Film / Žal mi je, punčka

Najhujše.

V filmu Žal mi je, punčka se je najhujše že zgodilo – to, kar sledi (in kar gledamo), je mentalno in emocionalno procesiranje najhujšega. Agnes (Eva Victor), liberalna profesorica književnosti v novoangleškem Fairpointu, se razveseli prihoda prav tako liberalne Lydie (Naomi Ackie), svoje noseče prijateljice in nekdanje sošolke, ki je odšla v New York in še vedno ne razume, zakaj je Agnes, ekstremno nadarjena, ostala v Fairpointu, toda ta, kot se zdi, še vedno čaka na nekakšno razrešitev, odrešitev in potešitev, na pravico, katarzo, kajti v zadnjem letniku faksa jo je k sebi zmamil priljubljeni profesor Decker (pridi, boš videla moj novi roman!) in jo spolno napadel, potem pa nepričakovano naglo, ekspeditivno, preventivno dal odpoved in odšel drugam, zato administracija faksa – itak tako kot zdravnik kruto, cinično apatična do njene agonije (»Smo pač ženske«) – proti njemu ni mogla sprožiti postopkov, tako da je spolni napad ostal brez epiloga. In to grozljivko premleva z Lydie in drugimi nekdanjimi sošolkami (tudi s tisto, ki je z Deckerjem spala), plete potencialne scenarije maščevanja (naj zažge njegovo pisarno? naj ga toži?), a noče prizadeti njegove družine – Decker, patetični spolni predator, ni tako pomemben, da bi mu bilo vredno uničiti družino, obenem pa tudi ni tako pomemben, da bi bilo vredno življenje posvetiti travmi, ki jo je povzročil.

Življenje je več od pekla. »Čas pa beži,« kot slišimo. Agnes – girl, interrupted – je takšna kot ta film: obzirna, pozorna, subtilna, blaga, delikatna, a razigrano zrela, ganljivo panična, nekričavo jezna in duhovito tragična, zato čutite, da se ji bo v življenju zgodilo še veliko lepega. In katarzičnega. (art)