Intervju / »Izrael je postal destabilizator celotnega Bližnjega vzhoda. A muslimanski svet se bo tudi organiziral.«

Neven Borak (1954) je iskriv sogovornik, dvojni doktor – ekonomskih znanosti in zgodovine. Bil je svetovalec predsednikov Janeza Stanovnika, Milana Kučana in Janeza Drnovška. Med osamosvojitveno vojno za Slovenijo je poveljeval enotam, ki so blokirale ljubljansko vojašnico Moste, in bil je eden izmed častnikov Teritorialne obrambe, ki so zavrnili, kot pravi, »nori ukaz« za napad na ljubljanske vojašnice. Desna politična sfera pod taktirko Janeza Janše mu je očitala protiosamosvojitveni sentiment, ki naj bi ga razkrival v kolumnah v Dnevniku pod psevdonimom-anagramom Veno Karbone: »Ne bi bilo smiselno nasprotovati razpadu Jugoslavije, ki je bil že neizogiben. Kritiziral sem samo divjaštvo, s katerim se je Jugoslavija razbijala na vseh koncih. Nisem želel, da bi do tega prišlo z orožjem.« Kasneje je vodil Agencijo za trg vrednostnih papirjev in bil svetovalec guvernerja Banke Slovenije, kot univerzitetni profesor ekonomije pa je predaval na več fakultetah.

Kot ekonomist in zgodovinar v današnjem zgodovinskem trenutku zagotovo prepoznavate vzporednice. Kam v zgodovino bi ga lahko umestili? 

To, kar gledamo – protekcionizem, gospodarska fragmentacija, izolacionistične politike, erozija institucionalne avtonomije – je že večkrat videna slika. Seveda ne čisto skopirana, ampak vzorci so prepoznavni. Kaj je tisto, kar je tem obdobjem skupnega? Združene države Amerike. Celo 20. stoletje in zdaj že tretje desetletje tega stoletja je pod velikim vplivom Združenih držav oziroma tega, kar počnejo. Najbližje vzporednice vidim z obdobjem med koncem prve in začetkom druge svetovne vojne, ko je globalizacija prvega vala, v letih 1870–1914, razpadla pod težo posledic prve svetovne vojne. Amerika je takrat zamudila veliko priložnost, ali bolje, veliko odgovornost, da bi po prvi svetovni vojni konsolidirala Evropo, ki je ostala gospodarsko opustošena in osiromašena, politično preoblikovana z novimi mejami, z 20 milijoni mrtvimi in prav toliko ranjenimi, z rastočim problemom migracij in hiperinflacijo. Obnovo evropskih gospodarstev so takrat na eni strani ovirali visoki medzavezniški dolgovi, saj so bile praktično vse evropske države na strani Antante, zlasti Velika Britanija in Francija, dolžnice Združenih držav Amerike. Na drugi strani pa so se zaveznice srečevale z neizpolnjenimi nemškimi reparacijami.