Ana Schnabl / Pisateljica in kolumnistka, ki frustracijo pretaplja v navdih

Je letošnja prejemnica kresnika, nagrade za najboljši slovenski roman preteklega leta. Njena literarna dela so prevedena v številne tuje jezike – ta mesec bo denimo pri vznemirljivi neodvisni založbi Divided s sedežem v Londonu in Bruslju izšel angleški prevod njenega drugega romana Plima, ki ga je pod naslovom Flood Tide prevedel Rawley Grau. V zadnjih dveh letih je prepričala tudi kot kolumnistka britanskega The Guardiana, kjer s pronicljivimi zapisi odpira vprašanja, ki presegajo nacionalne meje. Njeno pestro jesen zaokroža še esej Skrunilka gnezda, ki ga bosta z igralcem Borisom Kosom premierno uprizorila 28. oktobra na Vodnikovi domačiji v ljubljanski Šiški. Besedilo, ki se posveča politični razklanosti v družinskem okolju, namreč odpira letošnji cikel gledaliških esejev Takorekoč, ki nastajajo v koprodukciji s Slovenskim mladinskim gledališčem.

Pisateljico, kolumnistko in publicistko Ano Schnabl (1985) z lahkoto lahko uvrstimo med najprodornejše glasove mlajše generacije slovenskih pisateljic, ob tem pa ne skriva ambicij po prodoru v tujino. Njeno pisanje je vselej zaznamovano z drznostjo v razgradnji ustaljenih narativnih vzorcev in vsebinskih pričakovanj, ob tem pa ostaja občutljivo za kompleksnost človeških odnosov. Če si česa ne želi, je to, da bi se med pisanjem dolgočasila.

Kresnika je konec junija prejela za tretji roman September (2024, Beletrina), ki je sledil prej omenjeni Plimi in romanesknemu prvencu Mojstrovina (2020, Beletrina). September v ospredje postavlja tematiko družinskega nasilja in njegovih posledic, ki se zrcalijo v protagonistki Evelin. Žirija, ki ji je nagrado podelila, je ob tem zapisala, da avtoričina kompleksna pripoved »ob vsem travmatičnem – ponavljajočih se vzorcih obnašanja, načinih dojemanja nasilja in njegovih posledic – govori predvsem o ranljivosti, stiski, bolečini in iskanju suverenega samodojemanja, najbolj o ženski ujetosti in ženski identiteti zdajšnje in tukajšnje družbe«.

Ana Schnabl piše, odkar pomni. Sprva se je to manifestiralo v različnih dnevniških zapiskih in dramskih tekstih, pa člankih, kolumnah in kritikah za časopis Dnevnik, kjer je brusila ostrino pogleda in natančnost izraza. Pisava jo je, skratka, vselej spremljala. V njej se je kopičilo gradivo in jasno je bilo, da bo prej ali slej eruptiralo in našlo tudi prozno obliko. Tako je leta 2017 izšla njena zbirka kratkih zgodb Razvezani (Beletrina), ki je prejela nagrado za najboljši prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu. »Vesela sem, da sem počakala s prvo izdajo,« retrospektivno razmišlja avtorica, »ker bi sicer verjetno objavila kaj povprečnega in bi danes na svojo pot gledala drugače.«

Blokade, ki jih poznajo številni pisatelji, pri njej ne pomenijo nemoči. »Nikoli ne pride do tega, da ne bi pisala,« pojasni. Njene blokade so le napačno pisanje – procesi, kjer ugotovi, da v resnici ustvarja nekaj, kar je sploh ne zanima. Stranpoti so zato stalnica njenega procesa, a tudi nujen filter: šele skoznje se kristalizira, kaj jo resnično vznemirja. Pisanje jo pripravi do tega, da o neki tematiki temeljito razmisli. »Šele skozi proces pisanja teksta se zavem, kakšna je pravzaprav moja etika. Sem človek brez vnaprej pripravljenih mnenj – in skozi pisanje raziskujem, kje v svetu stojim, kaj mislim, kakšni so moji pogledi. To je moj način premišljevanja, moj prostor miru in počasnega, premisleka vrednega odziva.«

V idealnem svetu bi se preživljala izključno s pisanjem. »To je edina stvar, ki se mi ne zdi izguba časa,« pove brez ovinkarjenja. »Umetnost in politika – a ne v smislu poslanskih sedežev, temveč kot prizadevanje za ustvarjanje boljših družbenih razmer.« Realnost pa je neizprosna: v Sloveniji pisanje, z redkimi izjemami, ne omogoča dostojnega preživetja. Ker ji finančna varnost veliko pomeni, ima ob literaturi tudi redno zaposlitev – ali pa morda obratno – ob redni službi si poskuša izboriti čas za ustvarjanje. Prav zato bo osrednja tema njenega naslednjega romana delo – tema, ki »me že dolgo frustrira – ne le zato, ker kot pisateljica ne morem živeti samo od svojega pisanja, temveč tudi zato, ker me delo kot koncept, kot vrednota, bega«, razmišlja. »Ne verjamem sicer, da mora umetnik trpeti ali biti jezen, da lahko ustvarja. A mene najbolj privlačijo prav tiste teme, ki me begajo, dražijo in frustrirajo.«