Revolucija je norost – a kaj je alternativa?

Ena bitka za drugo je film leta, tako dober, da bi zaslužil ne le glavnega oskarja, temveč tudi Nobelovo nagrado za mir

zelo za

Živela revolucija! Ena bitka za drugo (One Battle After Another, 2025, Paul Thomas Anderson). 

Paul Thomas Anderson, holivudski auteur, režiser filmov Magnolija, Vroče noči, Tekla bo kri, Gospodar, Skrivna pregreha in Sladičeva pica, je ugotovil, da je vrag vzel šalo, zato je posnel 150-milijonski film o revoluciji – lucidno robusten, briljantno antifašističen, polemično satiričen, groteskno panteonski spektakel o spodleteli revoluciji v Trumpovi »spet veliki Ameriki«.

Film, osupljiv singular, posnet po Pynchonovem Vinelandu (ki se sicer ozira v revolucionarna šestdeseta leta), se začne »danes« – v času teroriziranja migrantov, deportiranja priseljencev, »zbirnih centrov«, represije, rasizma, militarizacije, fašistoidne oligarhije, dereguliranega imperialnega kapitala. Kasneje ta skoraj triurni film, ki pa se niti za trenutek ne odpove svoji hitrosti, svoji vnemi, svojemu kaosu, svoji frenetični gorečnosti, skoči v prihodnost (za šestnajst let), a Amerika se ne spremeni – teroriziranje migrantov, deportiranje priseljencev, »zbirni centri«, represija, rasizem, fašistoidna oligarhija, dereguliran imperialni kapital. Že to, da se nič ne spremeni (in da se poniževanje in zatiranje večine le še stopnjujeta in da je bil ponovno izvoljen avtokrat, verjetno že petič zapored), kliče in legitimira revolucijo, ki jo »danes« poganja kalifornijska revolucionarna skupina Francoskih 75, to pa poganja divja, strastna, neustrašna, manična, silovita Perfidia Beverly Hills (Teyana Taylor), kombinacija Cheja in Angele Davis, ki bi s »Patom iz geta« (Leonardo DiCaprio), svojim pasivnim, burkastim, karnevalsko nervoznim ljubimcem in minerjem, razstrelitev vsakega simbola imperialnega kapitalizma najraje takoj, kar na kraju zločina, zalila s fukom.

Revolucija je afrodiziak – antifašistični šus demokracije. Živi na glas. Skupina protestno – con brio – razstreljuje Ameriko (vroče noči!), ropa banke, terorizira nasprotnike splava in osvoboja migrante, dokler zaradi nenadne izdaje ne razpade. Nekatere primejo, drugi se razbežijo, »Pat iz geta«, po novem »Bob Ferguson«, pa se – z njuno hčerkico vred – potuhne, toda šestnajst let kasneje, ko koncept svobode in poguma uteleša »Tom fucking Cruise«, se nenadoma znajde na begu. Avtokratske oblasti – pod taktirko odvratnega, mačističnega, steroidnega, fašistoidnega polkovnika Lockjawa (Sean Penn), ki se hoče pridružiti ekskluzivnemu rasističnemu klubu »božičnih pustolovcev« in zabrisati vse sledi, da je nekoč seksal s črnko – so ga izsledile, zato pokliče na skrivno številko revolucionarnega podzemlja, kjer naj bi mu povedali, kam – v katero varno hišo – se lahko zateče, a se ne spomni gesla, ki bi ga moral povedati. Geslo je dolgo in komplicirano, že leta in leta ga ni uporabljal, poleg tega je tudi zadet in zapit, tako da se ga ne more spomniti.

Agonično kriči v telefon, zvija ga paranoja, njegovo življenje obvisi na nitki – in to le zato, ker se ne spomni kompliciranega gesla in ker telefonist/aktivist na drugi strani od njega birokratsko terja, da pove geslo. Tu vidite, zakaj sodobne revolucije spodletijo – ker revolucionarji preveč komplicirajo. Ker so preveč birokratski. Ker si ne zaupajo. Vsa ta leta se je itak skrival zato, ker ga je izdala oseba, ki so jo izdali. In zdaj so ga spet izdali. Pri revolucionarjih je problem, da tudi živijo, da imajo družine, prijatelje, osebe, na katere se navežejo – na osebe, ki postanejo pomembnejše od revolucije. In ker se navežejo na osebe, ki so pomembnejše od revolucije, pomeni, da jih je mogoče izsiljevati (izdaj tovariše ali …). Tem bolj strukturno nezaščitene pripadnike etničnih in spolnih manjšin. Zato tudi ne preseneča, da »Bob«, ki se nostalgično utaplja v Pontecorvovi Bitki za Alžirijo (filmu o revoluciji, ki je uspela!) in ki ga razvnemajo DiCaprievi odbitki iz Volka z Wall Streeta, Morilcev cvetne lune, Dvojne igre, Povratnika in Bilo je nekoč v Hollywoodu, potem – v drugi polovici tega trilerja pregona, paranoje in preživetja – z eksplozivno vnemo, s kakršno je nekoč podžigal revolucijo, išče svojo hčerko Willo (Chase Infiniti), ki pa jo čakajo iste bitke kot nekoč njega, ja, nove in nove bitke, nove in nove revolucije, pri katerih bo lahko spodletela še bolje kot on. In njena mama. Revolucija je način, kako se ljudje borijo s tem hladnim, krutim neoliberalnim svetom, kako se zbližujejo, kako na novo iznajdejo družbene vezi, ljubezen in družino. Če hočejo preživeti, morajo živeti na ves glas.

Revolucija, od katere tu ostane le še boj za preživetje (nacionalkapitalizem je preprosto premočan), je skok v neznano, skok v prihodnost, kamor pa ne vidimo, kar najlepše potrdi vrtoglava dirka po kinetični, valoviti puščavski avtocesti, kjer se ne vidi, kaj je za naslednjim grebenom. Revolucija je norost – a kaj je alternativa? Ena bitka za drugo je film leta, tako dober, da bi zaslužil ne le glavnega oskarja, temveč tudi Nobelovo nagrado za mir. (art & kino)

NonBjBCJmSU