Zgrešena naložba

Dr. Bogomir Kovač

3. 10. 2025  |  Mladina 40  |  Ekonomija

Ustanovitev družbe DOVOS v okviru SDH sredi septembra 2025 je nov državni domislek politične operacionalizacije natovskih zavez in evropske obrambne histerije. Želi prispevati k novi ponudbeni reindustrializaciji Slovenije in prisega na vojaški keynesianizem na strani povpraševanja. Oboje naj po vzoru novega oborožitvenega razvojnega stebra EU povrne deželi gospodarsko rast, konkurenčnost in potrebno »odpornost«. Skratka, DOVOS je nov nadvoz za vse, kar država potrebuje za želeni razvojni preboj s pomočjo militarizacije države.

Vojko Volk iz Golobovega kabineta ga v trumpovski maniri vidi kot »fantastičen projekt«, Janez Janša ga bo zlahka spremenil v »fanatičnega«. Z vidika korporativnega upravljanja je DOVOS seveda zgrešena naložba. Politične fantazme vojaškoindustrijskega kompleksa v Sloveniji so, tako kot so zastavljene sedaj, bližje ekonomskemu polomu kot razvojni priložnosti. Družbeno odgovorno obvladovanje kritične infrastrukture države je nekaj drugega kot grozdenje domače obrambne industrije. Dokler država ne zmore organizirati SI-Alarma, bo težko obvladovala VIK. Vik in krik glede tega tlakuje zgolj pot do novih razvojnih neumnosti.

DOVOS je državna družba, ki bo z naložbami v slovenska podjetja podpirala razvoj in trženje na treh področjih: obrambe, varnosti in odpornosti (OVO). Prizadevala naj bi si za strateške in varnostne cilje RS, z naložbami naj bi krepila javno zasebna partnerstva, podpirala proizvodnjo, trženje in prodajo obrambnih proizvodov in sistemov. Seveda, OVO obsega na papirju veliko reči, od umetne inteligence in vesolja do poplavne in prehranske varnosti. Samozadostnost in samooskrba na vsakem koraku, od mednarodno usmerjene vojske do domačega krožnika.

Za začetek DOVOS objavlja javni poziv k sodelovanju podjetij, določil bo prednostna področja in domislil načine sodelovanja. DOVOS je namreč integracijsko središče obrambne industrije, pospeševalec razvoja, pa tudi snovalec javno-zasebnih partnerstev, tudi skupnih podjetij doma in v tujini. Kot naložbeno državno podjetje bo torej delilo subvencije ali pa vstopalo v lastniško strukturo podjetij. Toda kako se pri tem izogniti pastem evropskih državnih pomoči, brezzobim manjšinskim deležem v zasebnih podjetjih in problemom javno-zasebnih partnerstev, ostaja skrivnost. Glede na sedanji korporativni pristop bodo tem rečem težko kos.

Omenimo zgolj tri čeri. SDH je že sam po sebi svojevrstno podjetniško skrpucalo, po svoji organizacijski in poslovni naravi ni holding iz običajnega korporativnega sveta. Tudi DOVOS je podobna podjetniška tvorba sui generis. Glede na svoje poslovne zamisli in politične zastavke ne more biti ne finančni ne pogodbeni holding. Lahko pa bi bil glede na želene cilje namenski državni sklad ali agencija, toda s povsem drugačno upravljavsko in vodstveno strukturo. Drugič, dosedanji nastopi predsednika nadzornega sveta in uprave so bližje enotirnemu kot dvotirnemu pristopu. Torej imamo napačno zastavitev tudi tukaj. In tretjič, ali bo varnost postala poslovna usmeritev podjetij na vseh ravneh SDH in tudi širše, bo DOVOS skrbnik tega in ne zgolj nosilec obrambnega grozda? Bomo proizvajali lastno orožje ali zgolj sodelovali v dobaviteljskih verigah evropskih vojaških proizvajalcev, bodo v ospredju oborožitveni sistemi ali izmuzljiva »dvojna raba«. Pod črto, »kritična infrastruktura« in »odpornost« sta očitno politični poligon nove poslovne megle, zmes običajnega profitnega biznisa in neoprijemljive narave OVE. Očitno se vračamo pod okrilje nekdanje splošne ljudske, civilne (samo)obrambe in »nacionalnega interesa«. Oboje so politične in poslovne elite uspešno zapravile. In sedaj čakajo na novo priložnost.

Obrambna industrija kot izhodišče industrijskega razvoja in nacionalne varnosti je ameriški produkt. Sloviti MIC (vojaško-industrijski kompleks) je začel nastajati v okrilju obeh svetovnih vojn, sistemski razcvet pa doživel po letu 1950. Leta 1961 je predsednik Eisenhower, slavni general in vojni heroj, opozoril na politično nevarnost vojaške hobotnice MIC. Dejansko je MIC postala odtujena država v državi. Zasebne vojaške korporacije so izkoristile politično zaščito za svoj tržni monopol, štirje veliki obvladujejo oborožitveni trg. Orožarski biznis poganja ameriško ekonomijo in politiko, vojne so potreben trg, oboroževanje sveta nuja akumulacije kapitala. Trumpova velika Amerika je del te zgodbe, njegovo poigravanje z Natom in EU, vojnami in mirom je zgolj banalna igra interesov in moči MIC. MIC je preprosto železni triangel zasebnega orožarskega biznisa, političnega vodstva in finančnih trgov. Obrambno-vojaški dogovori in pogodbe so tu zabrisali vse sledi transparentnosti in demokratičnega nadzora, v imenu vojske, obrambe in varnosti je dovoljeno vse. MIC je pot do vojn in avtokracije, mafijske države pod krinko liberalne demokracije. In do sem so prispele ZDA, s Trumpom, pa tudi brez njega.

In to je sedaj to, mučno lekcijo zgodovine uresničuje EU, skupaj z malo Slovenijo. Militarizacija kot politični cement EU je njen neizpodbitni konec, prinaša vojne in ne mir. Poslovnež Henry Dunant je leta 1863 v Ženevi podjetniški zagon in sredstva usmeril v razvoj Rdečega križa in njegovo poslanstvo miru. Donosen projekt, vreden treh Nobelovih nagrad za mir. Za zdaj smo raje krenili v biznisiranje lastnega propada.