse druge vizualne komponente. Še pred tem morajo učbenik recenzirati strokovnjaki z različnih področij, ki jih predlaga založba, potrdi pa jih komisija.

Če je vloga popolna, jo nato v pregled prejme drugi člen, zavod za šolstvo, ki predloge učbenikov pregleda in o njih da mnenje, ki ga pošlje nazaj komisiji. Ko predlogi učbenikov pridejo na zavod, že izkazujejo končno podobo. »Po določilih Pravilnika o potrjevanju učbenikov mora vloga za potrditev učbenika vsebovati predvsem delovni predlog učbenika in recenzentske ocene o skladnosti s sodobnimi spoznanji stroke oziroma strok, ki opredeljujejo predmet oziroma področje in o metodično-didaktični ustreznosti, ter v primeru predlogov učbenikov za prvo vzgojno-izobraževalno obdobje tudi ugotovitve o razvojnopsihološki ustreznosti. Predloženi učbenik mora biti dopolnjen in popravljen v skladu s pripombami in priporočili recenzentov, ki so vključeni v recenzijah«, razloži Tilen Obradović, tiskovni predstavnik zavoda. »Tako urejene delovne predloge javni zavod oceni z vidikov usklajenosti s cilji, standardi znanja in vsebinami, opredeljenimi v učnem načrtu oziroma katalogu znanja; metodično-didaktične ustreznosti; primernosti razvojni stopnji in starosti udeležencev izobraževanja; jezikovne pravilnosti in ustreznosti.«

Na podlagi mnenja zavoda za šolstvo in svojega strokovnega pregleda učbenika nato komisija izrazi svoje mnenje tretjemu členu, strokovnemu svetu, katerega del je. Naloga članov strokovnega sveta je, da pregledajo delo komisije in zavoda, predlagajo morebitne popravke ter glasujejo o sklepih, ki končno potrdijo učbenike, kar pomeni, da jih izobraževalne institucije po državi lahko uporabljajo.

Komisija za učbenike navadno sploh ne pregleda učbenikov, o primernosti katerih se odloča, odloča torej brez dejanskih primerkov učbenikov.

Opisani postopek je dokaj zapleten, vsak delovni predlog učbenika mora biti pregledan vsaj štirikrat, recenzirajo pa ga najmanj trije strokovnjaki. Sistem je tak z razlogom. Kompleksnost in prepletenost več organizacij zagotovita to, da učbenik pregleda več ljudi ter da se v njem najde čim več napak ali pomanjkljivosti.

A v praksi se očitno stvari dogajajo drugače. Klemen Lah, učitelj in član strokovnega sveta, razloži, kako dejansko poteka potrjevanje učbenikov na sejah strokovnega sveta. »Člani sveta učbenikov praviloma ne dobimo v vpogled, ne v tiskani in ne v elektronski obliki. To pomeni, da o njih odločamo brez dejanskega vsebinskega pregleda in presoje učbeniškega gradiva, samo na podlagi mnenja Komisije za učbenike.« Pogosto se te potrditve izvajajo celo s sklepi, sprejetimi na dopisnih sejah, tudi v primeru učbenika Zgodovina 3, omenjenega v uvodu, je bilo tako. Lah poskuša te prakse že nekaj časa spremeniti, tudi s tem, da se na sejah sveta vzdrži glasovanja, za zdaj še brez uspeha.

Kristijan Musek Lešnik, predsednik strokovnega sveta, odgovarja, da je za potrjevanje učbenikov odgovorna predvsem komisija za učbenike. »Ta opravi vse potrebne postopke in tiste učbenike, ki ustrezajo kriterijem primernosti, predlaga Strokovnemu svetu v potrditev, tiste, ki ne ustrezajo, pa ne. Strokovni svet torej potrdi zgolj tiste učbenike, ki jih v potrditev predlaga Komisija za učbenike in gredo pred tem čez več filtrov.« Kar definitivno drži, hkrati pa je v zadnji stopnji celotni strokovni svet tisti, ki glasuje in nosi odgovornost za potrditve.

A vse kaže, da tudi komisija ne dobi vpogleda v predloge učbenikov, ki po besedah zavoda za šolstvo že izkazujejo končno podobo. Nekdanja članica komisije Jožica Frigelj je na družbenem omrežju potrdila, da tudi člani komisije v mandatu pred sedanjim niso dobili vpogleda v učbenike, o katerih so oblikovali mnenje. »Tudi mene je izjemno motilo, da naj bi potrjevala nekaj, česar še videla nisem. Šele ko sem postala članica Komisije za učbenike (verjetno sem bila v Komisiji za osnovno šolo preveč kritična), mi je bila dana ’pravica’, da učbenike vidim, a bi morala priti na Zavod za šolstvo, predhodno bi se morala najaviti. Sem to celo naredila, a na moje razočaranje takrat vseh učbenikov, ki so prišli v poštev za potrjevanje, tam sploh še ni bilo. Sicer si ne delam utvar, da sem usposobljena za presojanje vseh vrst učbenikov (še za osnovno šolo ne, kaj šele za srednje), a da bi na strokovnem svetu samo malo telovadila z dviganjem rok (kot je pogosto namignil prejšnji predsednik), se mi je pa tudi upiralo,« je zapisala.

Iz zanesljivega vira smo izvedeli, da je način dela podoben tudi pri trenutni sestavi komisije, da so delovne verzije učbenikov na zavodu za šolstvo, člani komisije pa do njih lahko dostopajo na zahtevo, če ne morejo priti na vpogled. Če živijo zunaj Ljubljane, lahko pridobijo skenirano verzijo, poslano po elektronski pošti. Podrobneje učbenik pregledajo le recenzenti in zaposleni na zavodu za šolstvo. Vprašanja o tem smo poslali tudi predsedniku komisije Marku Marhlu, a je bil nedosegljiv.

Člani komisije torej imajo pravico do vpogleda v učbenike, a je to brez jasnega razloga zanje očitno zamudno opravilo. Dostop do učbenikov je otežen, kar v praksi pomeni, da člani komisije do učbenikov ne poskušajo pogosto dostopati. Tak potek dela bi lahko bil tudi v nasprotju s 13. členom poslovnika strokovnega sveta, ki določa, da »gradiva za odločanje o zadevah iz pristojnosti sveta uradu predložijo Zavod Republike Slovenije za šolstvo, druge strokovne institucije s področja vzgoje in izobraževanja, pristojne službe Ministrstva za šolstvo in šport in drugi«. Učbenike lahko zagotovo štejemo med »gradiva za odločanje« in bi jih potemtakem zavod za šolstvo moral poslati strokovnemu svetu kot celoti, predvsem pa komisiji za učbenike.

Prav tako to, da imajo člani komisije vpogled v vse učbenike, o katerih odločajo, predvideva pravilnik o potrjevanju učbenikov, ki v 10. členu navaja, da mora po recenziji »predlagatelj oddati vsaj tri izvode delovnega predloga učbenika s podpisi recenzentov. Vsaj eden od treh izvodov mora biti v barvah.«

Od letošnjega leta lahko učitelji pomanjkljivosti sporočijo zavodu za šolstvo, a šele po tem, ko je učbenik že izšel.

Ko je Klemen Lah želel izvedeti, zakaj člani strokovnega sveta nimajo dostopa do učbenikov, mu je bilo po njegovih besedah pojasnjeno, »da založbe učbenikov ne tiskajo pred potrditvijo, zato tudi Komisija za učbenike, ki pripravlja predloge, učbenikov ne prejme v tej obliki.

Elektronskih različic prav tako nismo prejeli.«

Mogočih pojasnil za trenutno stanje je več. Po eni strani to celoten postopek nedvomno pospeši, saj komisija, predvsem pa strokovni svet, dejansko delujeta kot glasovalni aparat, resno delo pregledovanja učbenikov pa se zgodi le na zavodu za šolstvo in pri recenziji – česar sicer primer gimnazijskega učbenika za zgodovino ne kaže, nasprotno. To »hitenje« nedvomno ustreza založbam, ki hočejo začeti čim hitreje tržiti svoje nove učbenike osnovnim in srednjim šolam. Ob tem je zavod za šolstvo hkrati tudi izdajatelj učbenikov, čeprav ne eden največjih. Volje po spremembi ni, a ni nujno, da je to tako zaradi pritiskov založb, mogoče je tudi, da je zaradi vpletenosti več institucij odgovornost ravno dovolj razpršena, da se nihče ne čuti poklicanega ali odgovornega, da zadevo spremeni.

Maja letos se je na tem področju sicer nekaj spremenilo: zavod za šolstvo je na novo uvedel sistem, kjer lahko učitelji, ki imajo AAI-identiteto (vrsta enotne prijave za izobraževalne in raziskovalne delavce v Sloveniji), sami prijavljajo napake in neustreznosti na dveh portalih, prvi je eTorba, izobraževalna platforma, za vsebino katere skrbi ministrstvo za izobraževanje, drugi pa je katalog potrjenih učbenikov. Ta ukrep v nadzor kakovosti učbenikov vključi širšo učiteljsko javnost, a se ta aktivira, šele ko je napaka že šla skozi sito. V takem primeru je treba čakati na ponatis, da se napaka popravi.