Film / Avatar: Pot vode

zelo za

Apokalipsa jutri.

Pred decembrskim lansiranjem Ognja in pepela, tretjega dela Avatarja, reprizirajo drugi del, Pot do vode, v katerem je Pandora – sublimni utopični ekoplanet v oddaljeni galaksiji, eno samo naravno bogastvo – videti kot vlažni sen kapitala. In James Cameron tu nima nobenih iluzij: kapitalizem se je tako izrodil, da lahko podnebje in planet rešimo le na dva načina – da vsi postanemo koloniziranci ali pa da se prelevimo v agrarno, predmoderno skupnost, da se torej organiziramo v družine, plemena in klane, trdnjave, ki nas bodo varovale pred terminatorsko pošastjo kapitalizma in ki nam bodo pomagale ponovno ustvariti to, za kar neoliberalci pravijo, da ne obstaja – družbo. Odgovor na povampirjeni zatiralski kapitalizem, ki je tako zašel, da v tej paradigmi ni več rešljiv, je vesoljski prakomunizem, ki mu Cameron vdahne tako osupljiv, tako mamljiv, tako fantastičen, tako rekorden, tako imerziven vizualni look, da res izgleda kot alternativa, ki ne živi le v računalniku. Premakniti hoče tako ocean kot film. Tako verjetno nastanejo nove religije. (kino)